Jedro

Obsojenec se v zahtevi za varstvo zakonitosti s ponavljanjem okoliščin, na podlagi katerih se je sodišče prve stopnje odločilo, da ne izreče varnostnega ukrepa iz 1. odstavka 64. člena KZ, zavzema za njihovo drugačno oceno in s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.04.1999 je bil obs. M.S. spoznan za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 1., 2. in 3. odstavku 253. člena KZ, goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni dve leti in šest mesecev zapora, eno leto zapora in sedem mesecev zapora, nato pa po določbi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen tri leta in osem mesecev zapora. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je bil v izrečeno enotno kazen vštet čas, ki ga je od 14.01.1999 od 11.30 ure dalje prebil v priporu. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je L.b. d.d. dolžan povrniti znesek 9.924.429,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od 23.07.1996 dalje do plačila, P.B. d.d. M. 1.150.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od 01.10.1997 dalje do plačila in 864.622,60 SIT s pripadajočimi obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev, A.A.E. znesek 286.860,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od 18.06.1997 dalje, A.B. d.d. znesek 103.378,30 SIT od 06.02.1999 dalje, P. d.d. znesek 923.657,00 SIT z obrestmi od 30.07.1998 dalje, 440.813,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od 15.08.1998 dalje do plačila in M.D. 10.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Premoženjskopravni zahtevki S.b. d.d., D.c. SLO d.o.o. so bili zavrnjeni. V skladu z določbami 95. in 96. člena KZ je obsojencu bila odvzeta s kaznivimi dejanji pridobljena premoženjska korist v znesku 3.780.174,00 SIT. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, odločeno pa je tudi bilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 09.09.1999 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov postopka ter istočasno odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 15.12.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da so s pravnomočno sodbo bile kršene določbe 64. člena KZ in 1. člena ZKP. Zavzema se za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. S tem ko obsojencu ni bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ni bila kršena določba 64. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po obsojenčevem v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenem stališču bi mu sodišče glede na ugotovitev, da je kazniva dejanja storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in ob upoštevanju izvida in mnenja izvedenca psihiatra dr. S.Z., moralo izreči v skladu z določbo 1. odstavka 64. člena KZ varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. S temi navedbami obsojenec dejansko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 64. člena KZ izreče sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu.

Sodišče je glede na izvid in mnenje izvedenca psihiatrične stroke zaključilo, da je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sprejelo je izvedenčevo razlago, da je obsojenčeva prištevnost v času storitve kaznivih dejanj bila bistveno zmanjšana zaradi njegove osebnostne svojskosti in zasvojenosti z igrami na srečo. Obsojencu ni izreklo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Izvedenec je v pisnem mnenju (l. št. 439) sicer navedel, da se mu zdi potrebno in smiselno izreči obsojencu ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, vendar je sodišče ocenilo, da se lahko obsojenec zdravi prostovoljno brez izreka tega prisilnega ukrepa. Poleg tega za izrek tega varnostnega ukrepa v obravnavani zadevi ni zakonskih pogojev. Po določbi 1. odstavka 65. člena KZ izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti neprištevnemu storilcu kaznivega dejanja, bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu pa glede na določbo 2. odstavka 65. člena KZ le, če je bil po 4. odstavku 64. člena KZ izpuščen na pogojni odpust. Položaj v tej zadevi je takšen, da je obsojencu mogoče izreči le varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če so izpolnjeni vsi pogoji določbe 1. odstavka 64. člena KZ. Navedena določba poleg ostalega zahteva ugotovitev sodišča, da je storilčevo nevarnost, da bi na prostosti lahko ponovil kakšno hudo kaznivo dejanje, mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu.

S pravnomočno sodbo ugotovljene dejanske okoliščine ne dajejo podlage za zaključek, da je zaradi ugotovljene motenosti obsojenčeva nevarnost ponovitve kakšnega hudega kaznivega dejanja zoper v določbi 1. odstavka 64. člena KZ navedene temeljne človekove vrednote takšna, da jo je mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Obsojenec se v zahtevi za varstvo zakonitosti s ponavljanjem teh okoliščin zavzema za njihovo drugačno oceno in s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana, prav tako ne kršitev določbe 1. odstavka 1. člena ZKP, ker je sodišče na podlagi izvedenega zakonitega postopka odločilo o obsojenčevi krivdi za storjena kazniva dejanja ter mu izreklo kazensko sankcijo ob pogojih, določenih v Kazenskem zakoniku.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.