Jedro

Tožeča stranka je z izpodbojnim zahtevkom vtoževala razveljavitev učinkov več pobotov, pritožbeno pa ni sporno, da iz navedb v tožbi ne izhaja pravna posledica, ki jo želi doseči tožeča stranka, to je razveljavitev učinkov nadomestne izpolnitve. Le z dopolnitvijo navedb v okviru istega tožbenega zahtevka pa tožeča stranka takšnih posledic ne bi mogla doseči, saj bi morala spremeniti istovetnost tožbenega zahtevka, ker gre za spremembo tožbe tudi tedaj, kadar tožeča stranka zahteva drugo stvar ali opravo drugega dejanja ali uveljavlja poleg obstoječega tožbenega zahtevka nov tožbeni zahtevek, kar pomeni spremembo tožbe. Sprememba tožbe po preteku materialnega prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP pa pomeni, da je takšna sprememba prepozna in jo je potrebno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1609/2009 z dne 12. 5. 2011 izreklo: I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. V razmerju med stečajnim tožnikom in toženo stranko se razveljavi učinek poplačila tožene stranke opravljen na podlagi kompenzacij-pobota z dne 15. 5. 2009 na znesek 4.735,26 EUR, kompenzacije -pobota z dne 31. 12. 2008 za znesek 288,65 EUR in učinek poplačila tožene stranke opravljen na podlagi kompenzacije-pobota z dne 28. 2. 2009 za znesek 90,97 EUR. 2.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 5.114,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe,”, se zavrne. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka po svojem zakonitem zastopniku, stečajnem upravitelju, iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naj se povrnejo stroški pritožbe z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko bo sodišče odločalo o njegovi višini.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi štelo tožbo tožeče stranke za pravočasno, nato pa obrazložilo, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne more odpraviti zaradi poteka šest mesečnega prekluzivnega roka za vložitev izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP. Pritožba se s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje ne strinja in meni, da bi sodišče prve stopnje bilo dolžno pozvati tožečo stranko, da nesklepčnost odpravi, saj sploh ni relevantno, da je potrebno tožbo vložiti v roku šestih mesecev od začetka stečajnega postopka, saj tožeča stranka lahko skladno z določbami ZPP nesklepčnost odpravi najkasneje do konca glavne obravnave oziroma do takrat tožbo spremeni.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko tožečo stranko ni pozvalo k odpravi nesklepčnosti in izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko skladno s 108. členom ZPP pozvati na popravo in dopolnitev tožbe nato pa odločiti na podlagi tako dopolnjene tožbe.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih pravno relevantnih navedb v tožbi: - nad tožeča stranka je s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne 21.5.2009 začet stečajni postopek; - tožena stranka je v obdobju dvanajst mesecev pred začetkom stečajnega postopka s tožečo stranko z namenom poravnave medsebojnih obveznosti sklenila dogovore o kompenzaciji oziroma pobotu in sicer dne 15. 5. 2009 za znesek 4.735,26 EUR, dne 31. 12. 2008 za znesek 288,65 EUR in dne 28. 2. 2009 za znesek 90,97 EUR, skupaj za znesek 5.114,88 EUR, pri čemer je tožeča stranka svojo obveznost do tožene stranke poravnala z nadomestno izpolnitvijo, do katere je prišlo že po zapadlosti obveznosti tožeče stranke do tožene stranke in ko je tožena stranka morala in mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna, s tem pa je tožena stranka prišla do poplačila svoje terjatve na škodo ostalih upnikov tožeče stranke; - tožena stranka je prejela poplačilo svojih terjatev na način, ki ni bil vnaprej dogovorjen in se je zaradi poplačila zmanjšala stečajna masa, poplačilo s kompenzacijami pa je neobičajen način poplačila, ker ni bil dogovorjen ob sklenitvi pogodbe; - tožeča stranka je kot stečajni dolžnik 20. 11. 2009 vložila zoper toženo stranko izpodbojno tožbo, v kateri je zatrjevala, da sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj v smislu 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in s to izpodbojno tožbo postavila naslednji izpodbojni tožbeni zahtevek: “V razmerju med stečajnim tožnikom in toženo stranko se razveljavi učinek poplačila tožene stranke opravljen na podlagi kompenzacij-pobota z dne 15. 5. 2009 na znesek 4.735,26 EUR, kompenzacije-pobota z dne 31. 12. 2008 za znesek 288,65 EUR in učinek poplačila tožene stranke opravljen na podlagi kompenzacije-pobota z dne 28. 2. 2009 za znesek 90,97 EUR. 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 5.114,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe”.

Pritožba v sporni zadevi spregleda pravno odločilno dejstvo in sicer, da je izpodbijana sodba dejansko tako imenovana zavrnilna (neprava) zamudna sodba v smislu četrtega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: - 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - 2. da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); - 3.da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - 4. da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je moralo v taki procesni situaciji preveriti pogoje za izdajo zamudne sodbe in tako poleg ostalih pogojev v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preveriti sklepčnost tožbe, saj je preizkus sklepčnosti pridržan zamudnemu postopku(1).

Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega, vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: - življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost(2).

Odločilno za izdajo zamudne sodbe je, če je ugotovljeno nesklepčnost tožbe mogoče odpraviti, saj je po tretjem odstavku 318. člena ZPP dolžnost sodišča prve stopnje, da tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe in če ta rok neuspešno preteče, sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Vendar se odprava nesklepčnosti po tretjem odstavku 318. člena ZPP nanaša zgolj na dopolnitev trditvene podlage. Dejansko stanje, kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, sicer omogoča identifikacijo zahtevka, vendar je tožba nesklepčna, ker kakšno odločilno dejstvo ni navedeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bila trditvena podlaga, kot jo je podala tožeča stranka v izpodbojni tožbi pomanjkljiva, saj je iz navedb v tožbi povzelo, da naj bi tožena stranka do poplačila svoje že zapadle terjatve do tožeče stranke prišla na neobičajen način in sicer z nadomestno izpolnitvijo po prvem odstavku 283. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki pomeni eden od načinov prenehanja obveznosti, po katerem se pogodbeni stranki dogovorita, da bo upnik namesto tega kar mu dolguje dolžnik, sprejel nekaj drugega. Obrazložilo je: Aplicirano na trditveno podlago v tem sporu, naj bi tožena stranka kot upnik od tožeče stranke, namesto denarja od nje kot dolžnika, sprejela določeno blago tožeče stranke. To pa seveda pomeni, da je v trenutku sprejema blaga po navedeni zakonski določbi denarna terjatev tožene stranke do tožeče stranke prenehala, terjatev tožeče stranke (na plačilo blaga) pa dejansko ni nastala in zato seveda do kakršnega koli pobotanja sploh ni moglo priti.

Ob takšnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki pritožbeno ni sporno, je po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi glede na določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, morala tožeča stranka s tožbo zahtevati razveljavitev pravnih učinkov dogovora o nadomestni izpolnitvi in izročitvi blaga kot razpolagalnega posla. Z izpodbojno tožbo, da bi tožeča stranka lahko bila s tožbo uspešna, se pri dvostranskih pogodbah mora z izpodbojnim zahtevkom zahtevati razveljavitev razpolagalnega posla(3).

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da pritožbeno ni sporno, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila ne more biti uspešna , ker je skladno s 261. členom ZFPPIPP uzakonjeno splošno pravilo o dovoljenosti pobota v stečaju in se po tem določilu ob začetku stečaja po zakonu samem obojestranske terjatve upnika in stečajnega dolžnika, ki obstajajo ob začetku stečajnega postopka, le te pobotajo in s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila tožeča stranka bi dosegla le, da bi medsebojne terjatve pravdnih strank oživele in bi se znova pobotale po zakonu samem in takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je nedvomno pravilen.

Pritožba določno ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je izpodbojna tožba nesklepčna, ker se s tožbenim zahtevkom ni vtoževala razveljavitev učinkov razpolagalnega posla, to pa je nadomestna izpolnitev kot plačilo denarne obveznosti z izročitvijo blaga(4) ali ker z vtoževanim tožbenim zahtevkom ne more doseči posledic, kot izhaja iz tožbenih navedb. Pritožba meni le, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati k odpravi nesklepčnosti.

Ob ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni štelo, da bi izpodbojna tožba bila nesklepčna, ker v njej ne bi bilo navedeno kakšno pravno odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi tožečo stranko po tretjem odstavku 318. člena ZPP pozvalo na odpravo nesklepčnosti. Pritožba tako ni utemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni v sporni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri bi tožeča stranka odpravila nesklepčnost tožbe, ker je prav po tretjem odstavku 318. člena ZPP (če bi obstajala takšna nesklepčnost, pa ni) mogoče tožečo stranko pozvati na odpravo nesklepčnosti s sklepom, ki se lahko izda izven glavne obravnave. Kar pa je pravno odločilno, na odpravo nesklepčnosti je v primeru, ko je nastala procesna situacija za izdajo zamudne sodbe, mogoče po tretjem odstavku 318.člena ZPP pozivati le zaradi dopolnitve dejanskega stanja, ne pa poprave tožbenega zahtevka.

Tako je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča ravnalo procesno pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke, tako kot ga je postavila tožeča stranka, kot neutemeljen zavrnilo z zamudno zavrnilno sodbo, saj je zaradi neutemeljenega oblikovalnega tožbenega zahtevka neutemeljen tudi dajatveni tožbeni zahtevek.

Pritožba pa je neutemeljena tudi, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo četrti odstavek 318. člena ZPP, ki določa da sodišče prve stopnje tožeči stranki ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Nesklepčnost je torej mogoče odpraviti tudi tako, da se dopolnijo posamezne navedbe v istem tožbenem zahtevku(5), tako da se s tem se ne spreminja istovetnost tožbenega zahtevka, sicer gre za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, ne pa za odpravo nesklepčnosti, samo slednje pa je v situaciji, ko se ocenjuje obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe, zakonsko dopustno.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko tožeče stranke ni pozivalo k popravi ali dopolnitvi posameznih navedb v tožbenem zahtevku, ker je moralo upoštevati specialno določbo 277. člena ZFPPIPP, ki določa materialnopravni prekluzivni rok za vložitev izpodbojne tožbe in je ta šest mesec po objavi oklica o začetku stečajnega postopka ter ni dvoma, da je izpodbojna tožba, vložena 20. 11. 2009, vložena pravočasno, ker je stečajni postopke nad tožečo stranko začet 21. 5. 2009. Tožeča stranka je z izpodbojnim zahtevkom vtoževala razveljavitev učinkov več pobotov, in pritožbeno ni sporno, da iz navedb v tožbi, ne izhaja pravna posledica, ki jo želi doseči tožeča stranka, to je razveljavitev učinkov nadomestne izpolnitve, le z dopolnitvijo navedb v okviru istega tožbenega zahtevka pa tožeča stranka takšnih posledic ne bi mogla doseči, saj bi morala spremeniti istovetnost tožbenega zahtevka, ker gre za spremembo tožbe tudi tedaj, kadar tožeča stranka zahteva drugo stvar ali opravo drugega dejanja(6) ali uveljavlja poleg obstoječa tožbenega zahtevka nov tožbeni zahtevek, kar pa pomeni spremembo tožbe. Sprememba tožbe po preteku materialnega prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP pa pomeni, da je takšna sprememba prepozna in jo je potrebno zavreči(7).

Sodišče prve stopnje po povedanem je tako pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 318. člena ZPP v povezavi z določbo 277. člena ZFPPIPP, ko je štelo, da tožeča stranka zgolj z dopolnitvijo ali popravo navedb v okviru istega tožbenega zahtevka ne more odpraviti nesklepčnost izpodbojne tožbe v sporni zadevi in je tudi zaradi teh razlogov izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko mora paziti na morebitne kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava, takšnih kršitev ni zaznalo.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej Jan Zobec v “Pravdni postopek – Zakon s komentarjem”, 3.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 131. Op. št. (2): Glej Zobec, isto tam, stran 127 in 128. Op. št. (3): Glej dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV založba , Ljubljana 2008, stran 211 in 212. Op. št. (4): primerjaj sklep VS RS III Ips 65/2006 z dne 17.10.2006. Op. št. (5): Glej Zobec, ibidem, stran 139. Op. št. (6): glej dr. Dragica Wedam Lukič, v “Pravdni postopek – zakon s komentarjem”, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005-2006, stran 201. Op. št. (7): primerjaj sklep VS RS III Ips 94/1998 z dne 1.4.1999.