Jedro

Po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove kazenskega postopka sodišče v novem postopku ugotavlja vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev o predmetu obtožbe in se odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, glede katere se postopek obnavlja, ne morejo brez ponovnega ugotavljanja šteti v novi sodbi kot že ugotovljena.

Izrek

Pritožbama zagovornikov se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 21.1.1993 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka končanega zoper obtožena A.B. in P.E. s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15.11.1990 ter odločeno, da se v zadevi razpiše glavna obravnava.

2. Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovljenem postopku s sodbo z dne 25.5.2007 sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15.11.1990 v delu, ki se nanaša na obsojenca A.B. in P.E., razveljavilo (točka I. izreka) in iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe obtoženega A.B. za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost s povzročitvijo nevarnosti na deloviščih po četrtem odstavku 247. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS) v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 245. člena KZ RS, obtoženega P.E. pa za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost s povzročitvijo splošne nevarnosti po četrtem odstavku 247. člena KZ RS v zvezi s četrtim in prvim odstavkom 240. člena KZ RS ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka II. izreka).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) pritožila le državna tožilka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15.11.1990 v delu, ki se nanaša na obtožena A.B. in P.E. ostane v veljavi; obtožencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

4. Zagovornika obeh obtožencev sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pritožbi. Zagovornik obtoženega A.B. v pritožbi z dne 10.6.2008 in dodatku k pritožbi z dne 19.6.2008 ter zagovornica obtoženega P.E. v pritožbi z dne 12.6.2008 uveljavljata vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP: bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožujeta pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo državne tožilke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje; podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na pritožbo, podanem dne 17.7.2008 skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga zavrnitev obeh pritožb. 6. Z odgovorom državnega tožilca so bili seznanjeni obtoženi A.B. dne 24.7.2008, njegov zagovornik dne 18.8.2008, obtoženi P.E. in njegova zagovornica dne 24.7.2008. B.-1

7. Glede na navedbe zagovornikov obeh obtožencev v pritožbah, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje: - da je sojenje na tretji stopnji (pred Vrhovnim sodiščem RS) izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP, to je, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače, kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3); - da je pritožba pred sodiščem tretje stopnje popolno pravno sredstvo, saj jo je dovoljeno vložiti iz vseh razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP. Določba 3. točke 398. člena ZKP zagotavlja dvostopenjsko sojenje in preprečuje, da bi bil obdolženec spoznan za krivega le na eni stopnji in to v pritožbenem postopku, kjer je kontradiktornost omejena; omogoča torej celovito preverjanje pravilnosti in zakonitosti dveh, po vsebini nasprotujočih si sodb (spremembo oprostilne v obsodilno sodbo); - da je v primeru iz 2. in 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP predmet preizkusa pred sodiščem tretje stopnje samo sodba sodišča druge stopnje, ne pa tudi sodba sodišča prve stopnje; - da sodišče tretje stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje na seji senata po določbah, ki veljajo za pritožbeni postopek na drugi stopnji.

B.-2

8. Obtožba je obtoženemu A.B. očitala storitev hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po četrtem odstavku 247. člena v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 245. člena KZ RS, ki naj bi storil s tem, da kot odgovorna oseba v tovarni (vodja oddelka E. peči v TOZD J.) ni ravnal po predpisih in tehničnih navodilih o varnostnih ukrepih in tako iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi in premoženje večje vrednosti, ker je dopuščal, da so se za izliv v transport šarže v J. uporabljale tudi ponovce, katerih obodi niso bili očiščeni, torej livni lonci niso bili brezhibni v smislu Pravilnika o tehničnih normativih za livarsko industrijo (v nadaljevanju Pravilnika, Uradni list SFRJ 14/79), dalj časa dopuščal, da so topilci v nasprotju z določilom 409/II Pravilnika in v nasprotju z določili Navodila za transport livne ponovce v livno jamo za izliv šarže in transport šarže na konti napravo (v nadaljevanju Navodila) polnili ponovce s talino do vrha in ne le do 1.5 šare opeke pod vrhom oziroma do 7/8 prostornine, niti ni poskrbel, da bi bili delovodje in topilci seznanjeni s temi določili (torej opustitveno kaznivo dejanja); obtoženemu P.E. pa je obtožba očitala storitev hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po četrtem odstavku 247. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 240. člena KZ RS, ker je s splošno nevarnim ravnanjem iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi in premoženje večje vrednosti, ker dne 28.2.1987 okoli 4.45 ure kot talivec kršil določila Navodila in določilo člena 409/II Pravilnika in napolnil ponovco št. 3 s tekočo talino do vrha in ne le 1.5 šare opeke pod vrhom oziroma le do 7/8 njene prostornine, čeprav bi moral in mogel vedeti, da bo to bistveno vplivalo na težišče ponovce, posebej še, ker je videl, da ponovca na zgornjem robu ni očiščena in da je na tem mestu velika obloga naslage in strnjene taline; zaradi teh opustitev in ravnanja obeh obtožencev (ter že obsojenih A.M. in S.K.) je dne 28.2.1987 okoli 4.45 ure zjutraj prišlo do prenapoljnjenja ponovce in spremembe njenega težišča, kasneje pri transportu ponovce pa zaradi tega in ker varovala niso opravljala svoje funkcije tudi prevrnitve ponovce in izliva okoli 50 ton taline jekla po napravi za kontinuirano vlivanje jekla, na kateri je bilo več delavcev, od katerih je zaradi vročinske kapi umrlo pet delavcev, dva sta bila hudo telesno poškodovana, nastala pa je tudi velika materialna škoda.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na podlagi na glavni obravnavi izvedenega obširnega dokaznega postopka in ocene zagovora obeh obtožencev, izpovedb zaslišanih prič, listinske dokumentacije ter izvedenskih mnenj izvedencev strojne stroke (B.P. in S.K.), zaključilo, da obtožencema storitev očitanih kaznivih dejanj ni dokazana ter oba obtoženca oprostilo od obtožbe za očitani jima kaznivi dejanji. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je osnova za projektiranje ponovce vedno do vrha s talino napolnjena ponovca, da je bila ponovca št. 3 (nekaj let pred kritičnim dogodkom) povišana za 352 mm (in ne za 252 mm, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku) in da ob tem povišanju ponovce ni bilo ustrezno korigirano njeno vrtišče (saj je bilo le 30 do 48 mm pod vrtiščem), zato ponovca po nadzidavi ni več ustrezala določilom 392., 393., 394. in 397 člena Pravilnika. Opirajoč se na izvedene dokaze, predvsem izvedenski mnenji izvedencev strojne stroke, je zaključilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je prav ravnanje obeh obtoženih kot jima ga očita obtožba, povzročilo delovno nezgodo dne 27.2.1987, saj do prevrnitve ponovce št. 3 kritičnega dne ne bi prišlo, če bi le ta (po nadzidavi) ustrezala navedenemu Pravilniku (ki je zahteval težišče vsaj 50 -100 mm pod vrtiščem, nemški standard SEB 330 010 iz leta 1977 pa je v jeklarski industriji zahteval težišče 300 do 600 mm pod vrtilno osjo) ter da težišče povišane ponovce št. 3 temu pravilniku ni ustrezalo niti v primeru polnitve 1.5 šare opeke pod vrhom.

10. Višje sodišče je na pritožbeni seji senata, opravljeni brez navzočnosti strank (četrti odstavek 378. člena ZKP), ugodilo pritožbi državne tožilke, ki je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točke 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP) v zvezi z razveljavitvijo prejšnje pravnomočne obsodilne sodbe (sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15.11.1990) in z izrekom oprostilne sodbe v ponovljenem postopku. Izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je na podlagi določbe petega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da sodba Temeljnega sodišča v Celju , Enote v Celju z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15.11.1990 v delu, ki se nanaša na obtožena A.B. in P.E. ostane v veljavi. Iz razlogov sodbe višjega sodišča izhaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o neustreznosti povišane ponovce št. 3 z vidika določil Pravilnika tudi tedaj, ko je ponovca napolnjena do 1.5 šare pod njenim robom, sicer pravilna, da pa rezultati obnovljenega postopka z vidika odgovornosti obtoženih B. in E. ne prinašajo ničesar novega, saj je obnovljeni postopek pokazal le na "nov dokaz za prevrnitev ponovce", ki predhodno ugotovljenih dveh vzrokov (čezmerne polnitve in rezanja ter zapiranja varovalk na ponovci) ne odpravlja. Zaključilo je, da je po prevladujočem ekvivalenčnem razumevanju vzročnosti to namreč vzrok, ki je z zadnjima dvema deloval v isti smeri, saj se po uporabljeni formuli nujnega pogoja (conditio sine qua non) ponovca tistega jutra ne bi prevrnila, če bi varovalke delovale, in tudi ne, če bi bila ustrezno napolnjena in kot je to bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, se ne bi prevrnila, če bi po povišanju ponovce sledila še korekcija razdalje med njenim težiščem in vrtiščem ter da so razlike med domačimi in tujimi standardi ter razlike med livarsko in jeklarsko industrijo drugotnega pomena. Višje sodišče v razlogih sodbe zaključuje, da "razmerje med opisanima dejanjema obeh obtožencev in prepovedano posledico, je tako, ne oziraje se na nov vzrok, ostalo nespremenjeno, kot je ostal nespremenjen njun odnos do teh dejanj".

11. Skladno z določbo 415. člena ZKP, se po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove kazenskega postopka v novem postopku uporabljajo vse določbe o glavni obravnavi in novi postopek teče, kakor da prejšnjega ni bilo. Če se zadeva vrne v fazo glavne obravnave, se postopek izvede po prejšnji pravnomočni obtožnici, na podlagi katere je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Na glavni obravnavi sodišče ugotavlja vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev o predmetu obtožbe: izvajajo se ne samo novi dokazi, zaradi katerih je bila dovoljena obnova postopka, temveč tudi vsi drugi dokazi, na katere se sme opreti sodba. Odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, glede katere se postopek obnavlja, se ne morejo brez ponovnega ugotavljanja šteti v novi sodbi kot že ugotovljena in nova sodba lahko temelji samo na dejstvih, ki so bila ugotovljena v ponovljenem postopku (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 897). Po dovolitvi obnove postopka mora sodišče o usodi prejšnje sodbe odločiti z novo odločbo; torej na glavni obravnavi z novo sodbo.

12. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo (oprostilno) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (obsodilna) sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15.11.1990 v delu, ki se nanaša na obtožena A.B. in P.E. ostala v veljavi. S takšno odločitvijo je sodišče druge stopnje na seji senata dejansko izreklo obsodbo obeh obtožencev in sicer obtoženega A.B. za hudo kaznivo dejanje po četrtem odstavku 247. člena v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 245. člena KZ RS in obtoženega P.E. za hudo kaznivo dejanje po četrtem odstavku 247. člena KZ RS v zvezi s četrtim in prvim odstavkom 240. člena KZ RS. V obrazložitvi sodbe pa razlogov za takšno svojo odločitev (z izjemo teorije o ekvivalenčni vzročnosti) ni navedlo in svoje odločitve ni obrazložilo skladno s sedmin odstavkom 364. člena ZKP. Pritožnika glede na neobrazloženost sodbe sodišča druge stopnje utemeljeno v pritožbah zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ki je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih), saj se sodišče druge stopnje v sodbi ni opredelilo ne do zagovorov obtoženih, ne do na prvi stopnji izvedenih dokazov v zvezi z neustreznim povišanjem ponovce št. 3, niti do gibanja ponovce med transportom (kot se nakazuje iz izpovedb očividcev, poročila inšpektorja za delo in izvedenskega mnenja Zavoda za raziskavo materiala), niti glede kazenske odgovornosti obeh obtožencev, pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe s tem, kot je navedlo, da naj bi obtožena kršila "8. alineo Navodil za transport livne ponovce v livno jamo za izliv šarže" obtožencema samo določno pripisalo kršitev blanketne norme, ki jima jo opis dejanj po obtožbi ni očital. 13. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornika v pritožbah utemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.