Jedro

Da bi tožnici dosegli zahtevano odškodninsko varstvo, bi morali najprej dokazati, da sta sporne izjave posredovala novinarju (oba) toženca, da jih je novinar objavil v enaki vsebini in enakem kontekstu, kot so bile podane, ter še, da sporne trditve pomenijo protipraven ali vsaj nedopusten poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Za takšen poseg je potrebno, da so trditve (o sami pravni osebi ali fizičnih osebah, ki v tej pravni osebi opravljajo pomembne funkcije) bodisi neresnične, bodisi resnične, vendar izjavljene na neprimeren oziroma žaljiv, zaničljiv, sramotilen način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnici sta s tožbo terjali od tožencev nerazdelno plačilo odškodnine, in sicer vsaka po 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je njuna zahtevka zavrnilo, tožnicama pa naložilo, da morata tožencema povrniti 1.455,70 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožnici se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je obrazložitev sodbe nezadostna, protislovna in nejasna. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njune dokaze. Če je sodišče menilo, da so njuni predlogi premalo substancirani, bi ju moralo v okviru procesnega vodstva pozvati k podrobnejši opredelitvi. Sodišče bi šele po zaslišanju predlaganih prič lahko pravilno ocenilo, ali so podane posebne okoliščine, ki opravičujejo odškodnino. Izkop in nasutje izkopanega materiala je sodišče povsem arbitrarno opredelilo kot samovoljno. Material tožencema ni oviral proizvodnje ali dostopa v poslovno stavbo. Toženca na spornem delu zemljišča nimata nobenih pravic. Njune izjave so bile podane zgolj z namenom okrnitve ugleda in dobrega imena tožnic. Sodišče ni pojasnilo, kako naj bi lahko tožnici s svojim odzivom na članek omilili obtožbe na svoj račun. Ugotovitve izpodbijane sodbe o domnevnem izsiljevanju višje uporabnine so neutemeljene. Sodišče ni zaslišalo niti novinarja, čeprav je jasno, da sta mu informacije posredovala toženca, ki sta tudi zahtevala objavo članka. Ni res, da sta tožnici postavljali nemogoče pogoje glede odkupa zemljišč. Takšna izjava tožencev je neresnična in objektivno žaljiva. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje o izostanku škode. Tožnici poudarjata, da nikogar nista ovirali, saj je do izkopa in nasutja materiala prišlo na njunem lastnem zemljišču. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge za svojo odločitev. Med navedenimi razlogi ni nobenega protislovja, sicer pa je ta pritožbeni očitek ostal neobrazložen. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri pritožba.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo tožnici pozvati k dopolnitvi in pojasnitvi njunih pomanjkljivo substanciranih dokaznih predlogov. Kadar ima stranka odvetnika, je lahko materialno procesno vodstvo, ki ga sodišču nalaga 285. člen ZPP, ustrezno skromnejše. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno pojasnilo, zakaj je zavrnilo neizvedene dokaze, tako da pravica stranke do obravnavanja ni bila okrnjena. Tudi dejansko stanje zato ni ostalo nepopolno ugotovljeno, kot poskuša prikazati pritožba. Tožnici sta namreč nekatera odločilna dejstva že sami priznali. Dejstva, o katerih naj bi izpovedovale priče (o medsebojnih poslovnih razmerjih pravdnih strank in o njunih drugih sporih), za to pravdo niso relevantna, medtem ko bi razpravljanje o odzivu okolice na objavo spornih trditev lahko prišlo na vrsto šele, če bi tožnicama uspelo dokazati njihovo neresničnost oziroma žaljivost. Po 183. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot materialnopravno izhodišče za svojo odločitev, prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino za okrnitev ugleda ali dobrega imena, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Da bi tožnici dosegli zahtevano odškodninsko varstvo, bi morali najprej dokazati, da sta sporne izjave posredovala novinarju (oba) toženca, da jih je novinar objavil v enaki vsebini in enakem kontekstu, kot so bile podane, ter še, da sporne trditve pomenijo protipraven ali vsaj nedopusten poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Za takšen poseg je potrebno, da so trditve (o sami pravni osebi ali fizičnih osebah, ki v tej pravni osebi opravljajo pomembne funkcije) bodisi neresnične, bodisi resnične, vendar izjavljene na neprimeren oziroma žaljiv, zaničljiv, sramotilen način. Tožnicama ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je glede na izpoved drugega toženca in odsotnost nasprotnih dokazov utemeljeno podvomilo o pasivni legitimaciji prvega toženca. Pritožbeni pomisleki glede te presoje so odveč, saj tožnici nista predlagali zaslišanja novinarja, ki je avtor spornega članka. Ker v pravdnem postopku ni skupnosti dokazov, se tožnici ne moreta sklicevati niti na sicer zavrnjen dokazni predlog tožencev za zaslišanje te priče. Tožnici sta priznali nasutje peska, kopanje po spornem zemljišču in postavitev zapornice z varovanjem. Te trditve, zapisane v spornem članku, torej niso neresnične, hkrati pa so vrednostno nevtralne, zato objektivno ne morejo predstavljati posega v ugled in dobro ime tožnic. Potemtakem je odveč pritožbeno vztrajanje, da nasutje materiala ni bilo samovoljno in da ni oviralo dostopa do poslovnih prostorov tožencev. Brez pomena je tudi vprašanje, kakšna lastninska ali druga upravičenja imata pravdni stranki na spornem zemljišču. Trditve o postavljanju nemogočih pogojev glede odkupa zemljišč in izsiljevanju višje uporabnine tudi po presoji pritožbenega sodišča niso žaljive, gledano s stališča povprečnega bralca in njegovega razumevanja preostale vsebine članka, iz katerega je jasno razvidno, da sta pravdni stranki v sporu. V danem primeru je bilo povsem razumno pričakovati, da se bosta tožnici na sporne trditve v članku odzvali z zahtevo za objavo popravka ali odgovora, pa tega nista storili, zato ne more imeti posebne teže njuno pritožbeno vztrajanje, da je bil namen spornih izjav le očrniti dobro ime in ugled tožnic. Dejstvo, da je bil novinarjev vir drugi toženec, ne zadošča za sklepanje o tem, da je izrekel sporne trditve, zapisane v članku, o nagajanju tožnic ostalim lastnikom nepremičnin in ignorantskem odnosu do njih. Kot je tožnicama pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je dokazovanje tega dejstva, ki ga je drugi toženec zanikal, njuno dokazno breme, vendar ga nista zmogli. Ugotavljanje posebnih okoliščin primera, ki naj bi po stališču pritožbe opravičevale denarno odškodnino, torej ni bilo potrebno. Gre namreč za dodatno (posebno) predpostavko za prisojo denarne odškodnine po 183. členu OZ, ki pa ne more nadomestiti obstoja splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnosti, vzročne zveze in škode), ki jih mora sicer dokazati oškodovanec.

Sodišče prve stopnje je tako, upoštevaje trditveno in dokazno ponudbo, v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

Tožnici sta s pritožbo propadli, zato nista upravičeni do povračila svojih stroškov zanjo, medtem ko toženca z odgovorom na pritožbo nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato morata svoje stroške za odgovor kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).