Jedro

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da predstavljajo duševne bolečine zaradi neutemeljeno vzete prostosti enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske narave. To stališče je pravnoteoretičnega pomena in ne vsebinskega. Torej ne vpliva na opredelitev, katere vrste škode se priznava in v kolikšni višini. Zajeti mora pač vse tovrstne nepremoženjske škodne posledice, ki so pravno priznane, da je lahko ta oblika škode in odškodnina zanje celovita. Povedano velja za denarno ovrednotenje nastale nepremoženjske škode (in ne posega v možnosti oškodovanca, ki jih ima po določilu 546. člena tedaj veljavnega ZKP, po katerem ima pravico do objave v javnih sredstvih informiranja).

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je tožena stranka (poleg pravnomočno dosojene odškodnine 1,844.551,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi) dolžna plačati tožniku za duševne bolečine še nadaljnjo odškodnino 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 dalje, v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločba o stroških postopka je odpadla, ker jih tožnik ni zahteval.

Obrazložitev

Tožnik je v pravdi iztoževal škodo, ki mu je nastala v zvezi z neutemeljenim priporom. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo za duševne bolečine zaradi pripora 1,200.000,00 SIT odškodnine, za izgubljeni dohodek (plačo) v času trajanja pripora pa 644.551,60 SIT ali skupaj 1,844.551,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da mora povrniti toženki njene stroške postopka v višini 148.067,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz razlogov 385. člena ZPP ter predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Po revizijskih izvajanjih je priznana odškodnina sramotno nizka in tudi neprimerljiva z odškodninami, ki se dosojajo zaradi žalitve po tisku. Med postopkom sodišče ni hotelo ugotoviti resnice, ker ga niso brigali pritiski ZK, organov za notranje zadeve in bivše članice CK ZKS ter predsednice Vrhovnega sodišča RS. Nihče danes tudi noče vedeti, da je bila odvetniška afera zakuhana. Misli, da je podana odškodninska odgovornost toženke po prvem odstavku 154. člena ZOR. V zvezi s priporom je prišlo do nedopustnih ravnanj, ki so bila posledica pritiskov, pripor pa je bil tudi nezakonito odrejen, saj ni nobena od konkretnih okoliščin narekovala odreditev pripora. Tudi pravna kvalifikacija kaznivega dejanja po drugem odstavku 171. člena KZ ni omogočala pripornega razloga iz 4. točke drugega odstavka 191. člena ZKP. Suspenz odvetniške zbornice je v vzročni zvezi s priporom in je posledica pripora. Ostalo je neodgovorjeno na tožnikovo vprašanje, zakaj tisk o ostalih odvetnikih, ki niso bili v priporu, ni poročal. Torej je dejstvo pripora povzročilo tudi poročanje medijev. In če ne bi bilo pripora, se za kazenski postopek zoper tožnika sploh ne bi vedelo.

Pritožbeno sodišče samovoljno ocenjuje vzroke za težave s tožnikovima sinovoma, ki jih sploh ne pozna in ki ne ve za tožnikova prizadevanja na tem področju. Ostaja pa dejstvo, da s sinom V. nista mogla imeti tesnejših stikov po tožnikovem odhodu iz M., ki je bil posledica pripora in suspenza. Tudi vzroki razpada njegovega drugega zakona so v priporu in kazenskem postopku zoper njega. Suspenz odvetniške zbornice je bil sicer izrečen 3 mesece po odpravi pripora, vendar šele po sestanku OOZK Pravosodnih organov v M. in je posledica pripora.

Bistvena kršitev postopka je podana zaradi protislovja, ki se odraža v stališču višjega sodišča, da je pravilna odločitev o eni odškodnini za duševne bolečine, kamor spadajo vse škodne posledice iz pripora in med izvajanji istega sodišča, da ni zatrjeval duševnih bolečin, prizadetosti zaradi samostojnega opravljanja administrativnega dela. Tudi ta škoda predstavlja obliko trajnih posledic in se vrednoti v duševnih bolečinah.

Tožnik je tudi predlagal, da se ga oprosti plačila taks v revizijskem postopku.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Presoja tožnikove revizije terja predhodno razčlembo njenih razlogov. Tožnik namreč navaja v reviziji, da vlaga revizijo iz vseh razlogov 385. člena ZPP. Po določilu prvega odstavka citiranega določila je dopustno vložiti revizijo zaradi (1) bistvene kršitve nekaterih določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, (2) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in (3) zmotne uporabe materialnega prava. Določilo 386. člena ZPP pa nalaga revizijskemu sodišču, da mora po uradni dolžnosti paziti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da omenjena uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v obravnavanem primeru ni bila zagrešena. Revizija omenja bistveno kršitev določb pravdnega postopka le na enem mestu, ko očita sodišču druge stopnje protislovje, ki da je podano zato, ker sodišče navaja na eni strani, da je pravilna odločitev o eni odškodnini za duševne bolečine, kamor spadajo vse škodne posledice, izvirajoče iz pripora (materialnopravni zaključek), na drugi strani pa izvaja, da tožnik ni zatrjeval duševnih bolečin, povezanih s samostojnim opravljanjem administrativnega dela (kar predstavlja tožbeni temelj oziroma dejanske okoliščine). Zatrjevano protislovje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje po presoji revizijskega sodišča ne obstaja, sicer pa ne bi moglo predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Namreč zaključek, da se priznava le ena odškodnina za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora (drugi odstavek na 5. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje, ki je enak zaključkom sodišča prve stopnje), je materialnopraven in pravilen ter v sodbi sodišča druge stopnje ni naveden v zvezi s sporno škodo (povečanimi tožnikovimi napori zaradi opravljanja administrativnega dela). Ta zadnje navedena škoda (ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nastala), po presoji pritožbenega sodišča niti ne bi bila nepremoženjska ampak premoženjska. Ob takem stanju zadeve, ko sporna oblika škode ni bila ugotovljena in ko je bila odškodnina zanjo zavrnjena, razlogi sodb obeh sodišč pa so v skladu s samo odločitvijo, je tako že pojmovno izključena sploh možnost nastanka uveljavljene procesne kršitve. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pa tožnik formalnopravno ni opredelil. Take kršitve pa po presoji revizijskega sodišča tudi niso ugotovljive iz vsebine revizijskih razlogov. Zato zaključuje, da revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Ostali revizijski razlogi se nanašajo predvsem na dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje (na dejansko stanje) in na pravno podlago sprejete odločitve. Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati revizijskih izvajanj, ki govorijo o raznih pritiskih tedanjih oblastno političnih struktur in vplivnih posameznikov, o razlogih za pripor in suspenz, ki ga je izrekla odvetniška zbornica, o odgovorih na določena vprašanja, povezana s priporom, kazenskim postopkom ter zatrjevanim drugačnim postopanjem zoper nekatere druge odvetnike v M., o težavah, ki so nastale v družini in pri poklicnem delu in dr. Svojo pravno presojo v zadevi je lahko revizijsko sodišče opravilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji.

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v priporu 59 dni (od 2.12.1981 do 29.1.1982) zaradi suma storitve devetih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 171. člena KZ SRS; in enega kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 169. člena KZ SRS, da je bil pozneje glede teh kaznivih dejanj kazenski postopek ustavljen oziroma je bila izrečena oprostilna sodba razen glede enega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 186. člena KZ SRS (za katero je bila izrečena pogojna zaporna kazen); da sta imela začetek in potek kazenskega postopka izreden odmev v medijih, kar je bilo tudi v vzročni zvezi z odreditvijo pripora; da je bil pripor odrejen iz razlogov 2. in 4. točke drugega odstavka 191. člena ZKP; da je bil tožnik v času pripora izločen iz družinske in življenjske sredine ter je bila tudi nasilno pretrgana tesna vez med njim in njegovim sinom S.; da je zaradi pripora delno izgubil visok poslovni ugled odvetnika, ki ga je pred tem užival; da se je odnos okolja po odpravi pripora do njega popolnoma spremenil in da je bila prav zaradi pripora v veliki meri prizadeta njegova čast, dobro ime in ugled, zaradi česar je imel pozneje težave pri ponovnem vključevanju v socialno ter delovno okolje, ker so se vzbujali dvomi o njegovi poštenosti. Na podlagi teh in ostalih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj dosodili tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi neupravičenega pripora v višini 1,200.000,00 SIT ter iz naslova izgube osebnega dohodka za dva meseca v višini 644.551,60 SIT, kar sta oprli na določbi 1. točke prvega odstavka 545. člena ZKP in 200. člena ZOR. Odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti v enem znesku sta pojasnili s stališčem, da gre za enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode. V zvezi s to obliko škode sta pojasnili, da ne obstaja vzročna zveza med umikom predloga za imenovanje tožnika za notarja ter uvedbo pripora in tudi ne med začasnim suspenzom, ki ga je izrekla odvetniška zbornica, in priporom ali z razvezo njegove druge zakonske zveze.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo nepremoženjske škode uporabili pravilno materialnopravno podlago, ki pa je bila delno zmotno uporabljena le pri vrednotenju višine te škode (kot bo pojasnjeno spodaj). Ker se med postopkom ni potrdilo, da bi bil pripor zoper tožnika odrejen zaradi napake ali nezakonitega dela sodnikov oziroma sodišča (kar bi utemeljevalo priznanje odškodnine na podlagi 3. točke prvega odstavka 545. člena tedaj veljavnega ZKP), sta sodišči nižjih stopenj pravilno oprli svojo odločitev za plačilo nepremoženjske škode na 1. točko prvega odstavka 545. člena tedanjega ZKP, ki je določal, da ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, a je bil postopek zoper njega ustavljen s pravnomočnim sklepom ali pa je bil pravnomočno oproščen obtožbe (v takih primerih pa se v postopku za povrnitev škode smiselno uporabljajo določbe celotnega XXXII. poglavja ZKP ter 200. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ta določila predstavljajo konkretizacijo petega odstavka 222. člena tedaj veljavne ustave SRS (oziroma 181. člena ustave tedanje federacije).

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da predstavljajo duševne bolečine zaradi neutemeljeno vzete prostosti enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske narave. To stališče je pravnoteoretičnega pomena in ne vsebinskega. Torej ne vpliva na opredelitev, katere vrste škode se priznava in v kolikšni višini. Zajeti mora pač vse tovrstne nepremoženjske škodne posledice, ki so pravno priznane, da je lahko ta oblika škode in odškodnina zanje celovita. Povedano velja za denarno ovrednotenje nastale nepremoženjske škode (in ne posega v možnosti oškodovanca, ki jih ima po določilu 546. člena tedaj veljavnega ZKP, po katerem ima pravico do objave v javnih sredstvih informiranja). Nasprotna revizijska izvajanja so brez pravne in vsebinske podlage.

Po pravilni presoji nižjih sodišč ima tožnik pravico do povrnitve celotne škode to je premoženjske in nepremoženjske, ki je v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom. Za premoženjsko škodo sta priznali tožniku odškodnino v višini izgubljenega dohodka v času pripora to je v višini dvomesečnega zaslužka sodnika višjega sodišča (bruto) v skupnem znesku 644.551,60 SIT. Ta škoda med strankama tudi ni bila sporna. Revizija kakšnih konkretnih razlogov o premoženjski škodi, ki ni bila priznana, ne vsebuje. Kolikor pa je s to obliko škode možno povezati revizijska izvajanja o suspenzu, škodi zaradi izgube lokala, s strojepisjem in podobno, pa je ugotoviti, da po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj taka škoda ni v vzročni zvezi s priporom in zato zanjo tožena stranka ne more odgovarjati. Taka presoja je po oceni revizijskega sodišča v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem, na katero pa je to sodišče vezano.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi neutemeljeno odrejenega pripora je po presoji revizijskega sodišča - kot je bilo deloma že spredaj nakazano - utemeljeno priznana, vendar pa glede na vse okolnosti primera, v nekoliko prenizki višini, ki je po materialnopravni presoji revizijskega sodišča utemeljena v višini 1,800.000,00 SIT (to je za 600.000,00 več, kot pa sta presodili sodišči nižjih stopenj). Zaradi neutemeljenega pripora so bile tožniku prizadete temeljne pravice kot so svoboda (prostost), dobro ime, čast, dostojanstvo, pravica do neokrnjenega osebnega in družinskega življenja in podobno. Tožnikove duševne bolečine so bile večje kot sicer v podobnih primerih, tako zaradi poklica, ki ga je opravljal (odvetnik) ker so poštenost, osebna neoporečnost in zaupanje - seveda mimo strokovnih kriterijev - temeljna podlaga za opravljanje poklica. V zvezi s tem pa je pravno relevantna tudi vrsta kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil zoper tožnika odrejen pripor. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali vse ugotovljene škodne posledice, ki jih je tožnik utrpel zaradi pripora (in so vzročno povezani z njim) in ki jih tožnik v reviziji prizadeto opisuje.

Zaradi vseh škodnih posledic je po presoji revizijskega sodišča utemeljena odškodnina za obravnavano nepremoženjsko obliko škode v višini 1,800.000,00 SIT. Taka odškodnina je v skladu z določilom 200. člena ZOR. Po tem določilu se namreč upoštevajo pri odmerjanju odškodnine vse okoliščine posameznega primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin prizadetega (zaradi prestanega strahu, zaskrbljenosti, žalosti, užaljenosti na časti in dobrem imenu in podobno) in pomen dobrin, ki so bile prizadete kot so ugled, čast, prostost (svoboda) ter na drugi strani tudi namen odškodnine za tako škodo in socialno ekonomske danosti časa in prostora, ko je škoda nastala. Tako odmerjena odškodnina pa je tudi individualizirana, ker odraža vse posebnosti tožnikovega primera. Hkrati pa je ta odškodnina v pravilnem razmerju tudi z odškodninami, ki se v podobnih primerih priznavajo in ki jih terja načelo materialne zakonitosti. Ni pa bilo mogoče upoštevati revizijskih izvajanj, ki poskušajo vzročnostno povezati s posledicami pripora vse, kar tožnik občuti kot škodo (v zvezi s suspenzom, spremembo kraja opravljanja poklica, določene težave v osebnem oziroma družinskem življenju, javne medije, odnos javnosti in takratnih družbenopolitičnih struktur ter podobno).

Toženka je namreč lahko odškodninsko odgovorna le za škodo, ki je tožniku nastala zaradi pripora in za katero odgovarja ona.

Revizijsko sodišče je po povedanem le delno ugodilo tožnikovi reviziji in iz razlogov pravilne uporabe materialnega prava delno zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo in temu skladno spremenilo sodbi nižjih sodišč (prvi odstavek 395. člena ZPP), medtem ko je v preostalem delu moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Ker tožnik ni postavil stroškovnega zahtevka, je odločanje o stroških revizijskega postopka odpadlo. Odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je v skladu s prvim odstavkom 173. člena ZPP pridržano sodišču prve stopnje.