Jedro

Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča kršilo načelo neposrednosti, saj bi moralo samo na glavni obravnavi zaslišati navedene priče, ter nato oceniti njihove izpovedbe in na podlagi tega sprejeti odločitev.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika odvetnika B. B., proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi napadeno sodbo in sklep o izločitvi dokazov ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Okrožna državna tožilka sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo neposrednosti s tem, ko je sklep o izločitvi dokazov sprejelo zgolj z vpogledom v drug kazenski spis in sicer Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 36751/2014 z dne 20. 11. 2018, ki je postal pravnomočen dne 4. 12. 2018 ter na podlagi tega sklepa izdalo sklep o izločitvi dokazov dne 29. 3. 2019. Pritožnica se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj meni, da bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z načelom neposrednosti vse dokaze v zvezi z izločitvijo dokazov izvesti samo neposredno na glavni obravnavi.

5. Takšnim pritožbenim navedbam pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da gre pri sklepu o izločitvi dokazov, ki ga je izdalo murskosoboško sodišče, za procesni sklep, za katerega ne velja načelo res iudicata. Za ugotavljanje nedovoljenosti dokazov in sicer tistih, ki jih je sodišče prve stopnje s sklepom izločilo iz spisa, bi moralo sodišče prve stopnje samo izvesti zaslišanje prič in sicer sodnika C. C., D. D., E. E. in F. F., saj bi s tem zadostilo načelu neposrednosti, na katerega se utemeljeno sklicuje pritožnica in tudi samo prosto presoditi njihovo verodostojnost ter si na ta način pridobiti sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza. Izvajanje tega načela namreč sodišču omogoča, da si ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in da tudi izoblikuje ustrezno psihološko oceno njegove verodostojnosti, na kar pravilno v pritožbi opozarja okrožna državna tožilka. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča kršilo načelo neposrednosti, saj bi moralo samo na glavni obravnavi zaslišati navedene priče, ter nato oceniti njihove izpovedbe in na podlagi tega sprejeti odločitev. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, ampak je svojo odločitev oprlo na pravnomočen sklep sprejet v drugi kazenski zadevi, s tem, da se je v celoti strinjalo z ugotovitvami, ki jih je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo Okrožno sodišče v Murski Soboti I K 36751/2014, kar pa je nepravilno, zato je nepravilen tako sklep o izločitvi dokazov, kakor tudi odločitev iz napadene sodbe.

6. Prav ima tudi okrožna državna tožilka, ko navaja, da je sodišče prve stopnje z zgoraj navedenim postopanjem v nasprotju z načeli neposrednosti, kot že navedeno, kontradiktornosti in popolnosti, tožilstvu odvzelo pravico in možnost predlaganja izvedbe dokazov v zvezi z dokazovanjem nepristranskosti sodnika C. C. pri izdaji odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih v zadevi Pp 1/2009. Na tak način pa je po navedbah pritožnice sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načeli kazenskega prava, ki niso namenjena zgolj varstvu pravic obdolženih, ampak tudi pravic drugih udeležencev v postopku, ko je odločitev sodišča v Murski Soboti glede izločitve dokazov očitno štelo kot res iudicata. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.

7. Pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo preizkusilo v skladu z določilom člena 383/I ZKP tudi po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Napadena sodba po oceni pritožbenega sodišča nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, te, ki pa jih ima pa so nejasni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi napadene sodbe navedlo, da listinski dokazi in izpovedbe prič, ki so po izločitvi dokazov še ostali v spisu, obdolženega ne obremenjujejo, zato se sodišče prve stopnje do njih ni opredeljevalo. Takšna ocena dokazov pa je nezadostna, saj bi moralo sodišče prve stopnje določno navesti vsebino listinskih dokazov in izpovedb prič in jih ustrezno oceniti. Zato so razlogi napadene sodbe nejasni in tudi nepopolni. Sodišče prve stopnje mora na podlagi proste presoje dokazov oceniti vsak izveden dokaz ter v napadeni sodbi navesti tudi ustrezne razloge zakaj ga šteje za verodostojnega ali ne, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni storilo. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih napadene sodbe le delno povzelo izpovedbo kot priče zaslišanega G. G. ter na koncu navedlo, da ta obdolženca z ničemer ni obremenil, ne da bi ocenilo njegovo izpovedbo ali ji sledi in zakaj ji sledi ter obratno. Po oceni pritožbenega sodišča pa gre za odločilne okoliščine, o katerih napadena sodba nima ustreznih razlogov, te ki jih pa ima, so pa nezadostni. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

8. Uveljavljana in ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitev, ki jo uveljavlja okrožna državna tožilka in sicer na način, da bo izvedlo vse ustrezne dokaze glede nedovoljenosti dokazov ter jih oceniti, na tej podlagi sprejeti odločitev. Odločbo, ki jo bo v obravnavani zadevi glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sprejelo sodišče prve stopnje, pa bo moralo ustrezno in tehtno obrazložiti.