Jedro

Po določbah ODZ in ZTLR pridobi lastnik gospodujočega zemljišča služnostno pravico voženj, če je izkazano, da je vožnje opravljal v predpisani dobi, lastnik služečega zemljišča pa se vožnjam ni uprl.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 25.5.2009 zaradi umika tožbe zoper prvega, drugega in tretjega toženca postopek v tem delu ustavilo. Ugotovilo je, da za potrebe gospodujočih zemljišč, last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine, služnostna pravica voženj z vsemi vozili za potrebe kmetijske dejavnosti po in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1541/3, ki je last četrtega toženca in pete toženke, za vsakega do ½, po celotni dolžini parcele ob mejni liniji s parcelo št. 1541/1 k.o. X v širini, potrebni za vožnjo z vsemi vozili za potrebe kmetijske dejavnosti. Presežek tožbenega zahtevka glede ugotovitve služnosti je zavrnilo, kot tudi zahtevek, da sta četrtotoženec in petotoženka dolžna odstraniti s služnostne trase vse premičnine, še zlasti drva, osebne avtomobile ter zasuti izkopani jarek in odstraniti dva železna drogova na betonskih temeljih in čez njiju napeto žično ograjo ter provizorično leseno ograjo, v katero je vpeta žica. Postopek zavarovanja z začasno odredbo zoper prvega, drugega in tretjega toženca je ustavilo zaradi umika predloga, predlog za izdajo začasne odredbe zoper četrtotoženca in peto toženko pa je sodišče zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Četrtotoženec in petotoženka se pritožujeta proti obsodilnemu delu sodbe glede odločitve o ugotovitvi obstoja služnostne pravice in v odločitvi o pravdnih stroških in uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjujeta, da sta toženca kupila parcelo št. 1541/2 v letu 2000 in si v pogodbi izgovoril služnostno pravico preko parcele št. 1541/1 za dostop do svoje parcele št. 1541/2, saj v nasprotnem primeru dostopa ne bi imela. V letu 2002 sta kupila še del parcele št. 1541/1 in v zemljiški knjigi preverila stanje v zvezi z bremeni. Iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi bila parcela št. 1541/1 obremenjena in da njej obstaja kakršnakoli služnostna pravica v korist koga drugega. Tako ni res, da vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo ni konstitutiven, kot tudi ni res, da se ocenjuje dobrovernost tožencev. Za toženca je bilo potrebno ugotoviti, ali sta v pravnem prometu ravnala pošteno. Svojo poštenost pa sta dokazala, tožnik pa ni dokazal dobrovernosti in kvečjemu njega zadenejo posledice nedobrovernosti. On je namreč le včasih na zvijačen način s silo in samovoljno uporabil pot, ki sta jo naredila toženca kot dostop do parcele 1541/2, kar pa ne zadostuje za priposestvovanje služnosti. Tožnik zato ni mogel pridobiti služnostne pravice tako ob upoštevanju 9. člena SPZ, kot tudi 3. odstavka 217. člena SPZ. Pritožnika v nadaljevanju v obširnih pritožbenih navedbah povzemata izpovedi strank in pričevanja prič, jih analizirata in zatrjujeta, da tožnik v tem postopku ni dokazal, da bi opravljal vožnje po zatrjevani trasi poti, saj po tej poti ni bilo mogoče voziti. Po njunem mnenju je mogoče na podlagi izvedenih dokazov zaključiti, da je tožnik vozil po drugi poti in prišel na svoje zemljišče preko P. zemljišča. Presoja prvostopnega sodišča, da so izpovedi tožnika in pričevanja prič, ki so izpovedale v njegovo korist, verodostojna in prepričljiva, je po njunem mnenju napačno. Tožnik je namreč izjave spreminjal, pričevanji njunih sinov ter priče D. G., ki se je v mladosti veliko družila z njima, pa ne morejo biti verodostojna. Odločitev prvega sodišča o poteku služnosti je sicer skladna z nazadnje postavljenim zahtevkom, vendar pa v nasprotju z opredelitvijo tožnika o poteku služnosti, ki jo je na poziv sodišča podal na zadnji obravnavi, zato je odločitev sodišča napačna in neskladna z vsebino listin in zapisnikov. Sodišče je ugotovilo, da služnost poteka tudi po parceli št. 1541/2, ki pa ni bila predmet tožbenega zahtevka. Prvostopno sodišče je torej razglabljalo o obstoju služnosti po parcelah, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala in ki niso bile predmet zahtevka. Toženim strankam je sicer jasno, da tožnik ni znal konsistentno opredeliti trase služnostne poti, ker takšne poti nikoli ni bilo. Iz enakih razlogov tudi priča D. G. na obravnavi ni mogla na fotografiji pokazati, kje naj bi zatrjevana služnost potekala. Toženca sta pojasnila, da imata nepremičnini parc. št. 1541/2 in 1541/3 že obremenjeni in sicer s služnostno potjo v korist parcele 1543, zato je desni del parcele povsem neuporaben. Če bi bila ugotovljena tudi zatrjevana služnost, bi toženca s tem izgubila dvorišče in parkirišče ter bi imela le goli peš dostop do vhoda v hišo. S to služnostjo v korist tožnikovih parcel bi bila njuna nepremičnina prekomerno obremenjena in tako praktično nezmožna za normalno uporabo hiše. Sodišče pa se o teh ugovorih ni izjasnilo. Služnostna pravica omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine in je lahko vzrok za različne omejitve lastninske pravice drugega. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da tožniku s prisojeno služnostjo ni omogočen dostop do njegovih gospodujočih parcel, zato je takšna služnost zanj neuporabna. Glede na to pa je namen služnostne pravice izjalovljen, sodba sodišča pa ne služi nobeni pravni koristi stranke, ki je njen obstoj zatrjevala. Tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja služnosti, ki se ne more izvrševati iz razlogov, ki niso predmet pravde, ki je zaradi nje sprožena. Ker prisojena služnost ne omogoča dosege cilja, je po načelu sorazmernosti takšna omejitev lastninske pravice toženih strank nedopustna in v nasprotju s 3. odstavkom 15. člena, 33. členom in 67. členom Ustave. Izpodbijana odločba je v napadenem delu nepravilna, saj je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožnika zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je bil postopek dolgotrajen, saj je minilo več kot šest let od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba predstavlja četrto odločitev o zahtevku glede ugotovitve obstoja služnostne pravice voženj. V teku postopka so se razmere na kraju samem spreminjale. Izvedena je bila parcelacija zemljišča, po katerem je tožnik s tožbo zatrjeval potek trase sporne poti. Posledično se je spremenilo lastništvo služečega zemljišča. V dokaznem postopku so bile stranke in večina prič večkrat zaslišane, zato so se izpovedi in pričevanja tudi glede na potek časa nekoliko spreminjale. Sodišče je večkrat opravilo ogled na kraju samem in ob tej priliki ugotovilo, da so se razmere spremenile. Stanje na kraju samem se je spremenilo tudi že v času trajanja priposestvovalne dobe, ko je B. nasipal zemljo, B. pa je z zamenjavo zemljišč s prvimi tremi toženci pridobil v last del služečega zemljišča in nato ob meji svojega zemljišča zgradil škarpo. Iz teh razlogov se je trasa sporne poti že tedaj nekoliko prestavila. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, ki so pomembno otežila tako dokazovanje pravdnih strank kot presojo izvedenih dokazov s strani sodišča, so očitki pritožnikov, da tožnik ni bil prepričljiv, ko je moral na poziv sodišča dokončno pokazati potek trase sporne poti, upoštevaje ugotovljene podatke o mejah med zemljišči ter da priče niso znale v predložene fotografije vrisati poteka sporne poti, neutemeljeni. Zahtevati od prič, da ob upoštevanju sedanjega stanja, ki je močno spremenjeno, na predložene fotografije vrišejo traso poti, po kateri je tožnik vozil v obdobju od leta 1973 do 2000, je po presoji pritožbenega sodišča prestroga zahteva. Zato okoliščine, da posamezne priče tega niso zmogle, njihova pričevanja pa o vsaki podrobnosti niso popolnoma precizna ali skladna, ni mogoče presojati, kot da gre za neprepričljiva pričevanja in neverodostojne priče. Verodostojnost pričevanja posameznih prič se tudi ne ocenjuje le glede na sorodstvena razmerja ali poznanstva s strankami, zato so pritožbeni očitki, da pričevanja tožnikovih sinov ter priče D. G. niso verodostojna, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Z obširnimi in temeljitimi razlogi prvostopnega sodišča, s katerimi utemeljuje svoje dejanske ugotovitve o vseh odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. S pritožbenimi navajanji, s katerimi predvsem grajata dokazno oceno prvostopnega sodišča, pritožnika nista omajala prepričanja o pravilnosti ugotovitev prvostopnega sodišča. Pritožnika namreč povzemata dele izpovedi posameznih strank in pričevanja prič ter jih analizirata s svojega zornega kota. Njuna presoja po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna, saj ni opravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, zato s pritožbenimi očitki o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne moreta uspeti.

Tožnik je ves čas postopka zatrjeval pridobitev služnostne pravice voženj za potrebe kmetijskega obdelovanja svojih zemljišč po zemljišču, ki je bilo od leta 1973 dalje, ko je brez upoštevanja voženj njegovega pravnega prednika, priposestvovalna doba začela teči, v lasti moža tretje toženke, po njegovi smrti v solasti prvih treh tožencev, ki so del parcele št. 1541/1 prodali četrtotožencu in peti toženki, del pa ga odstopili Bo.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ob upoštevanju pravne podlage, ki jo predstavljajo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), priposestvovalna doba potekla najpozneje v letu 2000. To pa pomeni, da so vsi očitki pritožnikov, da tožnik v odnosu do njiju služnostne pravice ni mogel pridobiti s priposestvovanjem, ker je vožnje, kolikor jih je do leta 2002 sploh opravljal, izvrševal z zlorabo zaupanja, neutemeljeni. Tožnik je namreč pridobil stvarno pravico po zakonu preden sta onadva sploh pridobila kakršnokoli upravičenje na spornem zemljišču. Priposestvovanje je originaren način pridobitve služnostne pravice, ki ni odvisen od vpisa v zemljiško knjigo, zato je tudi njuno sklicevanje na okoliščino, da služnostna pravica v zemljiški knjigi v breme zemljišča, ki sta ga kupila in v korist tožnikovih zemljišč ni bila vpisana, neupoštevno. Pravno podlago namreč predstavljajo določbe ZTLR in ne Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), na katerega se pritožnika sklicujeta. Onadva sta le vstopila v pravni položaj njunih pravnih prednikov, zato tudi očitki o tem, da bi moralo sodišče upoštevati temeljna načela zemljiškoknjižnega prava iz 6. in 7. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), niso utemeljeni. Pravilna pa je tudi ocena prvostopnega sodišča, da sta bila četrtotoženec in petotoženka že pred formalnim nakupom sporne nepremičnine seznanjena s tem, da na njej tožnik zatrjuje obstoj stvarne pravice, saj sta ostala zemljišča, na katerih sta začela graditi hišo, kupila že prej.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka prvostopnega sodišča, da je s strani tožnika dokazano izvrševanje voženj po delu zemljišča, ki sedaj predstavlja parcelo št. 1541/3 in je v solasti K., v obdobju od leta 1973 dalje. Dejstvo, da se je trasa poti zaradi ravnanj Be. in Bo. nekoliko spremenila, ni pomembno, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, saj se vsebina služnosti ni spremenila, ista sta bila do izteka priposestvovalne dobe tudi lastnika gospodujočega in služečega zemljišča. Prvotno je bila pot ožja, kar je logično, saj prevozna sredstva, kot so konjska ali volovska vprega ter ročni voziček niso zahtevala široke in utrjene poti. Z modernizacijo kmetijstva so kmetje prešli na uporabo traktorjev in priključkov, potrebnih za obdelovanje, ki so za vožnjo potrebovali nekoliko več prostora. Da je tožnik vozil po spornem zemljišču, ni potrdil le on sam, pač pa tudi več prič. Zlasti pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pomembna izpovedba tretjetoženke, ki je ob prvem zaslišanju v letu 2004 jasno izpovedala, da tožnik že najmanj trideset let vozi po njenem zemljišču. Okoliščina, da s tem ni bila zadovoljna, kot je izpovedala, ni pomembna, saj je odločilno dejstvo, da se izvrševanju služnosti nikoli ni uprla na ustrezen način. Tretjetoženka tudi ni zatrjevala, da bi tožnik vozil z njenim dovoljenjem ali z zlorabo njenega zaupanja, zato je pravilen materialni zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik pridobil služnostno pravico voženj s priposestvovanjem, saj je dejansko izvrševal služnost v potrebni priposestvovalni dobi, lastnik služečega zemljišča pa v tem obdobju temu ni nasprotoval. Ob upoštevanju navedene izpovedi tretje toženke, ki je bila sprva žena lastnika služečega zemljišča, nato pa vse do izteka priposestvovalne dobe in še naprej solastnica do ½, ter seveda izpovedi tožnika in prič, ki so potrdile tožnikove trditve o vožnjah in o poteku trase poti, pa drugačne trditve prvih dveh tožencev, ki v S. nista živela v obdobju od leta 1973 do 2000 ter K., ki sta se tja preselila šele po letu 2000 ter nekaterih prič, za katere pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopnega sodišča, da njihova pričevanja niso prepričljiva, ne morejo biti sprejemljive.

Da je takšen zaključek pravilen, dokazuje tudi okoliščina, da tožnik druge možnosti za dostop do gospodujočih zemljišč, vsaj v času, ko je kmetijo prevzel od očeta, ni imel. Sodišče prve stopnje je že ob prvem ogledu stanja sporne poti in konfiguracije zemljišč ugotovilo, da P. parcela št. 1539, preko katere bi moral tožnik peljati, če bi vožnjo opravljal po s strani tožencev zatrjevani poti, označeni na prilogi B 3 z rdečo barvo, visi, tožnikovo zemljišče pa se strmo spusti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev ob ponovnem ogledu zaključilo, da tožnik tudi zaradi konfiguracije navedenih zemljišč ni mogel dostopati na svoje zemljišče po zatrjevani rdeči poti. Očitek, da gre za strokovno vprašanje, sodišče pa s strokovnim znanjem ne razpolaga, ob dejstvu, da toženca nista založila potrebnih stroškov za izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem kmetijske stroke, ki bi lahko strokovno pojasnil, ali bi se vožnje na ta način sploh lahko opravljale, ne more biti upošteven. Tudi če bi bilo vožnje na ta način mogoče opravljati, pa ni izkazano, da bi imel tožnik pogodbeno ali zakonsko pravico voženj preko P. zemljišča, saj P. tudi v začetku postopka, ko je povedal, da tožnik ni vozil po sporni poti, odkar je zgrajena škarpa, ni trdil, da ima tožnik pravico voziti po njegovem zemljišču. Nekatere priče, ki so sicer trdile, da je tožnik vedno vozil preko P. zemljišča in ne po sporni trasi poti, so povedale, da je P. šele po letu 2000 prepovedal vožnje po njegovem zemljišču. Takšno pričevanje pa ni logično, saj če bi tožnik res več kot trideset let vozil po P., bi pridobil pravico voženj in bi lahko uveljavljal služnostno pravico po tej poti. Ena od prič (M.) je povedala, da tožnik naj ne bi imel poti, da mu je P. prepovedal vožnjo in da sedaj izsiljuje s sporno potjo. Če bi bilo to res, bi v dolgih tridesetih letih nedvomno prej prišlo do spora, ali s P., ali s H. in Č. in ne šele v letu 2002, ko sta zemljišče kupila K. in vožnje tožniku prepovedala ter tudi fizično preprečila. Sodišče prve stopnje je ob prvem ogledu na kraju samem v novembru 2003 še našlo sledove voženj v nadaljevanju zatrjevane sporne trase poti, kar nedvomno dodatno dokazuje, da je tožnik vse do tedaj, dokler pritožnika s fizičnimi ovirami nista preprečila voženj, vožnje tudi izvrševal. To nenazadnje dokazuje tudi okoliščina, da so bila tožnikova kmetijska zemljišča vse do tedaj obdelana, saj jih glede na njihovo površino tožnik ni mogel obdelati brez uporabe kmetijskih strojev.

Sodišče odloča v mejah tožbenega zahtevka in tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v tem primeru. Ker je glede na razmere na kraju samem ugotovilo, da mora tožnik, če hoče priti do svojih zemljišč, peljati ne le po zemljišču, ki po parcelaciji nosi številko 1541/3 in je v lasti K., pač pa tudi po drugi parceli, je tožnik na poziv sodišča modificiral tožbeni zahtevek in tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj določno opisal potek sporne poti po parceli številka 1541/3. Če je v obrazložitvi omenilo, po katerem zemljišču bi moral peljati, da bi prišel do svojih zemljišč, s tem ni prekoračilo zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je jasno in logično obrazložilo, zakaj meni, da so se vožnje po trasi, opisani v zahtevku, tudi opravljale. Zato se očitki pritožnikov, da je odločitev v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, neutemeljeni. Isto velja za očitke, da tožnik nima pravne koristi za takšno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede na to, da je samo ugotovilo, da služnost, ki jo je ugotovilo s sodbo, tožniku ne omogoča dostopa do njegovih zemljišč in je zato zanj neuporabna. To je sicer trenutno res, saj bo moral tožnik v ustreznih postopkih ali sporazumno urediti še pravico voženj po zemljišču, ki ni predmet te tožbe. To pa ne pomeni, da nima dejanske in pravne koristi, da si služnostno pravico voženj uredi v tem postopku vsaj na delu trase, kolikor poteka po parceli št. 1541/3. Omejitev lastninske pravice zaradi izvajanja pridobljene stvarne služnostne pravice dopušča zakon, zato so očitki pritožnikov o kršitvi ustavnih pravic iz 3. odstavka 15. člena, 33. člena in 67. člena Ustave neutemeljeni. Na drugačno odločitev ne moreta vplivati niti okoliščini, da je zemljišče pritožnikov obremenjeno še z eno, s pogodbo ustanovljeno služnostjo in da tožnik, dokler ne bo uredil pravice voženj tudi po parceli št. 1541/2, s to sodbo ugotovljene služnosti ne more izvrševati. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik vozil po zemljišču parc. št. 1541/3 najmanj v obdobju od leta 1973 do 2000, ko je najkasneje priposestvovalna doba potekla, da se v tem obdobju lastniki služečega zemljišča vožnjam niso uprli, zato je pridobil služnostno pravico voženj v obsegu in z vsebino, ki izhaja iz odločitve sodišča, še preden sta pritožnika postala lastnika služečega zemljišča. Samo ta dejstva so pomembna za odločitev, zato so očitki o prekomerni obremenjenosti služečega zemljišča neupoštevni.

Pritožnika grajata odločitev o stroških postopka le podredno v primeru, da bi sodišče druge stopnje ugodilo njuni pritožbi glede odločitve o glavni stvari. Ker pritožbeno sodišče sodi, da je odločitev prvostopnega sodišča o glavnem zahtevku pravilna, posledično pa je neutemeljena pritožba pritožnikov v tem delu, v odločitev o stroških postopka ni posegalo.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, sodba pa ni obremenjena niti z zatrjevanimi kršitvami postopka, niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP te stroške nosita sama, saj s pritožbo nista uspela.