Jedro

Ker pa oba tožnika v tej pravdi primarno uveljavljata ničnost istih skupščinskih sklepov iste gospodarske družbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta, kar se tiče primarnega tožbenega zahtevka, enotna sospornika (196. čl. ZPP).

Iz dohodne štampiljke v združeni zadevi V Pg 1785/07 je razvidno, da je tožnica G. d.o.o.. tožbo pri prvostopnem sodišču vložila dne 7.8.2007. Iz dohodne številke v združeni zadevi V P 1802/2007 pa je razvidno, da je tožnik A. K. tožbo vložil dne 10.8.2007, torej za tožnico. Ker sta tožnik in tožnica enotna sospornika, vložila pa sta vsak svojo tožbo, bi moralo prvostopno sodišče sledeč gornjim izvajanjem tožbo A. K. na ničnost skupščinskih sklepov zaradi litispendence zavreči.

Izrek

1. Pritožba prvega tožnika proti I. tč. izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se prvostopni sklep v I. tč. izreka potrdi.

2. Pritožbi druge tožnice proti II. tč. izreka izpodbijanega sklepa ugodi, izpodbijani sklep se v II. tč. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Umik pritožbe tožene stranke (nasprotno tožeče) proti III. tč. izreka se vzame na znanje.

Obrazložitev

I. 1. V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje tri gospodarsko pravdne zadeve združilo v enotno obravnavanje pod isto opr. št. V P 1802/2007. Predmet prvih dveh zadev je zahtevek na ničnost skupščinskih sklepov tožene stranke z dne 6.8.2007, ki so se glasili: "- A.K. se podeli nezaupnica v zvezi z njegovim delom, kot direktorjem družbe G.- J.d.d.; - Odpokličeta se člana nadzornega sveta J.Š. in M. R.; - Za člana nadzornega sveta za mandatno obdobje štirih let od dneva imenovanja se imenujeta K.B. in mag. M.T.; - Skupščina za posebnega revizorja poslovanja družbe G.-J. d.d. imenuje revizijsko družbo A, d.o.o., zaradi preveritve poslov, ki so bili v letu 2006 in v letu 2007 sklenjeni ali opravljeni med G.- J. d.d. in G. d.o.o., predvsem pa za pregled posla prodaje 12.846 delnic družbe G. - J. d.d. družbi G. d.o.o.; - Poslovodstvo družbe je dolžno vložiti tožbo zoper: 1. A. K. 2. J.Š. in 3. A. K. povzročil v zvezi z vodenjem poslov družbe, predvsem pa v zvezi z odsvojitvijo 12.846 delnic družbe G. - J.d.d. družbi G. d.o.o.; sta ju J.Š. in M. R. povzročila z neskrbnim opravljanjem nadzora vodenja poslov, predvsem pa zaradi njunih neskrbnih ravnanj v zvezi z odsvojitvijo 12.846 delnic družbe G. - J. d.d. družbi G. d.o.o. V kolikor bo potrebno tožbo vložiti zoper osebo, ki na dan odločanja skupščine še vedno opravlja vlogo direktorja oziroma člana nadzornega sveta družbe, se za vložitev tožbe iz prejšnjega odstavka kot posebni zastopnik pooblašča odvetnik K.A.; - Za pooblaščeno revizijsko družbo za leto 2007 se imenuje družba A. d.o.o. "

2. S podrejenim tožbenim zahtevkom oba tožnika zahtevata razveljavitev istih skupščinskih sklepov. Tožnik v prvi združeni zadevi je bivši direktor tožeče stranke A.K. (v nadaljevanju tožnik). V drugi združeni zadevi je tožeča stranka družba G. d.o.o. delničar tožene stranke (v nadaljevanju tožnica), v tretji združeni zadevi pa tožena stranka G. - J. d.d. kot nasprotna tožnica s tožbo od tožnika kot nasprotnega toženca in od S.P. zahteva izročitev poslovne dokumentacije, poslov in prostorov družbe G. - J. d.d. (v nadaljevanju nasprotna tožnica).

3. Tožnik in tožnica ter nasprotna tožnica G. - J. d.d. so v zavarovanje vsak svojega tožbenega zahtevka predlagali izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je vse tri predloge za izdajo z začasno odredbo zavrnilo (glej izrek izpodbijanega sklepa). Postavilo se je na stališče, da je tožbeni zahtevek na ničnost skupščinskih sklepov verjetno izkazan, ker zgolj s tem, "da je bila skupščina (pravočasno) sklicana z objavo v dnevniku V. in s priporočenimi pisnimi vabili vsem delničarjem", ni bilo zadoščeno določilu 21. čl. Statuta tožene stranke, ki ureja način in pravila vabljenja na skupščino. To pa pomeni, da ni bila sklicana zakonito. Za ostale zatrjevane pogoje iz 2. odst. 272. čl. ZIZ pa je ocenilo, da "za večino svojih obširnih navedb glede obstoja teh predpostavk tožeča stranka ni podala prav nobenega dokaza".

4. Proti temu sklepu so se pritožili vsi trije predlagatelji. Tožnika uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določil pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne uporabe dejanskega stanja, nasprotna tožnica pa pritožbenega razloga ni citirala, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da je uveljavljala absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožb vsakega od tožnikov in potrditev izpodbijanega sklepa v I. in II. tč. izreka, tožnika pa na pritožbo nasprotne tožnice nista odgovorila.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožnice je utemeljena, o pritožbi nasprotne tožnice pa pritožbeno sodišče vsebinsko ni odločalo.

II.

K pritožbi nasprotne tožnice Ker je nasprotno tožeča stranka z vlogo z dne 25.10.2007 pritožbo umaknila, še predno je pritožbeno sodišče odločilo o njej (2. odst. 334. čl. ZPP) je umik pritožbe vzelo na znanje (3. tč. izreka tega sklepa).

III.

K zavrnitvi tožnikove pritožbe

1. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na določilo 398. čl. ZGD-1, ki govori o učinku razveljavljenega sklepa. Po tem določilu takrat, kadar sodišče razveljavi sklep skupščine ali ga razglasi za ničnega, učinkuje sodba proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora. Iz navedb tožnika A.K. sicer izhaja, da ni več organ upravljanja tožene stranke, ker je nadzorni svet na mesto direktorja imenoval B. Z. (str. 7 tožbe). Vendar se ne glede na to ne more zgoditi, da bi ničen ali razveljavljen sklep delniške družbe imel učinek samo na nekatere subjekte, na druge pa ne. Ker pa oba tožnika v tej pravdi primarno uveljavljata ničnost istih skupščinskih sklepov iste gospodarske družbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta, kar se tiče primarnega tožbenega zahtevka, enotna sospornika (196. čl. ZPP). Pri tem ni nepomembno, da tožnik zgolj kot bivši direktor tožene stranke za podrejeni tožbeni zahtevek aktivne legitimacije ni verjetno izkazal (primerjaj 7. odst. 395. čl. ZGD-1). "Posledica enotnega sosporništva je, da pravnomočnost sodbe, izrečene zoper enega sospornika, učinkuje tudi zoper druge, če niso bili istočasno zajeti s tožbo. Raztegnitev subjektivnih meja pravnomočnosti prek pravila "res iudicata ius facit inter partes" na potencialne enotne sospornike odseva voljo zakonodajalca, da se spor enotno reši za vse sospornike. Učinek sodbe zoper tretje osebe, ki niso pravdne stranke, teorija utemeljuje s tesno zvezo teh oseb s pravdnimi strankami. Zaradi razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti na potencialne enotne sospornike mora sodišče, kadar ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, na podlagi določila 2. odst. 319. čl. ZPP tožbo po uradni dolžnosti zavreči" (Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV, Nina Betetto, str. 255). "Kar zadeva dopustnost vodenja paralelne pravde tožnika, ki bi sicer imel položaj enotnega sospornika in z njo povezanega vprašanja litispendence, mora sodišče tožbo tožnika, ki ni sodeloval v pravdi kot enotni sospornik, zaradi obstoja litispendence zavreči (3. odst. 198. čl. ZPP). Po nastopu visečnosti pravde se novi tožnik lahko pridruži tistim, ki že nastopajo na aktivni strani, saj institut enotnega sosporništva predpostavlja situacijo iz 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP" (ibidum, str. 256).

2. Iz dohodne štampiljke v združeni zadevi V Pg 1785/07 je razvidno, da je tožnica G. d.o.o. tožbo pri prvostopnem sodišču vložila dne 7.8.2007. Iz dohodne številke v združeni zadevi V P 1802/2007 pa je razvidno, da je tožnik A. K. tožbo vložil dne 10.8.2007, torej za tožnico. Ker sta tožnik in tožnica glede primarnega tožbenega zahtevka enotna sospornika, vložila pa sta vsak svojo tožbo, bi moralo prvostopno sodišče sledeč gornjim izvajanjem prvo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, zaradi litispendence zavreči. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki mora biti zavržena, pa ni verjetno izkazan. Da zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek ni verjetno izkazan, je pojasnjeno pod gornjo točko. Drugačen prvostopni zaključek, to je, da je tožnik prvi pogoj iz 272. čl. ZIZ verjetno izkazal, je torej materialnopravno zmoten. Ker torej temu pogoju ni zadoščeno, se pritožbeno sodišče do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik nasprotuje prvostopni presoji, da ni podana nobena od predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, ne opredeljuje. Tudi če bi bila napačna prvostopna presoja teh predpostavk, pritožnik zato, ker kot predlagatelj začasne odredbe tožbenega zahtevka ni verjetno izkazal, s pritožbo ne bi mogel uspeti.

3. Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa uradno upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ pritožbeno sodišče ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v I. tč. izreka potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), pa četudi iz drugih razlogov.

IV.

K pritožbi druge tožnice

1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbenim zahtevkom primarno zahteva ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov tožene stranke oz. podrejeno njihovo razveljavitev, s prvim delom 1. tč. izreka predlagane začasne odredbe pa prepoved učinkovanja teh sklepov do pravnomočne odločitve o tem sporu. Z drugim delom 1. tč. izreka terja prepoved izvrševanja in učinkovanja vseh morebitnih v času od dneva skupščine do dne izdaje te začasne odredbe prejetih sklepov... (glej izrek prvostopnega sklepa). Z 2. tč. izreka zahteva, naj funkcije članov nadzornega sveta opravljata razrešena J. Š. in M. R., s 4. tč. izreka pa, naj funkcijo direktorja tožene stranke še naprej opravlja razrešeni A. K. S 3. in 5. tč. sedanjima članoma nadzornega sveta tožene stranke M. T. in K.P. ter novo imenovanemu direktorju tožene stranke pod pretnjo denarne kazni predlaga prepoved opravljanja svojih funkcij.

2. Predlagana začasna odredba, kot je povzeta v prvem delu II. 1. tč. izreka je po svoji vsebini regulacijska odredba. To je odredba, ki pride v poštev pri ugotovitveni ali oblikovalni tožbi. Za tako začasno odredbo je značilno, da ni namenjena omogočitvi kasnejše izvršbe, pač pa, da začasno, do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari uredi sporno razmerje. Sporno razmerje med pravdnima strankama je, ali so sprejeti skupščinski sklepi nični oziroma neveljavni. Podlago za regulacijsko (ureditveno) odredbo predstavlja določilo 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ, po katerem ob izkazani terjatvi sodišče izda začasno odredbo zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Ustavno sodišče se je v svoji odločbi Up-275/97 postavilo na stališče, da je takrat, kadar je vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, pravilen restriktiven pristop, češ da to narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke, ki brez izpeljave kontradiktornega postopka ne more braniti svojih pravic in interesov.

3.1. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje prvostopni presoji, da je ničnostni razlog iz 1. alineje 390. čl. ZGD-1 izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti. Drži pa tudi pritožbeno stališče, po katerem za presojo, ali je skupščinski sklep ničen, zadošča že en ničnosti razlog. Zato se je prvostopno sodišče po nepotrebnem obremenjevalo z razlogovanjem svojih stališč, da drugi zatrjevani ničnostni razlogi niso podani.

3.2. Po določilu 1. alineje 390. čl. ZGD-1 je skupščinski sklep ničen, če je bil sprejet na skupščini, ki ni bila sklicana skladno z 2. čl. odst. 295. čl. ZGD-1 (iz katerega izhaja, da mora biti sklic skupščine pravilno objavljen), razen če so se skupščine udeležili vsi delničarji. Doslej se je o pravilni objavi sklica skupščine oblikovala že bogata sodna praksa, iz katere izhaja, da je treba sklic skupščine objaviti v glasilu, ki ga določa statut (npr. III Ips 22/97), česar pa tožena stranka, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni storila. Da bi prav vsi delničarji priporočeno vabilo na skupščino tudi prejeli, pa ni niti zatrjevala (primerjaj list. št. 42).

3.3. Pač pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da se do njenih navedb, da ji kot največjemu delničarju tožene stranke nastaja nepopravljiva, nedomestljiva škoda, ni opredeljevalo. Odgovarjalo je le na navedbe tožnika A. K., ki pa ni zatrjeval, da bi bil delničar ali upnik tožene stranke. Tudi se ni opredelilo do tistih navedb tožnice, iz katerih izhaja, da toženka z izdano začasno odredbo, tudi če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdane začasne odredbe nastale tožnici kot delničarju. Do teh navedb prvostopno sodišče ni zavzelo nobenega stališča, z njimi se sploh ukvarjalo ni. Očitek, da je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen, torej drži. Ker ga zato ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep v II. tč. izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

4. V novem postopku prvostopno sodišče ne bo smelo spregledati, da ima predlagana začasna odredba več točk. Najprej se bo moralo ukvarjati z vprašanjem, ali so deli posameznih točk predlagane začasne odredbe sploh sklepčni in ali je za vse točke pasivna legitimacija tožene stranke verjetno izkazana. Če naj bi se z ureditveno začasno odredbo začasno, do končne rešitve v sodnem postopku uredilo sporno razmerje, se bo v kontekstu razmišljanja Ustavnega sodišča (glej tč. IV 2 te obrazložitve) treba ukvarjati z vprašanjem preseganja predlagane začasne odredbe izven dometa tožbenega zahtevka (več o tem Začasne odredbe, GV 2001, str. 78 in dalje). Če bo presodilo, da so posamezni deli predlagane začasne odredbe sklepčni, pa bo moralo za vsak tak del presoditi vse relevantne navedbe pritožnice (ki zatrjuje, da je največji delničar tožene stranke), s katerimi kot predlagateljica začasne odredbe utemeljuje obstoj predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ.

5. Trditev pritožnice, da z izpodbijanim sklepom ni odločeno o njenem dopolnilnem predlogu za izdajo začasne odredbe iz njene pripravljalne vloge z dne 3.9.2007, ni pritožbeni razlog, pač pa predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Ali bo tak sklep prvostopno sodišče izdalo posebej ali pa takrat, ko bo odločilo o razveljavljenem delu izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče prepušča prvostopnemu sodišču.