Jedro

Pri opravljanju carinskih dejanj in plačilu carine mora špediter ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi. Pred začetkom carinjenja blaga je dolžan od naročitelja zahtevati vse potrebne podatke in dokazila, od katerih je odvisen znesek carine in drugih dajatev, ki se plačujejo za uvoženo blago.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu, opr. št. Pg .... z dne 24.1.1994 se spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v N. opr. št. II Ig .... z dne 27.1.1993 se razveljavi tudi v 1. in 3. tč. izreka in se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 97.728,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1992 dalje do plačila ter 5.484,00 SIT izvršilnih stroškov, vse v roku 8 dni, pod izvršbo z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 11.130,00 SIT v 8 dneh." Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 19.800,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v 1. in 3. tč.izreka v celoti v veljavi in sicer tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 97.728,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1992 dalje do plačila ter 5.484,00 SIT izvršilnih stroškov, vse v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 9.780,00 SIT v roku 8 dni.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP). Navajala je, da je po opravljenem carinjenju blaga, ki ga je opravila tožeča stranka ugotovila, da tožeča stranka kot špediter ni uveljavljala nižje carinske stopnje. Zato je sama pričela postopek za pridobitev soglasja pri Gospodarski zbornici Slovenije, na osnovi katerega je mogoče uveljavljati znižano carinsko stopnjo za repromaterial, ki se v Sloveniji ne proizvaja. Nesporni del računa v znesku 225.513,00 SIT je plačala. Sodišče prve stopnje je tudi napačno sklepalo, da tožena stranka umika dokazni predlog za zaslišanje priče svoje delavke D.K. V času priprave postopka na obnovo carinskega postopka je tožena stranka postopala po navodilu tožeče stranke. Njej roki in potrebne priloge za izpeljavo upravnega postopka niso bili poznani, zato je tudi zaupala nalogo strokovni firmi. Tožeča stranka pa je ni nikoli opozorila na morebitno pospešitev postopka. Potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije ji je poslala po faxu 10.8.1993. Tožeča stranka je imela 6 dni časa, da bi lahko vložila predlog za obnovo postopka še pravočasno. Če bi tožeča stranka opravljala špeditersko delo strokovno, bi bil razplet zadeve lahko drugačen. Prvo in edino informacijo o zavrženju predloga za obnovo postopka je tožena stranka prejela po pošti od tožeče stranke po izteku pritožbenega roka in se zato tudi ni mogla pritožiti.

Tožena stranka še vedno vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, da tožeča stranka ni postopala profesionalno tako v odnosu do naloge za obnovo carinskega postopka kot v odnosu do svojega poslovnega partnerja, to je tožene stranke. Priglasila je tudi stroške postopka s pritožbo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Navedla je, da je tožena stranka dokazni predlog za zaslišanje priče D.K. sama umaknila. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri odločitvi oprlo na izjavo g. T., ki je potrdil, da je bilo carinjenje opravljeno na podlagi naloga tožeče stranke, prejetega dne 13.7.1992. Do dneva carinjenja tožeča stranka od tožene ni dobila niti pismenega pa tudi ne ustnega naloga, da naj se blago ne carini. Tožena stranka je tudi zamudila rok za pritožbo, saj jo je po predpostavkah tožeče stranke prejela dne 28.2.1994, pritožbo pa je vložila 9.3.1994. Zato naj sodišče druge stopnje ugotovi, da je tožena stranka zamudila rok za pritožbo in zato naj pritožbo zavrne "kot prepozno", ali pa pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba je bila vložena pravočasno, saj je tožena stranka prejela sodbo dne 1.3.1994 (glej povratnico k red. št. 14). Pritožba je bila vložena 9.3.1994, kar je 8 dan pritožbenega roka. Prav tako niso resnične navedbe tožene stranke v pritožbi, da priča, ki jo je predlagala tožena stranka, to je D.K. ni bila vabljena na obravnavo dne 24.1.1994. Iz odredbe k sklepu o glavni obravnavi z dne 24.1.1994 (red. št. 13) namreč izhaja, da je bila priča D.K. na omenjeno obravnavo tudi vabljena. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 24.1.1994 (red. št. 13a) pa je zapisano, da je tožena stranka umaknila dokazni predlog za zaslišanje priče D.K. Zapisnik o glavni obravnavi je podpisala, zato sodišče druge stopnje šteje za verodostojno, kar je v omenjenem zapisniku tudi zapisano.

Sodišče prve stopnje je izvajalo dokazni postopek le v tej smeri, da tožeča stranka kot špediter s strani tožene stranke kot naročnika za carinjenje ni prejela dodatnih navodil v zvezi s carinjenjem blaga.

Pri odločitvi se je oprlo tudi na dokaze, predložene s strani tožeče stranke, da slednja ni imela možnosti pravočasno vložiti predloga za obnovo carinskega postopka. Nepravilno pa je ocenilo izvedene dokaze v zvezi z dolžnostjo špediterja pri opravljanju carinskih dejanj glede varovanja interesov naročitelja. Špediter je namreč ob vsaki priložnosti (torej tudi ob carinskih dejanjih in plačilu carine) dolžan ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi in kot dober gospodarstvenik (1. odst. 832. čl. ZOR). Nedvomno drži, da se je špediter dolžan držati navodil, ki jih dobi od naročitelja (1. odst. 833. čl. ZOR). Vendar pa se pri opravljanju carinskih poslov domneva, da je špediter strokovnjak, ki je seznanjen s tem, za kakšno vrsto blaga in uvoza oz. izvoza blaga gre. Zato mora tudi vedeti, kakšni dokumenti so potrebni za carinjenje. Tožeča stranka bi morala že pred začetim postopkom carinjenja (ki je bilo opravljeno dne 15.7.1992) zahtevati od tožene stranke, da pridobi potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije o znižani carinski stopnji za uvoženo blago po izvozni dispoziciji z dne 13.7.1992 (v prilogi A/1). Tožeča stranka pa je sama navedla, da je prvič izvedela, da obstojajo odločbe Gospodarske zbornice Slovenije o znižanju carinske stopnje, ko ji je tožena stranka omenjeno potrdilo poslala dne 10.8.1992 (tč.

4, III odgovora na ugovor tožene stranke, red. št. 4). Od tožeče stranke kot špediterja, ki mora biti strokovnjak za predložitev podatkov, od katerih je odvisen znesek carine, se pričakuje, da mora biti posebno pozoren na podatke v uvozni carinski deklaraciji. Zelo pomembno je namreč, da je špediter posebno pozoren (zaradi morebitnega uveljavljanja znižanja carinske stopnje) na to iz katere države izvira blago, na vrsto blaga, ki se uvaža ali gre za isto državo prodajalca blaga kot državo, iz katere blago izvira po svojem poreklu. Stopnja po carinski tarifi (v času sojenja je veljala še carinska tarifa, objavljena v Ur.l. SFRJ Št. 35/81 in 42/84) je namreč lahko zmanjšana tudi od 10 - 100 % (več o tem glej Gospodarske pogodbe, druga knjiga GV Ljubljana, 1994, stran 211 in 212 ter Z. Miladinovič: Dolžnosti špediterja v postopku carinjenja blaga, P.P.P. št. 2/90, stran 12).

Ker se špediter šteje za strokovnjaka za opravljanje carinskih dejanj, izhaja od tod tudi njegova strožja odgovornost (2. odst. 18. čl. ZOR). Zato je sodišče prve stopnje napačno razlogovalo, da je tožeča stranka upravičena še do plačila vtoževanega računa, ker ji tožena stranka ni dala nobenih dodatnih navodil za carinjenje blaga.

Tožeča stranka ni ravnala kot dober strokovnjak tudi v postopku za obnovo postopka POUCD št. .... (glej sklep Republiške carinske uprave carinarnice Ljubljana 02/3-18 št. ..... z dne 25.11.1992 v prilogi A/3). Res ji je tožena stranka poslala potrdilo GZS o oprostitvi dela carine (v prilogi A/10 po faksu šele dne 10.8.1992). Rok za vložitev predloga za obnovo omenjenega postopka pa je glede na datum prejema tega potrdila (16.7.1992) iztekel kot izhaja iz obrazložitve omenjenega sklepa republiške carinske uprave dne 16.8.1992. Tožeča stranka je imela 6 dni časa, da bi še pravočasno vložila predlog za obnovo postopka. Zato je ocena sodišča prve stopnje, da je bil celoten postopek obnove opravljen po nalogu in navodilih tožene stranke in zaradi odgovornosti na strani tožene stranke vložen prepozno, nepravilna. Tako pri postopku carinjenega blaga kot pri postopku obnove je bila namreč tožeča stranka kot špediter in strokovnjak za opravljanje špediterskih poslov dolžan dajati navodila toženi stranki, katere dokumente mora predložiti za izpeljavo obnove postopka. Sodišče druge stopnje še pripominja, da bi tožeča stranka lahko kljub temu, da ji je tožena stranka, čeprav je prejela potrdilo GZ že dne 16.7.1992 šele dne 10.8.1992, le-to poslala po faksu, še pravočasno vložila predlog za obnovo postopka. Tožeča stranka je toženo stranko pozivala k predložitvi originala potrdila šele dne 19.8.1992, kar je bilo že po izteku roka za vložitev predloga za obnovo postopka.

Tožeča stranka ni ravnala kot strokovnjak pri postopku carinjenja blaga, zato se je tožena stranka povsem utemeljeno upirala plačilu računa, ki predstavlja razliko med znižano carinsko stopnjo na podlagi potrdila GZS in obračunano carino s strani carinarnice Ljubljana. Ker tožeča stranka ni opravila vseh carinskih dejanj v skladu s pravili stroke, je dolžna sama nositi škodljive posledice in zato tožena stranka ni dolžna plačati vtoževanih carinskih davščin, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko (arg. a contrario 835. čl. ZOR).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila 4. tč. 373. čl. ZPP.

Če sodišče spremeni odločbo, odloči o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Stroške tožene stranke ji je odmerilo na podlagi določila 6. in 7. odst. 7. čl. ZST. Stroški za sodno takso za ugovor (red. št. 3) znašajo tako (450 točk x 11,00 SIT = 4.950,00 SIT).

Stroški kilometrine pa gredo toženi stranki tudi za vožnjo na tri obravnave iz Sevnice v Novo mesto in nazaj v znesku 6.180,00 SIT (300 km x 20,60 SIT). Skupaj toženi stranki pripadajo pravdni stroški v znesku 11.130,00 SIT.

Ker je tožena stranka uspela tudi s pritožbo, ji pripadajo tudi pritožbeni stroški v višini (1.800 točk x 11,00 SIT = 19.800,00 SIT, 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.