Jedro

Zakon o finančnem poslovanju podjetij ne omejuje izplačila plač do zajamčene plače, temveč opredeljuje finančno poslovanje podjetij in ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oz. prezadolženosti. Nesolventnost pravnih oseb ne vpliva na obstoj in višino terjatve iz naslova premalo izplačanih plač po kolektivni pogodbi, zato ima delavec pravico zahtevati premalo izplačano plačo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se 6. točka izreka glasi: "6. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati razliko v dodatkih na pogoje dela v znesku 205.826,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 896,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.853,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 2.106,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.826,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.266,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 4.034,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.180,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.671,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.818,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.638,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.010,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.883,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.849,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.021,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 2.373,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 4.279,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.958,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.365,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 2.684,00 SIT, - dne 16.03.1998 dalje do plačila od zneska 4.090,00 SIT, - dne 19.03.1998 dalje do plačila od zneska 3.341,00 SIT, - dne 19.04.1998 dalje do plačila od zneska 4.548,00 SIT, - dne 19.05.1998 dalje do plačila od zneska 4.170,00 SIT, - dne 19.06.1998 dalje do plačila od zneska 4.363,00 SIT, - dne 19.07.1998 dalje do plačila od zneska 3.894,00 SIT, - dne 19.08.1998 dalje do plačila od zneska 5.068,00 SIT, - dne 19.09.1998 dalje do plačila od zneska 4.109,00 SIT, - dne 19.10.1998 dalje do plačila od zneska 5.248,00 SIT, - dne 19.11.1998 dalje do plačila od zneska 4.539,00 SIT, - dne 19.12.1998 dalje do plačila od zneska 5.248,00 SIT, - dne 19.01.1999 dalje do plačila od zneska 2.925,00 SIT, - dne 19.02.1999 dalje do plačila od zneska 4.445,00 SIT, - dne 19.03.1999 dalje do plačila od zneska 3.799,00 SIT, - dne 19.04.1999 dalje do plačila od zneska 4.481,00 SIT, - dne 19.05.1999 dalje do plačila od zneska 4.532,00 SIT, - dne 19.06.1999 dalje do plačila od zneska 5.228,00 SIT, - dne 19.07.1999 dalje do plačila od zneska 5.671,00 SIT, - dne 19.08.1999 dalje do plačila od zneska 3.125,00 SIT, - dne 19.09.1999 dalje do plačila od zneska 1.089,00 SIT, - dne 19.10.1999 dalje do plačila od zneska 4.882,00 SIT, - dne 19.11.1999 dalje do plačila od zneska 5.061,00 SIT, - dne 19.12.1999 dalje do plačila od zneska 4.051,00 SIT, - dne 19.01.2000 dalje do plačila od zneska 3.925,00 SIT, - dne 19.02.2000 dalje do plačila od zneska 4.017,00 SIT, - dne 19.03.2000 dalje do plačila od zneska 4.576,00 SIT, - dne 19.04.2000 dalje do plačila od zneska 5.395,00 SIT, - dne 19.05.2000 dalje do plačila od zneska 4.906,00 SIT, - dne 19.06.2000 dalje do plačila od zneska 4.961,00 SIT, - dne 19.07.2000 dalje do plačila od zneska 4.880,00 SIT, - dne 19.08.2000 dalje do plačila od zneska 4.931,00 SIT, - dne 19.09.2000 dalje do plačila od zneska 3.973,00 SIT, - dne 19.10.2000 dalje do plačila od zneska 3.645,00 SIT in izplačati pristojnemu davčnemu organu akontacije dohodnine in pristojnim zavodom predpisane prispevke v skupnem znesku 96.867,00 SIT.

Višji zahtevek za plačilo nadaljnih 18.919,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih razlik in znesek 1.773,00 SIT iz naslova davkov in prispevkov, se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova razlike v plači od 1.2.1998 do 31.1.2000 neto znesek 75.252,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhaja iz sodbe (1. točka izreka), pristojnemu davčnemu organu je dolžna izplačati akontacije dohodnine in pristojnim zavodom predpisane prispevke v skupnem znesku 32.470,90 SIT (2. točka izreka), plačati za 76 ur preko polnega delovnega časa 4.223,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1999 dalje do plačila od zneska 1.999,00 SIT in od 19.1.2000 dalje do plačila od zneska 2.224,00 SIT ter izplačati pristojnemu davčnemu organu akontacijo dohodnine in pristojnim zavodom predpisane prispevke v skupnem znesku 1.812,00 SIT (3. točka izreka), plačati razliko v regresu za letni dopust za leto 1998 v znesku 30.228,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 dalje, davek v znesku 6.191,00 SIT pa nakazati pristojnemu davčnemu organu (4. točka izreka), plačati regres za letni dopust za leto 1999 v znesku 84.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila in plačati pristojnemu davčnemu organu akontacijo dohodnine v znesku 17.340,00 SIT (5. točka izreka), plačati razliko v dodatkih na pogoje dela v znesku 224.745,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhaja iz 6. točke izreka in izplačati pristojnemu davčnemu organu akontacije dohodnine in pristojnim zavodom predpisane prispevke v skupnem znesku 98.640,00 SIT, v presežku je zahtevek iz naslova zakonitih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto zneskov nateklih od 19. dne v mesecu do dne 16.3.1998 zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 184.806,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2002 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sklep o znižanju plač sprejela zaradi izredno slabega finančnega stanja, ki se do danes ni spremenilo. Zato je po direktorju v soglasju s sindikatom in kasneje v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod- Ur. list RS št. 54/99, 110/99) sprejela sklep o znižanju plač. V dokaz svojih navedb je predložila revizijsko poročilo in sklep direktorja podjetja. Glede dodatka za neugodne vplive delovnega okolja navaja, da se dodatek izplačuje le za čas, ko delavec dela v takšnih pogojih, zaradi katerih mu pripada dodatek. Tožnik do dodatka ni upravičen za čas, ko ni delal v težjih delovnih pogojih, kar je razvidno iz predložene evidence. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99, 96/2002) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v pretežnem delu materialnopravno pravilna, delno pa je napačna v delu, ki se nanaša na prisojeno razliko za neugodne vplive delovnega okolja.

Pravica do plače je ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Po določbi 56. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. list RS št. 37/96 in nadaljni - v nadaljevanju panožna pogodba) morajo biti delavcem zagotovljene osnovne plače ter dodatki in nadomestila plače najmanj v višini, kot to določa ta pogodba. Finančne težave, v katerih se je nahajala tožena stranka, niso pravno relevantni razlog za drugačno odločitev sodišča prve stopnje in ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke do izpolnitve njene obveznosti. Ker v spornem obdobju panožna pogodba ni več določala postopka znižanja plač, sklepi direktorja o znižanju plač za 10 oziroma 5% ne morejo predstavljati zakonitega razloga za znižanje plač. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določila ZFPPod, saj navedeni zakon ne omejuje izplačila plač do zajamčene plače, temveč opredeljuje finančno poslovanje podjetij in ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oziroma prezadolženosti. Nesolventnost pravne osebe ne vpliva na obstoj in višino terjatve iz naslova premalo izplačanih plač po kolektivni pogodbi, zato ima delavec pravico zahtevati izplačilo pripadajoče razlike plače. Tožnik v spornem obdobju ni prejemal plače v višini, kot jo določa panožna pogodba, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožena stranka v pritožbi izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v 2., 3., 4. in 5. točki izreka, vendar pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celotnem ugodilnem delu, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pravico do plačila regresa za letni dopust določa 65. člen panožne pogodbe. Ker tožnik v letu 1998 ni prejel regresa za letni dopust v celoti, v letu 1999 pa ga sploh ni prejel, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Slabo finančno poslovanje ni utemeljen razlog za neizplačilo regresa za letni dopust, iz določb panožne pogodbe pa tudi ne izhaja, da delavec v primeru slabega finančnega poslovanja ne bi bil upravičen do izplačila regresa. Po določbi 62. člena panožne pogodbe pripada delavcu za delo preko polnega delovnega časa 50% dodatek. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala dela preko polnega delovnega časa v celoti, kot izhaja iz priloge A3, je zahtevek tožnika utemeljen in odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker je delodajalec dolžan obračunati in vplačati za delavca tudi davke in prispevke, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna od prisojenih zneskov plačati davke in prispevke pravilna.

Tožnik zahteva tudi izplačilo dodatka za neugodne vplive okolja od 1996 leta dalje. Tožena stranka je tožniku izplačevala dodatek v višini 2% od opravljenih ur, tožnik pa zahteva plačilo po določbi 62. člena panožne pogodbe, ki določa, da višina dodatka na uro ne sme biti nižja od O,10 % izhodiščne plače za prvi tarifni razred po tej kolektivni pogodbi. Po določbi VII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 4.4.1996 tožniku pripada k osnovni plači še dodatek zaradi umazanega dela in drugega težkega dela 2% osnovne plače. Tožena stranka je tožniku obračunavala in izplačevala dodatek v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Višina dodatka za neugodne vplive okolja je določena v 62. členu panožne pogodbe. S pogodbo o zaposlitvi se ne morejo dogovoriti manjše pravice, kot jih delavcu zagotavlja kolektivna pogodba. Zaradi nasprotja med določilom pogodbe o zaposlitvi in določili panožne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določila panožne pogodbe, zato mu je priznalo razliko, pri tem pa je upoštevalo ne le dejansko delo v neugodnem okolju, temveč vse evidentirane ure na plačilnih listih. Sodišče prve stopnje je pri navedeni odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Po določbi 62. člena panožne pogodbe se dodatki obračunavajo in izplačujejo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Tožnik je zato upravičen do dodatka za neugodne vplive okolja le za čas, ko je dejansko opravljal delo v pogojih, za katere mu dodatek pripada. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in zneske v 6. točki izreka sodbe znižalo, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pri izračunu razlike izhajalo iz podatkov tožnika (priloge A5 do A9), plačilnih list tožnika za sporno obdobje in evidence tožene stranke. Tožniku zato ni priznalo dodatka za neugodne vplive delovnega okolja za čas, ki je v evidenci delovnega časa označen s "sestanki". Pritožbeno sodišče je višji zahtevek tožnika na plačilo dodatka na pogoje dela zavrnilo, zavrnilo pa je tudi višji zahtevek iz naslova davkov in prispevkov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 6 delno spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da jih krije sama, ker je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom.