V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ z 2. točko izpodbijane odločbe tožniku odredil, da takoj po prejemu odločbe onemogoči dostop do domene <em>...</em> ter za primere poskusa dostopanja do navedene domene objavi obvestilo o zapečatenju spletne strani na podlagi 37. člena ZFU in 8. člena Pravilnika. Kot izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 10. 2024, je 8. člen Pravilnika v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS (legalitetno načelo). Glede na navedeno tudi naslovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana 2. točka izreka izpodbijane odločbe nezakonita, saj temelji na 8. členu Pravilnika, ki je v nasprotju z legalitetnim načelom iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS.
I.Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je 2. točka izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-4404/2014-112 z dne 27. 8. 2015, nezakonita.
II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se družbi A., d.o.o., Maribor (v nadaljevanju zavezancu za davek) do odprave nepravilnosti, ki so navedene v odločbi DT 0610-4404/2014-62 z dne 9. 4. 2015 in v odločbi DT 0610-4404/2014-107 z dne 14. 7. 2015, zapečati spletna domena ....si, ki jo aktivno uporablja pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno po internetu. Navedena spletna domena se zapečati tudi zaradi kršitve prepovedi opravljanja dejavnosti, izrečene z odločbo DT 0610-4404/2014-62 z dne 9. 4. 2015 (točka 1 izreka). Javnemu zavodu ARNES (v nadaljevanju tudi tožnik) se odredi, da takoj po prejemu te odločbe onemogoči dostop do domene ....si ter za primere poskusa dostopanja do navedene domene objavi obvestilo o zapečatenju, ki je priloga te odločbe (točka 2 izreka). Stroški postopka niso nastali. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točki 3 in 4 izreka). Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi 37. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) in 8. člena Pravilnika o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). V postopku so bile ugotovljene kršitve pravnomočne odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti, izrečene zavezancu za davek, družbi A. d.o.o., kakor tudi številne kršitve davčnih predpisov. Gre za dalj časa trajajoče in ponavljajoče kršitve, ki se izvajajo s prodajo preko spletne strani www....si. Zaradi preprečitve nadaljnjih kršitev zakonov o obdavčenju se do odprave nepravilnosti, navedenih v odločbah iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe, zapečati domeno .... Prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 37. člena ZFU in 8. člena Pravilnika odreja, da zaradi kršitve odločb, navedenih v točki 1 izreka, s strani davčnega zavezanca javni zavod ARNES onemogoči dostop do domene ....si ter za primere poskusa dostopanja do navedene domene objavi obvestilo o zapečatenju.
2.Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi navaja 1. člen, 4. člen in 6. člen sklepa Vlade Republike Slovenije o ustanovitvi javnega zavoda Akademska raziskovalna mreža Slovenije (ARNES). Iz določbe 8. člena Pravilnika izhaja, da če uradna oseba prepove davčnemu zavezancu opravljanje dejavnosti, lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih ta uporablja za opravljanje dejavnosti. Zapečatenje spletnih strani se opravi z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih davčni zavezanec uporablja za opravljanje dejavnosti. Očitane kršitve določb postopka niso podane. V zvezi z tožnikovim ugovorom "exceptio illegalis" pa se sklicuje na načelo zakonitosti in vezanosti upravnih aktov na zakon ter podzakonske akte. Zavrne tudi ugovore, da je ukrep nesorazmeren, v nasprotju z načelom nevtralnosti interneta iz 203. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) in v nasprotju z določbo 9. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju ZEPT).
3.Tožnik ugovarja bistvene kršitve določb postopka, saj mu je bila izpodbijana odločba vročena nepodpisana in brez žiga. Ob pomanjkanju sestavin odločbe, ta ne more postati dokončna. Toženka se tudi ni opredelila do vseh pritožbenih ugovorov. Za izrek ukrepa zapečatenje domena ni podane zakonske podlage v 37. členu ZFU, določba 8. člena Pravilnika pa je nezakonita, kar obrazloži in predlaga "exceptio illegalis". Posebej opozarja na časovni vidik ukrepa. Meni tudi, da so podani pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu, saj je toženka z obema izpodbijanima odločbama odločila o obveznostih tožnika in tako predstavljata akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugovarja tudi, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno (37. člen ZFU), kar obrazloži. Ukrep je nesorazmeren v okviru načela pravne države (2. člen Ustave RS). Odločitev je v nasprotju z 203. členom ZEKom-1 in 9. členom ZEPT. Ukrep ustavitve in preprečitve kršitev ponudniku storitev informacijske družbe (tožniku) lahko odredi le sodišče (tretji odstavek 9. člena ZFPT). Ukrep onemogočanja (zapečatenja) dostopa do vsebin odreja izključno sodišče, upravni organ pa te pristojnosti nima. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva in je ni možno preizkusiti. Izpodbijani ukrep je naložen tožniku kot javnemu zavodu in nosilcu javnih pooblastil. Pri registraciji domen pa gre za večstranski pogodbeni odnos in ne za javna pooblastila. Ni podane zakonske podlage za tožnikovo sodelovalno dolžnost. Ugovarja tudi, da davčni zavezanec, družba A., d.o.o., ni nosilec domene ....si, marveč je to hrvaška fizična oseba A. A. Do tega ugovora pa se toženka ni opredelila. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, saj se tožniku nalaga zapečatenje domene subjekta, ki ni zavezanec. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi (tožniku vročeni 31. 8. 2015 in 7. 9. 2015) odpravi ter tožniku tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik vsebinskih ugovorov zoper izpodbijano odločbo ne more podajati, saj mu je naloženo zgolj zapečatenje domene. Pri tem pa tožnik ne ugovarja, da tega ne bi mogel storiti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
5.Tožnik v pripravljalnih vlogah podrobneje obrazloži ugovore, ki jih je uveljavljal že v tožbi. Ugovarja pa tudi, da nima prav toženka, ko navaja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za predmetno tožbo, ker ni davčni zavezanec in tudi ni bil stranka v postopku. Drži ugotovitev, da tožnik ni bil stranka v postopku, ki ga je toženka vodila zoper davčnega zavezanca, zaradi česar tudi ni bil naslovnik odločbe DT 0610-4404/2014-62 z dne 9. 4. 2015. Navedeno sploh ni sporno. Sporno pa je, da je toženka z izpodbijano odločbo na osnovi neustavno pridobljenih oblastnih pooblastil tožniku prisilno odredila določeno ravnanje. Z izpodbijano odločbo je toženka posegla v tožnikovo svobodo urejanja lastnih pogodbenih razmerij, zaradi česar je podan njegov pravni interes za vložitev te tožbe.
6.Tukajšnje sodišče je tožbo sprva zavrglo s sklepom I U 346/2016-13 z dne 18. 10. 2016, vendar je to odločitev Vrhovno sodišče RS razveljavilo s sklepom I Up 336/2016 z dne 14. 6. 2017 ter zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v ponovni postopek. Tukajšnje sodišče je o zadevi ponovno odločilo s sodbo in sklepom I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018. S sklepom je sodišče zavrglo tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, ker z njo ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, temveč v položaj gospodarske družbe. S sodbo pa je sodišče zavrnilo tožbo zoper 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 186/2018 z dne 6. 2. 2019 zavrnilo pritožbo zoper prej navedeni sklep tukajšnjega sodišča, s katerim je bila zavržena tožba zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018 pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Dor 143/2018-4 z dne 13. 11. 2019 zavrnilo. O ustavni pritožbi tožnika je Ustavno sodišče RS odločilo z odločbo U-I-11/20-14, Up-85/20-12 z dne 3. 10. 2024 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča RS z dne 3. 10. 2024), s katero je razveljavilo 8. člen Pravilnika in sodbo tukajšnjega sodišča I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018 ter zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo odločanje.
7.V ponovljenem postopku je tožnik vložil pripravljalno vlogo, v kateri je pojasnil, da nima več pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe, saj v ponovljenem postopku domene, ki sploh ni več registrirana, ni mogoče blokirati, niti sprostiti. Zaradi navedenega spreminja tožbeni zahtevek v ugotovitvenega, za katerega ima pravni interes. Toženka je namreč z izpodbijano odločbo prisilno posegla v tožnikovo svobodo urejanja pogodbenih razmerij ter mu oblastno naložila izpolnitveno dejanje v njegovo breme in breme davčnega zavezanca kot nosilca domene. Tožnik ima zaradi uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zoper prvostopenjski organ, pa tudi zaradi obrambe pred odškodninskimi zahtevki davčnih zavezancev, v breme katerih je bil nezakonit ukrep odrejen, pravni interes za ugotovitveno tožbo, s katero se ugotovi nezakonitost z izpodbijano odločbo naloženega ukrepa. Sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
8.Tožena stranka je s pripravljalno vlogo odgovorila na tožnikovo spremembo tožbenega zahtevka in navedla, da tožnik nima pravnega interesa niti za ugotovitveno tožbo. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 106/2024 z dne 20. 6. 2024, iz katere izhaja, da je potrebno tudi pri ugotovitveni tožbi presoditi obstoj pravnega interesa, ter da ne zadošča ekonomski interes, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi.
9.Tožba je utemeljena.
10.Po določbi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi. Tožba, kot jo uveljavlja tožnik, je torej po navedeni določbi izrecno predvidena, po presoji sodišča pa je tožnik zanjo izkazal tudi pravni interes. Tožnik namreč zatrjuje škodo, ki mu je po njegovih trditvah nastala zaradi nezakonitega postopanja toženke, protipravnost pa je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti.
11.Toženka se je sicer v pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2024 v zvezi s tožnikovim pravnim interesom za ugotovitveno tožbo sklicevala na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 106/2024 z dne 20. 6. 2024, ki pa se nanaša na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v zvezi s povračilom stroškov davčnega postopka kot stranskih posledic odločanja o glavni stvari, zato ni relevanten za predmetno zadevo. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi pojasnilo, da če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov. Stroški postopka namreč ne pomenijo škode, ki bi izvirala neposredno iz izpodbijanega ukrepa upravnega organa, pač pa so le stranska posledica postopka, v katerem je ta ukrep odrejen. Glede na navedeno sodišče zavrača navedbe toženke v zvezi z neizkazovanjem tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.
12.Sodišče še pojasnjuje, da je predmet ponovljenega postopka ukrep iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, saj je Ustavno sodišče RS z zgoraj navedeno odločbo z dne 3. 10. 2024 razveljavilo sodbo I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018, ki se nanaša na ukrep iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Ker tudi iz tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil v ponovljenem postopku, smiselno izhaja, da predlaga ugotovitev nezakonitosti naloženega ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, je sodišče štelo, da predlaga ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe.
13.Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz 37. člena ZFU (z naslovom prepoved opravljanja dejavnosti in zapečatenje poslovnih prostorov, dokumentov in predmetov), ki v prvem odstavku določa, da v primeru, če uradna oseba pri opravljanju nalog finančne uprave ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, lahko, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve, do odprave nepravilnosti z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente in predmete. Iz drugega odstavka 37. člena ZFU izhaja, da uradna oseba pri opravljanju nalog finančne uprave za največ 15 dni zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete, če obstaja sum, da bodo odtujeni ali uničeni oziroma po potrebi zaradi preprečitve nadaljnje kršitve. V zahtevnejših primerih se lahko ta rok izjemoma podaljša, vendar skupno do največ 60 dni. V skladu s tretjim odstavkom 37. člena ZFU pritožba zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve odločbe. Iz 8. člena zdaj že razveljavljenega Pravilnika (z naslovom zapečatenje spletnih strani) izhaja, da v primeru, če uradna oseba prepove zavezancu opravljanje dejavnosti, lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih ta uporablja pri opravljanju dejavnosti, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje (prvi odstavek). Zapečatenje spletnih strani iz prejšnjega odstavka se v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZFU izvede z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek). Uradna oseba lahko v primeru iz prejšnjega odstavka naloži ponudniku storitev informacijske družbe tudi objavo obvestila o zapečatenju (tretji odstavek).
1.V obravnavanem primeru je Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 3. 10. 2024, s katero je razveljavilo 8. člen Pravilnika in sodbo tukajšnjega sodišča I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018 ter zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo odločanje, pojasnilo, da je preizkus ustavnosti opravilo z vidika drugega odstavka 120. člena Ustave RS, ki ureja legalitetno načelo. Ustavno sodišče RS pojasnjuje, da v primerih, ko presoja ustavnost in zakonitost pravilnikov, poudarja, da je pravilnik podzakonski predpis, ki ga lahko da minister za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Zato so pravilniki vezani na zakon tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega z razlago ugotovljivi. V konkretnem primeru je ugotovilo, da ZFU niti v 37. členu niti na drugem mestu ne ureja vprašanj, povezanih s spletom, zato se ukrepi iz 37. člena ne smejo razlagati tako, da po vsebini dopuščajo ukrep, kot je zapečatenje spletne strani. Člen 8 Pravilnika zato ni skladen z načelom legalitete, ker določa ukrep zapečatenja spletne strani brez vsebinske podlage v zakonu. Poleg tega ugotavlja neskladje 8. člena Pravilnika z načelom legalitete tudi v delu, v katerem določa, da ukrep zapečatenja spletnih strani izvede ponudnik storitev informacijske družbe, saj lahko v skladu z 87. členom Ustave RS obveznosti oseb določa le zakon, iz 37. člena ZFU pa ne izhaja, da bi bilo dopustno izvedbo zapečatenja naložiti kakšnemu drugemu organu. Ustavno sodišče RS je še dodalo, da bo tukajšnje sodišče moralo dopustiti, da tožnik tožbo spremeni v ugotovitveno tožbo.
2.V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ z 2. točko izpodbijane odločbe tožniku odredil, da takoj po prejemu odločbe onemogoči dostop do domene <em>....si</em> ter za primere poskusa dostopanja do navedene domene objavi obvestilo o zapečatenju spletne strani na podlagi 37. člena ZFU in 8. člena Pravilnika. Kot izhaja iz zgoraj pojasnjene odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 10. 2024, je 8. člen Pravilnika v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS (legalitetno načelo). Glede na navedeno tudi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana 2. točka izreka izpodbijane odločbe nezakonita, saj temelji na 8. členu Pravilnika, ki je v nasprotju z legalitetnim načelom iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS.
3.Po povedanem sodišče ugotavlja, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava točka 2 izreka izpodbijane odločbe nezakonita, zato je tožbi na podlagi 64.a člena ZUS-1 v navedenem obsegu ugodilo.
4.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.
5.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez naroka za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).