Jedro

Dokumenti, ki jih ustvari policija v okviru pristojnosti odkrivanja kaznivih dejanj in izkazujejo okoliščine na stopnji suma, ne morejo biti uporabljeni v upravnem postopku kot dokaz, saj ne morejo izkazovati gotovosti niti resničnega stanja stvari, kot to zahteva načelo materialne resnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1908/99-16 z dne 20.9.2001, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 27.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave L. V. z dne 28.8.1995. Z navedeno odločbo je bila tožniku v obnovljenem postopku po uradni dolžnosti odmerjena dohodnina za leto 1992. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila po tem, ko je bil izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 1992, izdana nova odločba o odmeri dohodnine za leto 1992, ki je upoštevala v obnovljenem postopku izdano odločbo o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1992 (za znesek 10.000 SIT po računu, izstavljenemu podjetju E., LTD, L. UK, Predstavništvo L.) in v ugotovitvenem postopku ugotovljeni znesek avansa 250.000 DEM v tolarski protivrednosti 11.832.970,00 SIT, ki ga je tožnik dosegel s priložnostnim opravljanjem storitev. Odmera dohodnine za leto 1992 je bila obnovljena po uradni dolžnosti, v takšnih primerih pa pristojni organ po zakonski ureditvi (ZUP/86) niti ni dolžan izdati posebnega procesnega sklepa o dovolitvi obnove, ampak lahko to stori skupaj z odločbo, izdano v obnovitvenem postopku. Tožbeni ugovor, da naj bi bili prekoračeni obnovitveni razlogi, ni utemeljen, kajti v obravnavani zadevi je bil po uradni dolžnosti izdan sklep o dovolitvi obnove za odmero dohodnine v letu 1992, kar pomeni možnost ponovitve celotnega ugotovitvenega postopka. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v letu 1992 prejel avans v višini 250.000 DEM od podjetja E. Tej ugotovitvi tožnik ne ugovarja. Avans je bil v SIT preračunanem znesku pravilno vštet v osnovo za dohodnino kot prejemek, dosežen s priložnostnim opravljanjem storitev, saj tožnik kot davčni zavezanec avansa oziroma računa z dne 25.2.1992, izstavljenega podjetju E., ni vknjižil v poslovne knjige svoje advokatske pisarne v letu 1992. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da dokumenti UNZ, na katere se opira tožena stranka, ne morejo biti dokaz v upravnem postopku.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da so bili v obnovljenem upravnem postopku prekoračeni obnovitveni razlogi, kršena naj bi bila tudi ustavna pravica do pritožbe. Navaja, da je storitve podjetju E. opravljal kot odvetnik iz pooblastilnega razmerja, ki ga je sklenil dne 1.12.1991. Navedeni račun je račun za opravljene odvetniške storitve. Znesek avansa je napovedal v davčni napovedi za leto 1993. Razlog nepravilne vknjižbe avansa v poslovne knjige ne izkazuje, da je bila storitev, za katero je bil dan avans, opravljena kot priložnostno delo. V obliki dopolnitve pritožbe prilaga navedeni račun, tožbo podjetja E. z dne 15.12.1993, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani in pooblastilo za zastopanja podjetja E. z dne 1.12.1991. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopje je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Pritrdilo je ugotovitvi upravnih organov, da se avans ne nanaša na opravljanje odvetniških, pač pa priložnostnih storitev. Takšno ugotovitev naj bi po njegovem stališču izkazovala okoliščina, da tožnik navedenega računa, ki se glasi: "Odvetniške usluge po dogovoru, prejem gotovine 250.000 DEM kot avans vrednosti predmeta, ostanek v isti višini bo izplačan do konca leta 1992", ni vknjižil v poslovne knjige za leto 1992, pač pa v tolarski protivrednosti 10.197.235,00 SIT za leto 1993. Po ugotovitvah upravnih organov naj bi tožnik avans vknjižil v poslovne knjige za leto 1993 zaradi afere, ki je nastala v tem letu in v kateri naj bi bil, glede na dokumente UNZ, tožnik eden glavnih udeležencev, podjetje E. pa njen organizator. Če bi tožnik dejansko pravno zastopal podjetje E., bi po stališču upravnih organov, avans vključil v poslovne knjige za leto 1992, saj ni prava neuka stranka. Upravna organa se sklicujeta še na odločbo Ministrstva za zunanje zadeve z dne 2.12.1991, da podjetje E. kot predstavništvo v Republiki Sloveniji ni bilo registrirano za organiziranje navedene denarne igre, kar naj bi izkazovalo, da tožnik kot njen udeleženec, tudi ni mogel biti pravni zastopnik podjetja E., čeprav obstaja pooblastilo za takšno zastopanje z dne 1.12.1991, na navedenem računu pa je tudi štampiljka tožnika kot odvetnika. Za opredelitev vira dohodnine po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92, ZDoh) ni pomembno, če je dohodek dosežen z nelegalnim delom.

Glede na uporabljeno dokazno presojo, kot izhaja iz upravnih spisov in odločitev upravnih organov, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, pritožnik utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sama okoliščina, da avans ni bil vpisan v poslovne knjige za leto 1992, pač pa za leto 1993, ne izkazuje narave storitve, za katero naj bi bil dan. Tudi glede uporabe dokumentov UNZ, na katere se sklicujeta upravna organa, v upravnih spisih pa jih ni, pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje. Dokumenti, ki jih ustvari policija v okviru pristojnosti odkrivanja kaznivih dejanj in izkazujejo okoliščine na stopnji suma, ne morejo biti uporabljeni v upravnem postopku kot dokaz, saj ne morejo izkazovati gotovosti oziroma resničnega stanja stvari, kot to zahteva načelo materialne resnice (7. člen ZUP/86). V obravnavani zadevi, ko gre za odmero dohodnine po ZDoh, vprašanja v zvezi z navedeno denarno igro in morebitno tožnikovo udeležbo, tudi niso del dejanskega stanja.

Je pa pravilno stališče sodišča prve stopnje, da organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, ni dolžan, da bi v vsakem primeru moral izdati sklep o dovolitvi in obsegu obnove. Kadar je glede na okoliščine mogoče in je v interesu postopka, lahko pristojni organ, brž, ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja, ki jih je treba ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep (2. odstavek 257. člena). V takem primeru je s pritožbo zoper odločitev, izdano v obnovljenem postopku, mogoče izpodbijati tudi obstoj obnovitvenih razlogov.

Ker so bili glede na navedeno v upravnem postopku zmotno presojeni dokazi in je zato dejansko stanje glede narave avansa v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, temu pa je pritrdilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ravnalo po določbi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v skladu z 2. točko 60. člena ZUS ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke in ji zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku bo tožena stranka morala ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi in upoštevati pravno mnenje te sodbe.