Jedro

Ko o zadevi odloča kolegijski organ, ni zadržkov, da organ o zadevi, o kateri je že glasoval, ne bi odločal še enkrat, če odločba o prvem glasovanju še ni bila izdana oziroma vročena stranki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z navedenim individualnim obvestilom o rezultatih izbora prijav je agencija zavrnila tožničino prijavo za sofinanciranje projekta z naslovom „...“ vodje dr. A.A. na Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2012 - razpis v letu 2011 (Uradni list RS, št. 86/11, v nadaljevanju Javni razpis).

Tožnica je zoper navedeno obvestilo agencije vložila ugovor, ki ga je upravni odbor iste agencije s svojim sklepom št. 6313-8/2011-4160 z dne 3. 6. 2013 zavrnil z obrazložitvijo, da je odločitev pravilna, tožničina pritožba pa neutemeljena.

Tožnica v tožbi izpodbija sklep agencije z dne 3. 6. 2013, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor zoper obvestilo agencije z dne 27. 12. 2012. V tožbi navaja, da je odločitev o njenem ugovoru, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, drugačna, kot je bila sprejeta na seji upravnega odbora dne 11. 3. 2013, zato je nezakonita.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Med drugim navaja, da sklep z dne 11. 3. 2013 ne velja, ker zapisnik seje z dne 11. 3. 2013 ni bil potrjen, poleg tega sklep ni bil vročen strankam.

Tožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi je agencija dne 27. 12. 2012 z izdajo individualnega obvestila o izboru prijav na Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2012 - razpis v letu 2011 št. 6316-8/2011-3992 zavrnila tožničino prijavo. Upravni odbor agencije je nato dne 3. 6. 2013 zavrnil tožničin ugovor zoper obvestilo. Navedena akta je agencija izdala ob upoštevanju določb Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in in spremljanju izvajanja raziskovalnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 4/2011 in naslednji, v nadaljnjem besedilu Pravilnik), ki se nanašajo na evalvacijski postopek iz 24. člena tega Pravilnika. V 29. členu Pravilnika je opredeljeno postopanje z ugovorom, o katerem odloča upravni odbor agencije, torej odloča o ugovoru isti organ, kot je izdal odločbo na prvi stopnji. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso (sklep Upravnega sodišča I U 209/2010 in I U 583/2010) sodišče meni, da pomenita oba akta odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku in da ta dva akta skupaj pomenita eno prvostopenjsko odločitev, kadar upravni odbor obvestila agencije ne odpravi. Navedeno stališče potrjuje tudi zadnji stavek v petem odstavku 15. člena ZRRD, ki določa, da zoper odločitev upravnega odbora agencije ni pritožbe.

Sodišče je zato štelo, da tožnica vlaga tožbo zoper odločitev agencije, da se tožničina navedena prijava pod zaporedno št. prijave 1023 zavrne, saj drugačna odločitev v obravnavanem postopku ni bila sprejeta, oporeka pa zakonitosti sklepa upravnega odbora agencije z dne 3. 6. 2013, s katerim je bil njen ugovor zoper obvestilo agencije z dne 27. 12. 2012 zavrnjen.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila odločitev upravnega odbora agencije o ugovoru sprejeta že s sprejemom sklepa z dne 11. 3. 2013, da se ugovoru tožnice ugodi, zato je sklep upravnega odbora agencije z dne 3. 6. 2013 nezakonit. Ta tožbeni ugovor pa ni utemeljen.

Postopanje in odločanje kolegijskega organa ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v več pravnih normah: v primeru pristojnosti kolegijskega organa odločbe izdaja kolegijski organ, če s predpisi ni določeno, da jih izdaja predsednik kolegijskega organa, postopek vodi, pripravi poročilo ter izdela osnutek odločbe član kolegija, ki izpolnjuje predpisane pogoje, izjemoma druga oseba, ki jo pooblasti kolegijski organ (29. člen ZUP), o odločanju se sestavi zapisnik o posvetovanju in glasovanju, v katerega se vpiše upravna zadeva, vrsta odločitve in morebitna posebna mnenja (81. člen ZUP), določen je kvorum in pravilo, kdaj je odločitev (odločba) sprejeta (207. člen ZUP).

Drugih pravil, ki bi podrobneje urejali postopanje organa v času med glasovanjem in izdajo oziroma vročitvijo odločbe, zakon ne določa. Zato je tudi vprašanje pravnega učinkovanja odločb, ki jih sprejme kolegijski organ, kot v obravnavanem primeru, pogojeno s splošnimi značilnostmi upravnega odločanja, ki veljajo v upravnih postopkih.

Upravna odločba začne pravno učinkovati, ko se izda. Trenutek izdaje nastopi z vročitvijo oziroma seznanitvijo stranke; če je strank več, ko se seznani prva izmed njih. Do tega trenutka pa odločba nima pravnih ali dejanskih učinkov niti v razmerju do stranke, niti nanjo ni vezan organ, za njeno spreminjanje pa ni potrebno posebno pravno upravičenje oziroma izrecno pravno dovolilo. Z njo se ne posega v pravice ali pravne koristi kogarkoli, zato ni zadržka, da je organ ne bi spremenil, dopolnil ali popravil svoje volje. Povedano drugače, dokler odločba ni izdana oziroma vročena, ima značaj osnutka in se lahko spremeni. Takšna stališča so enotno podprta, tako v pravni teoriji (gl. npr. Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, str. 227), kot tudi sodni praksi (npr. sodba in sklep VS št. X Ips 353/2005 z dne 25. 9. 2008). Drugače velja le takrat, kadar so odločbe predhodno ustno razglašene (četrti odstavek 210. člena ZUP), teh po razglasitvi ni več mogoče spreminjati, razen s pravnimi sredstvi.

Če organ pred izdajo odločbe oziroma vročitvijo stranki ugotovi, da je ta nezakonita, jo je po presoji sodišča celo dolžan ustrezno spremeniti, dopolniti ali popraviti, saj bo sicer zavestno obremenjena z napakami, ki vplivajo na njeno zakonitost, kar velja tudi, kadar o zadevi odloča kolegijski organ.

Zato tudi, ko o zadevi odloča kolegijski organ, ni zadržkov, da organ o zadevi, o kateri je že glasoval, ne bi odločal še enkrat, če odločba o prvem glasovanju še ni bila izdana oziroma vročena stranki. Tretjega odstavka 207. člena ZUP, ki govori, da se  odločba sprejme z večino glasov navzočih članov, ni mogoče razumeti, da je odločba izdana, ko zanjo glasuje večina navzočih članov, kar bi pomenilo, da o isti zadevi ne morejo ponovno glasovati.

V zakonu ni podlage, da to ne bi veljalo tudi za odločanje upravnega odbora agencije v tem postopku.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnica pisnega odpravka sklepa z dne 11. 3. 2013 ni prejela, da bi bila odločitev z dne 11. 3. 2013 ustno razglašena, pa tožnica ne navaja, to pa tudi ne izhaja iz upravnih spisov.

Drugih ugovorov, ki bi se nanašali na odločitev, pa tožnica ne navaja. Zato je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, in jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata stranki, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.