Jedro

V konkretnem primeru bi bila potrebna celovitejša presoja zunanje (ne)konsistentnosti, ker je ocena notranje (ne)konsistentnosti v pretežnem delu neustrezna, in ker tožnik ni navajal takšnih okoliščin preganjanja, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

V izpodbijanem aktu tožena stranka ni uporabila informacij o stanju v Gani glede morebitnih spopadov med katoliki in muslimani ter problemi lastništva zemlje v zvezi s kopanjem zlata. Zato je kršila določilo 3. odstavka 22. člena ZMZ.

Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zaradi tega, ker izrek ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko tožnik prostovoljno zapustil Slovenijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-203/2009/27 (1232-04) z dne 28. 3. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) prošnjo tožnika (roj. dne ... 2. 1993 v kraju Bogoso), državljan Gane, ki ga je zastopala A.A. iz Slovenske filantropije, Center za psihosocialno pomoč beguncem, zavrnila. V obrazložitvi izpodbijanega akta je tožena stranka navedla, da je tožnik v prošnji navedel, da je izvorno državo zapustil leta 2006, ko je bil star 14 let in odšel v Liberijo, kjer je ostal eno leto in kjer je živel v hiši prijatelja Benjamina, ki je takrat skrbel zanj. Spoznal ga je v begunskem taborišču v Gani. Po letu dni se je odločil, da bo odšel v Senegal, Benjamin pa mu je dal denar za pot. V Senegalu ni mogel dobiti službe, delal je sicer v pristanišču, vendar plačila ni vedno prejel. Spal je na železniški postaji in bilo je zelo težko. Tam je bil dve leti in spal je na železniški postaji v Port Saidu. Zaradi teh razmer se je odločil, da zapusti Senegal, želel pa si je tudi dokončati izobrazbo. Kot slepi potnik se je vkrcal na ladjo in po sedmih dneh prispel v Koper. Ladja se je ustavila najprej v Maroku in takrat je prišel na palubo ter kapitanu povedal svojo zgodbo. Prosil je, naj mu pomaga in mu dovoli ostati na ladji. V Maroku, v pristanišču Casablanca, je zaprosil za zaščito. Ko so mu ubili starše, je zaradi strahu zapustil domači kraj in odšel v begunsko taborišče v Gani, v kraju Kasua, kjer je ostal 8 mesecev. Ko se je vojna končala, so organizirali brezplačni avtobusni prevoz vsem, da so se lahko vrnili domov. Taborišče je bilo ukinjeno in dobil ga je zasebni lastnik. Takrat ni odšel domov, temveč v Liberijo. Gano je zapustil zaradi bojevanja med muslimani in kristjani, med katerimi sta bila ubita tudi njegova starša. Očeta so ubili v gozdu, kjer je opravljal svoje delo, tri dni kasneje pa so požgali še hišo in v požaru je umrla mati, ki je spala. Sam je bil s sestrama takrat zunaj. Materi niso mogli pomagati, ker so hišo požgali ponoči s plinom in se je vse zgodilo naenkrat. Prišla je policija, vendar niso nikogar odkrili. Star je bil 13 let. Za njegovi sestri je poskrbela neka ženska, zanj pa ni nihče skrbel, vse dokler ni odšel v begunsko taborišče. Če bi sam imel zaposlitev v Gani, države ne bi zapustil, vendar je to storil, ker so mu ubili starša. V Bogosi ni nobene osebe ali organizacije, ki bi ga lahko zaščitila. Na vprašanje, ali si v Evropi želi dokončati izobrazbo in je to edini razlog, zakaj je zapustil Senegal, je prosilec odgovoril, da je zapustil Senegal, da si pridobi izobrazbo in ustvari pogoje za boljše življenje. Ob podaji prošnje je prosilec navedel, da osebnih dokumentov nima in tudi nima nobene možnosti, da jih pridobi naknadno. Povedal je, da je imel šolsko izkaznico in dokument begunskega centra, ki pa ju je izgubil med potjo. V prostor, kjer je bil med potjo, je vdrla voda in ga zalila. Tožena stranka pravi, da tožnik druge javne listine, ki bi jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, ni predložil, povedal je le za osebne podatke, ki jih z ničemer ni dokazal, zato njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Upravno sodišče je v tej zadevi dne 7. 10. 2009 že izdalo sodbo št. I U 1679/2009, s katero je ugodilo tožbi tožnika. Vrhovno sodišče je dne 12. 11. 2009 izdalo sodbo št. I Up 466/2009 in zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločitev Upravnega sodišča z dne 7. 10. 2009. V sodbi je bilo Vrhovno sodišče mnenja, da v obravnavanem primeru ni bila dovolj upoštevana starost mladoletnega prosilca, saj njegov odgovor glede preganjanja v izvorni državi ni jasen. Po mnenju Vrhovnega sodišča bi se namreč lahko izkazalo, da okoliščine kažejo na preganjanje zaradi pripadnosti določeni veri, to pa so dejanja, ki lahko kažejo na preganjanje v smislu ZMZ. Po mnenju Vrhovnega sodišča prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito svojih izjav ni mogel utemeljiti v ključnih dejstvih in ni mogel pojasniti svojih nasprotujočih izjav. Ministrstvo za notranje zadeve bi mu moralo z dodatnimi vprašanji omogočiti, da pojasni svoje odgovore oziroma razjasni dvojnost odgovorov glede razlogov za zapustitev izvorne države, kar bi pripomoglo k tehtanju zatrjevanih okoliščin (ekonomski interes ali preganjanje), ki se izključujeta, ter na način, primeren njegovim sposobnostim, ugotoviti, kaj ga je dejansko privedlo do tega, da je zapustil izvorno državo.

Tožena stranka je s tožnikom dne 11. 5. 2010 opravila osebni razgovor. Prosilec je na prvem osebnem razgovoru povedal, da je državljan Gane in pripada plemenu Wasa. Govori in razume angleško, sicer pa govori tudi jezi Twi, ki je jezik njegovega plemena. V svojem kraju Bogoso je 7 let hodil v šolo (pouk je potekal v angleškem jeziku), vendar šolanja (ki sicer traja 9 – 10 let) ni zaključil. Prosilec in njegovi mlajši sestri so hodili v katoliško šolo. V Gani so mu ubili starše. V kraju Himan so rudniki zlata in tam se bojujejo za zemljo. Samo mama mu je pripovedovala, da je to vojna. Gre za isto družino, ki je razdeljena. Vsaka stran si želi svojega gospodarja. Del družine potrebuje ljudi, da bi se za njih borili, zato odidejo na sever Gane po ljudi – muslimane, ki se nato borijo za ta del družine. Na ta način so muslimani ubili veliko ljudi. Vsaka stran ima svojega poglavarja in v boju ni zmagovalca. Njihova družina je bila krščanske vere, tudi on je kristjan.

Ko so se boji začeli, so bili muslimani na njih ljubosumni zaradi njihove katoliške vere. Pri izpovedovanju (prakticiranju) vere sicer niso imeli nobenih težav ali problemov, edino včasih so se jim muslimani posmehovali, ko so šli v cerkev, samega vstopa v cerkev pa jim niso preprečili.

Ko so mu ubili starše, je bil star 13 let. Trupla očeta niso našli in nobenih dokazov. Prosilec ni vedel povedati, kako je njegova mama izvedela za smrt njegovega očeta, in ravno tako ne, ali je bil zaradi takšnih ali podobnih razlogov ubit še kakšen drug človek. Mama mu je sama povedala, da so njo in očeta približno tri mesece pred tem (smrtjo očeta) neki moški opozorili. Tri dni kasneje (po očetovi smrti) je bila požgana njihova hiša. On je bil zunaj, nedaleč stran, in je slišal, da v njihovi hiši nekaj gori. Skušal je odpreti vrata, vendar so bila zaklenjena in mame ni mogel rešiti – zgorela je v hiši. Tudi obe njegovi mlajši sestri sta bili zunaj z njim. Zunaj je bila tema. Ni videl niti slišal nobenih ljudi, da bi hodili okrog hiše. Sumi, da so hišo požgali isti ljudje, ki so opozorili njegove starše. O tem mu mama ni govorila, rekla je edinole, naj poskrbi zase. Po požigu je prišlo k hiši nekaj ljudi in policija, ki je skušala preiskati požar, vendar niso našli dokazov. Po izjavah policije naj bi hiša pogorela zaradi plina. Neka ženska je rekla, da lahko poskrbi za njegovi sestri, zanj pa ni poskrbel nihče. Zaradi tega se je odločil, da zapusti državo, saj bi ga drugače lahko ubili. Bila je noč in on je stekel stran. Z avtobusom je odšel v begunsko taborišče po imenu Budumbula v kraju Kasua. Gre za taborišče odprtega tipa, v taborišču so predvsem begunci iz Liberije. Prijatelj iz Liberije, Benjamin mu je dajal hrano. V tem taborišču je ostal osem mesecev, nato pa se je odločil zapustiti Gano. Bal se je, da bodo prišli ljudje, ki so ubili njegova starša, in da bodo ubili tudi njega. Ker je na podlagi prošnje za priznanje mednarodne zaščite glede zapustitve taborišča v Gani povedal drugače (da je taborišče zapustil, ker je bilo ukinjeno, ker je zemljo dobil nek zasebnik), ga je uradna oseba z navedenim soočila in ga zaprosila za pojasnilo. Prosilec je povedal, da mu je prijatelj Benjamin takrat rekel, da bo taborišče ukinjeno, ker je v zasebni lasti, zaradi česar se bo tudi on sam (Benjamin) vrnil v Liberijo. Prosilec je pri prijavi prošnje za mednarodno zaščito različno opisal tudi sistem evidentiranja svojega prebivanja v tem taborišču. Tako je pri podaji prošnje navedel, da je za taborišče sprva skrbela ganska vlada, vsi begunci (vključno z njim, saj je dogajanje opisoval v prvi osebi) so imeli evidenčne kartone. Nasprotno od tega pa je na osebnem razgovoru navedel, da je bilo taborišče odprtega tipa, vsak je lahko prišel in odšel, on sam pa ni imel nobenega dokumenta kot dokazilo o prebivanju v tem taborišču. Uradna oseba ga je s temi navedbami soočila. Prosilec je povedal, da se v taborišču ni registriral, ker je bil ganski državljan in tudi ni vedel, ali je imel kdo v taborišču kakšne evidenčne liste ali kaj podobnega. On je imel v taborišču samo šolsko izkaznico, ki pa je ni nikomur kazal, o kakršnihkoli drugih dokumentih pa ne ve. Uradna oseba je prosilca soočila z dejstvom, da pri podaji prošnje omenjenega papirja (dokumenta), ki mu ga je izdalo gansko veleposlaništvo v Dakarju, sploh ni omenjal, pač pa je omenjal le dokument, ki naj bi ga dobili v begunskem taborišču v mestu Port Said. Prosilec je povedal, da je na to pri podaji prošnje očitno pozabil. Pojasnil je, da je Dakar glavno mesto Senegala, Port Said pa del mesta Dakar, kjer se nahaja pristanišče. Glede omenjenega dokumenta je še pojasnil, da je po prihodu v Senegal najprej odšel v begunski center, kjer je dobil poseben registracijski list, s katerim je moral oditi na gansko veleposlaništvo in mu je veleposlanik podpisal, da prihaja iz Gane. To je bil samo en dokument, služil je kot identifikacijski dokument, če bi ga ustavila policija. V Gani nima nikogar več. S svojima sestrama nima stikov. Ne pozna sedanje situacije v Gani. Če bi se moral vrniti v Gano, ga bodo ubili ljudje, ki so ubili njegova starša. Mogoče bi sicer lahko živel v kakšnem drugem delu Gane, vendar so povsod ovaduhi, ki ga lahko naznanijo, nekateri ljudje potujejo in prav lahko bi se našel kdo, ki bi ga našel. Drugih težav, razen teh, ki jih je opisal, pa v Gani sicer ni imel. Ko ga je uradna oseba soočila z njegovimi navedbami iz prošnje za mednarodno zaščito, kjer je navedel, da je Gano in kasneje Liberijo ter Senegal zapustil zaradi tega, da si pridobi izobrazbo in si izboljša pogoje za življenje, je prosilec te navedbe potrdil kot resnične. Dodal je, da je Gano zapustil tudi zaradi tega, ker tam ni varen. Ministrstvo za notranje zadeve je prosilca povabilo še na dodatni drugi osebni razgovor, ki je potekal dne 30. 9. 2010. Na dodatnem osebnem razgovoru so bila prosilcu zastavljena vprašanja o nasprotjih, ki so nastala med njegovimi izjavami, ter nekatera druga vprašanja. Prosilec je najprej odgovoril na nekaj vprašanj v povezavi z njegovim šolanjem. Pojasnil je, da se je njegova šola imenovala Rimskokatoliška šola in je bila v centru kraja Bogoso, od njegovega doma oddaljena približno 1 miljo (1,6 km). V šolo je hodil peš, vse od takrat, ko je odšel v begunsko taborišče. Šolo so obiskovali samo učenci krščanske vere, v njej so imeli verske predmete, molili so in ob sredah odhajali v cerkev. Ta cerkev je bila blizu šole, na glavni cesti mesta Botoso, ni pa vedel povedati, po katerem svetniku se je imenovala. Poleg te cerkve je v Bogosu še več drugih Rimskokatoliških cerkev. Prosilec ni vedel, kako je njegov oče prišel do te zemlje. Ta zemlja (gozd in polja) je bila približno 5 – 7 milj oddaljena od njihove hiše, v njej je bilo tudi zlato, vendar se njegov oče ni ukvarjal s kopanjem zlata, ravno tako pa na tej zemlji ni zlata kopal kdo drug. Mama mu je nekoč povedala, da je pred časom neko podjetje od njegovega očeta želelo odkupiti to zemljo, vendar ni vedel povedati, ali se je oče s prodajo strinjal ali ne. Kaj je sedaj s to zemljo, prosilec ni vedel povedati. Njegov oče je bil ubit „na svoji zemlji“ - v svojem gozdu. Niti po tem, ko so očeta in mamo neki ljudje posvarili, niti po očetovi smrti, se njegova mama ni odločila da bi z otroki zapustila hišo in odšla kam drugam, na varno. Glede zatrjevanega požiga njihove hiše je prosilec povedal, da so policisti mislili, da so storilci za požig uporabili plin. Policija pa na kraju samem ni našla nobenih dokazov za požig. Po požigu je on tekel do avtobusne postaje v kraju Bogoso (približno 1 miljo), kjer je govoril s šoferjem avtobusa in mu razložil, kaj se je zgodilo. Pri sebi ni imel nobenega denarja in šofer ga je pustil na avtobus brez plačila. V Bogosu je velika postaja z veliko avtobusi, on je pač izbral enega, ki je šel v Accro, saj je blizu Accre begunski center.

Na koncu drugega osebnega razgovora je uradna oseba prosilca soočila z nasprotjem, kot izhaja iz njegovih izjav glede njegovega življenja v Senegalu. Tako je prosilec na prvem osebnem razgovoru povedal, da je občasno delal v pristanišču, v mestu Dakar. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je povedal, da je imel dokumente, ki so mu zagotavljali zaščito mesta Port Said. Ko je bil v zvezi z navedenim vprašan na prvem osebnem razgovoru, je pojasnil, da je Port Said del mesta Dakar, kjer je pristanišče. Uradna oseba je prosilca v zvezi s temi navedbami soočila s podatki, kot izhajajo iz spletne enciklopedije in sicer, da ima Dakar 19 okrožij (delov mesta) in da se nobenemu od njih ne reče Port Said. Prosilec je pojasnil, da je predel Port Said blizu pristanišča. Tako so temu kraju rekli ljudje, čeprav se v resnici ne imenuje tako – kako pa se v resnici imenuje, pa prosilec ni vedel povedati. V Dakarju je več okrožij, on pozna Koluban in Medino. Glede na to, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito večkrat eksplicitno navedel, da je imel dokumente, ki so mu zagotavljali zaščito mesta Port Said, ga je uradna oseba zaprosila za dodatno pojasnilo, saj so bile vse njegove dotedanje izjave v neskladju. Prosilec je povedal, da ime tega mesta (Port Said) ni bilo zapisano na dokumentih, saj bo bili ti dokumenti le začasni.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik utemeljuje preganjanje s strahom pred preganjanjem s strani ljudi, ki naj bi bili ubili njegova starša. Ministrstvo za notranje zadeve po vnovični presoji vseh prosilčevih izjav ugotavlja, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen dvom v njihovo resničnost oziroma v verodostojnost prosilčeve zgodbe. Njegove izjave so namreč v nekaterih elementih zgodbe med seboj nasprotujoče, nekonsistentne, nelogične in nejasne, prosilec pa nastalih nejasnosti in nasprotij ni uspel zadovoljivo pojasniti.

Ministrstvo za notranje zadeve kot popolnoma neverjetne ocenjuje prosilčeve navedbe, da ni videl ali slišal ničesar (ljudi, ki naj bi hišo zažgali), saj naj bi bila njihova hiša preprosta (iz kartona in pločevine) ter na samem, okoli nje ni bilo drugih hiš, objektov, ali kakršnegakoli drugega vira hrupa. Če bi požar zares zanetili ljudje, bi ob upoštevanju zgornjih predpostavk (preprosta hiša na samem, pred njo pa v času požara zgolj prosilec in njegovi dve sestri) prosilec zagotovo vsaj slišal, če ne celo videl kakšnega človeka ali karkoli nenavadnega, preden je hiša zagorela. Nemogoče je namreč verjeti, da se skupina ljudi (ali samo en človek) pretihotapi k hiši, zaneti plamen in neopazno odide. Ministrstvo za notranje zadeve kot neverjetno ocenjuje tudi prosilčevo navedbo, da je njegova mati v času požiga spala, pri čemer naj bi celo zaklenila hišo. Kakor je namreč navedel, so neki muslimanski fantje že pred časom posvarili njegova starša, naj odideta. Potem naj bi bil v gozdu ubit njegov oče, zaradi česar je njegova mati posvarila prosilca, naj poskrbi zase. Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve je v domnevno tako napeti situaciji skrajno neverjetno, da bi prosilčeva mati spala v zaklenjeni sobi in ne kakorkoli poskrbela za svoje tri mladoletne otroke oziroma ni jasno, čemu naj bi sicer posvarila prosilca, naj poskrbi zase, sama pa to skrbnost opustila, čeprav bi ji tri dni prej ubili moža (in tako uresničili predhodne domnevne grožnje). Nadalje ni namreč mogoče verjeti, da je bil prosilec že od vsega začetka namenjen v begunsko taborišče pri Accri (Kasua), da se je celo s tem namenom vkrcal na ustrezen avtobus in celo vedel, kdaj pravočasno izstopiti, če glede na njegove ostale navedbe omenjenega taborišča od prej ni poznal ter da pred svojim odhodom v to taborišče ni poznal drugih krajev po Gani, saj ni bil nikjer razen v Bogosu in nekajkrat v bližnjem kraju Tapa. Prosilec je z navedenim neskladjem soočen. V pojasnilo je povedal, da je omenjeno begunsko taborišče v centralnem delu države Glitar Accra. Avtobus je peljal direktno v Accro in on je izstopil, kjer je bilo taborišče. Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje, da omenjena izjava v ničemer ne pojasnjuje zgoraj opisanih nastalih nasprotij.

Nadalje tožena stranka pravi, da je prosilec pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je po tem, ko so mu ubili starše, odšel v begunsko taborišče v kraj Kasua v centralni Gani in tam ostal osem mesecev. Za taborišče je skrbela ganska vlada in po prosilčevih navedbah so imeli vsi begunci evidenčne kartone. Nasprotno je prosilec na prvem osebnem razgovoru navedel, da je bilo omenjeno begunsko taborišče „odprtega tipa“ in ne ve, kdo je zanj skrbel, saj je bil takrat premlad. V njem je prebivalo zelo veliko ljudi, ni se bilo potrebno nič registrirati – vsak je lahko prišel in odšel. Uradna oseba je prosilca z navedenim nasprotjem soočila in ga prosila za pojasnilo. Prosilec je povedal, da se on kot ganski državljan v taborišču ni registriral, ne ve pa, ali so imeli ostali prebivalci taborišča (večinoma državljani Liberije) kakšne registracijske kartone ali ne. Ko ga je uradna oseba ponovno soočila z njegovimi navedbami iz prošnje za mednarodno zaščito, in sicer, da je pri podaji prošnje dejstvo, da so imeli vsi prebivalci begunskega taborišča registracijske kartone, opisal v prvi osebi (kar pomeni, da ga je imel tudi sam), je prosilec pojasnil, da je imel v begunskem taborišču samo svojo šolsko izkaznico, ki pa je ni nikomur pokazal, kakšnega drugega dokumenta pa ne. Neizpodbitno namreč je, da je prosilec pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dejstvo, da je v begunskem taborišču imel evidenčni karton, opisal v prvi osebi in je pri tem izrecno navedel, da je le-ta evidenčni (registracijski) karton imel tudi on sam. Prosilec v ničemer ni pojasnil zgoraj omenjene kontradiktornosti med izjavama glede istega dejstva, pač pa je z njimi le ponovil eno od izjav (drugo, da evidenčnega kartona ni nikoli imel). V ničemer ni pojasnil, čemu je prvič o istem dejstvu povedal drugače kot drugič.

V okviru pete nekonsistentnosti tožena stranka ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je ganska vlada v času, ko se je vojna v Liberiji končala, ukinila omenjeno taborišče ter organizirala brezplačni avtobusni prevoz za vse, da so se lahko vrnili domov. On je v času svojega bivanja v taborišču prijateljeval z Benjaminom iz Liberije. Iz taborišča je odšel, ker je zemljišče po njegovi ukinitvi dobil zasebnik. Z Benjaminom sta odšla v Liberijo, kjer je pri njemu živel eno leto. Nasprotno od tega pa je na prvem osebnem razgovoru glede istega dejstva povedal, da je begunsko taborišče zapustil, ker je bilo pač v Gani in se je bal, da bi ga ti ljudje tam našli. Ko je bil z omenjeno kontradiktornostjo soočen in zaprošen za pojasnilo, je prosilec povedal, da je temu prijatelju Benjaminu povedal, da želi zapustiti državo (Gano) in on mu je pojasnil, da bo taborišče ukinjeno, ker je v zasebni lasti in ga bo potrebno zapustiti. Te prosilčeve navedbe so po mnenju tožene stranke nelogične. Če bi bilo res, da je omenjeno taborišče zapustil, ker se je bal, da ga bodo tam našli in ubili ljudje, ki naj bi ubili že njegova starša, je nelogično, da je s svojim odhodom čakal vse do ukinitve taborišča, to je kar osem mesecev. Nadalje pa Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje, da prosilec ni uspel zadovoljivo pojasniti nasprotij, kot izhajajo iz njegovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na prvem osebnem razgovoru glede zapustitve omenjenega begunskega taborišča. Nadalje je tožnik na vprašanje v zvezi s prihodom v Senegal, kako to, da svojega odhoda na gansko veleposlaništvo pri podaji prošnje ni omenil, prosilec povedal, da je na to očitno pozabil. Na ganskem veleposlaništvu v Daki so mu dali nek papir o beguncu, ki je dokazoval, da je iz Gane.

Prosilec je bil glede navedenega ponovno vprašan na drugem osebnem razgovoru. Uradna oseba ga je na drugem osebnem razgovoru namreč soočila s podatki, kot jih je pridobila iz brezplačne spletne enciklopedije Wikipedie o mestu Dakar, in iz katerih izhaja, da ima mesto Dakar 19 okrožij (angl.communities), vendar se nobenemu od njih ne reče Port Said. Ker se ti podatki ne skladajo s prosilčevimi poprejšnjimi navedbami (da je Port Said del mesta Dakar, kjer se nahaja pristanišče, ter da je imel on dokument, ki mu je zagotavljal zaščito mesta Port Said), je uradna oseba prosilca zaprosila za pojasnilo glede nastalih nasprotij. Prosilec je glede navedenega povedal, da je Port Said del mesta Dakar blizu pristanišča, vendar to ni uradno ime mesta oziroma okrožja, tako so temu kraju rekli ljudje. On ne pozna uradnega imena tega okrožja. Dokumenti, ki jih je imel, so bili samo začasni in na njih ni bilo zapisano ime „Port Said“. Ministrstvo za notranje zadeve navedenih pojasnil prosilca ne more sprejeti za opravičljiva in zadovoljiva; bival je v mestu Port Said ter na več mestih skozi pripovedovanja omenil, da je imel „papirje“, ki so mu zagotavljali zaščito mesta Port Said. Pri tem ni prosilec nikoli niti z besedo omenil ali dal kakorkoli drugače vedeti, da je to le del mesta, ali celo, da je to „neuradno, ljudsko“ ime. Če bi bile prosilčeve izjave podane na drugem osebnem razgovoru, da je Port Said „ljudsko“ ime za del mesta Dakar, kjer je pristanišče, je nenavadno, da bi imel prosilec „papirje“, ki so mu zagotavljali zaščito mesta (kakor je trdil na prvem osebnem razgovoru). Da ime Port Said na teh dokumentih ni bilo nikjer zapisano, pa vzbuja dodaten dvom v verodostojnost njegovih trditev. Podobno neprepričljiva in neverjetna so tudi prosilčeva pojasnila, da ne pozna uradnega imena tega dela mesta, za katerega naj bi bilo neuradno, ljudsko ime Port Said. Če namreč držijo prosilčeve navedbe, da je v omenjenem delu mesta živel kar dve leti, bi po mnenju Ministrstva za notranje zadeve zagotovo poznal uradno ime tega dela mesta. Dodaten dvom predstavlja dejstvo, da je prosilec ob podaji prošnje navedel, da je ob prihodu v Senegal odšel v begunsko taborišče, kjer je dobil nek dokument, ki mu je zagotavljal zaščito mesta Port Said. Na prvem osebnem razgovoru pa je povedal, da je po prihodu v to državo odšel na gansko veleposlaništvo v Dakarju, kjer so mu dali nekakšen „papir“, ki je dokazoval, da je iz Gane. Na vprašanje, kako to, da svojega odhoda na gansko veleposlaništvo pri podaji prošnje ni omenil, je prosilec povedal, da je na to očitno pozabil. Glede na to, da je bilo prosilcu glede navedenega dokumenta pri podaji prošnje zastavljenih več vprašanj, tudi ni mogoče verjeti njegovemu pojasnilu, da je svoj odhod na gansko veleposlaništvo in dejstvo, da mu je le-to izdalo dokument, preprosto pozabil – saj bi to, v kolikor bi bili dogodki resnični, po mnenju Ministrstva za notranje zadeve glede na številna vprašanja o omenjenih dogodkih zagotovo vsaj omenil, če ne že podrobno opisal. Iz prosilčevih izjav pri podaji prošnje ter na obeh razgovorih torej ni bilo mogoče natančno in nedvoumno zaključiti, ali mu je omenjeni „papir“ izdalo begunsko taborišče ali gansko veleposlaništvo, ter ali mu je zagotavljalo zaščito mesta Port Said ali je zgolj potrjevalo, da je iz Gane. Prosilec je ob pojasnjevanju omenjene kontradiktornosti na izrecno vprašanje uradne osebe ob koncu prvega osebnega razgovora sicer navedel, da je imel ob prihodu v Senegal zgolj šolsko izkaznico in da so mu ljudje povedali, da se mora registrirati, zaradi česar je najprej odšel v neko begunsko taborišče, kjer je dobil poseben registracijski list, s katerim je odšel na gansko veleposlaništvo, kjer je ganski veleposlanik podpisal (na taisti dokument), da je prosilec res iz Gane. Ministrstvo za notranje zadeve je mnenja, da se je prosilec s tem poskusom pojasnjevanja nastalih kontradiktornosti zgolj zapletel v nova nasprotja. Neizpodbitno je namreč, da je prosilec na začetku prvega osebnega razgovora povedal, da je po prihodu v Senegal odšel na gansko veleposlaništvo, kjer so mu dali (izdali) nek dokument, ki je dokazoval, da je iz Gane, kasneje, ko je bil soočen s svojimi nasprotujočimi izjavami glede omenjenega dokumenta, pa je povedal, da so mu dokument dali (izdali) v begunskem taborišču in na ganskem veleposlaništvu in nanj zgolj vpisali oziroma potrdili, da je iz Gane.

Ministrstvo za notranje zadeve po presoji vseh prosilčevih izjav utemeljeno in neizpodbitno dvomi v njihovo resničnost. Če bi se opisani dogodki zares zgodili, bi si prosilec nedvomno zapomnil potek bistvenih dogodkov in okoliščin, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi in tudi v drugih državah, kjer je bival po zapustitvi izvorne države ter pred prihodom v Slovenijo, in jih znal v ključnih elementih vedno enako opisati oziroma vsaj zadovoljivo pojasniti nastala neskladja in nelogičnosti.

Ministrstvo za notranje zadeve bi lahko zaradi časovne oddaljenosti dogodkov in dejstva, da je bil prosilec v tem času po lastnih navedbah še mladoleten, do neke mere upoštevalo za mogočo in sprejemljivo situacijo, v kateri bi prosilec izpustil kakšno od podrobnosti opisanih dogodkov ali v kolikor bi različno opisal le kakšno od nebistvenih podrobnosti. V primeru prosilca, ki trdi, da je B.B., pa pristojni organ upravičeno dvomi v njegovo celotno pripovedovanje o razlogih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, saj je nastalih kontradiktornosti veliko, prosilec pa niti ene ni uspel zadovoljivo pojasniti. Uradna oseba je tako pri podaji prošnje, kakor tudi na obeh osebnih razgovorih, prosilcu postavljala kratka, jasna in nedvoumna vprašanja ter mu vprašanja, za katera je navedel, da jih ni razumel, zastavila ponovno z dodatnimi pojasnili in še na preprostejši – njemu razumljiv način. Glede na to, da je na vprašanja odgovoril smiselno in razumljivo, Ministrstvo za notranje zadeve lahko utemeljeno zaključi, da je prosilec v postopku aktivno sodeloval brez težav, za varstvo njegovih pravic in koristi pa sta skrbela tudi zakoniti zastopnik in pooblaščenec. Upoštevana so bila vsa temeljna načela (7. člen ZMZ) in temeljna postopkovna jamstva (8. člen ZMZ). Če je tožnik mladoleten, še ne pomeni, da v postopku ni dolžan govoriti resnice.

Tožena stranka je sledila napotilom Vrhovnega sodišča, kakor sledijo z 7. točke sodbe I Up 466/2009. V omenjeni sodbi je bilo Vrhovno sodišče mnenja, da pri podaji prošnje prosilčevi odgovori glede preganjanja v matični državi niso bili čisto jasni, saj bi se lahko izkazalo, da okoliščine kažejo na preganjanje zaradi pripadnosti določeni veri. Po mnenju Vrhovnega sodišča prosilec ob podaji prošnje ni mogel na zadovoljiv način v ključnih dejstvih utemeljiti svojih izjav (preko dodatnih vprašanj) oziroma razjasniti dvojnost njegovih odgovorov, kar bi pripomoglo pri tehtanju zatrjevanih okoliščin. Ministrstvo za notranje zadeve je v skladu z omenjenimi napotili s prosilcem izvedlo dva osebna razgovora, kjer so mu bila postavljena številna vprašanja o zatrjevanem preganjanju, s posebnim poudarkom glede njegove verske pripadnosti. Pristojni organ je mnenja, da je bilo prosilcu danih več kot dovolj možnosti, da izčrpno izpove vse o zatrjevanih dogodkih. Opravljen je bil celo drugi, dodatni osebni razgovor. Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da je bilo prosilcu na obeh osebnih razgovorih zastavljenih več vprašanj o njegovi veroizpovedi in prakticiranju le-te. Kakor je razvidno iz vseh prosilčevih navedb, je prosilec živel v večinsko krščanskem okolju, hodil je v krščansko šolo (Kjer so tudi molili in pri pouku ter molitvi niso imeli nikakršnih težav) ter je najmanj dvakrat tedensko zahajal k maši v krščansko cerkev (ob sredah s šolo ter ob nedeljah z družino). Pri prakticiranju svoje vere ni imel nobenih težav, saj razen posmehovanja muslimanov (ki nikoli ni preraslo ne v žaljenje, ne v kakršnokoli fizično obračunavanje) ni naletel na ovire pri izpovedovanju svoje vere. Ministrstvo za notranje zadeve tako na podlagi vsega do sedaj ugotovljenega, zaradi prosilčeve splošne kontradiktornosti ne verjame, da sta bila njegova starša ubita zaradi verskih sporov v njegovi izvorni državi, zaradi česar posledično tudi ni mogoče verjeti, da je prosilec državo zaradi navedenih razlogov tudi zapustil. Prosilec v izvorni državi ni imel nikakršnih drugih težav zaradi svoje veroizpovedi. Glede na njegove navedbe je moč zaključiti, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskega interesa (želje po izobraževanju, zaposlitvi, boljšem življenju v Evropi).

Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je priznanje mednarodne zaščite pravna dobrota, ki jo tujcu da (druga) država, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (sodba I Up 203/2009). Ni namreč dolžnost pristojnega organa, da sam najde razloge za priznanje mednarodne zaščite prosilcu oziroma da z dokazi ovrže prosilčeve nedokazane navedbe glede okoliščin za mednarodno zaščito, temveč je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito predvsem na prosilcu, ki mora izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. „Če prosilec teh zakonskih obveznosti ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične, neverodostojne ali pa neprepričljive izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna.“ (sodba I Up 215/2008). Tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ, saj je podajal izrazito neskladne, neprepričljive in nelogične izjave glede različnih okoliščin v povezavi z vzroki za zapustitev izvorne države, ki jih z ničemer ni pojasnil – prav skladnost podanih izjav pa je najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca. Takšno ravnanje vsekakor pomeni zavajanje pristojnega organa in že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti prosilca. Iz zgornjih ugotovitev pristojnega organa izhaja, da splošna verodostojnost prosilca ni bila ugotovljena, zaradi česar pristojni organ v skladu s 3. točko 22. člena ZMZ (če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi) ni preverjal informacij o prosilčevi izvorni državi Gani, saj se je izkazalo, da to za izdajo zakonite in pravilne odločitve ni potrebno. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi št. I U 379/2008 z dne 21. 8. 2008 navedlo, da po ustaljeni upravno sodni praksi v primeru, če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni treba in tudi ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Ravno tako ni pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj subjektivni element njegove prošnje zaradi njegovih neverodostojnih izjav ni utemeljen. Upoštevajoč aktualno sodno prakso s področja mednarodne zaščite (npr. sodba I U 2103/2009-7 z dne 6. 1. 2010 in sodba I Up 481/2009 z dne 16. 12. 2009) pa je pristojni organ, kljub vsemu zgoraj navedenemu, presojal, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti namreč individualno utemeljena, in če prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti, tudi ni mogoče slediti navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu lahko bila priznana subsidiarna zaščita. V izvorni državi prosilca, kot je splošno znano, situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Poleg tega pa je pristojnemu organu tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spreminjanjem sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situaciji v Gani ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

V tožbi tožnik pravi, da bi po napotilih iz sodbe Vrhovnega sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku morala predvsem bolj razjasniti, ali je prosilec matično državo zapustil zaradi preganjanja (zaradi verskih ali drugih razlogov) ali zgolj iz ekonomskih razlogov. V neskladju s tem je tožena stranka v ponovljenem postopku in v izpodbijani odločbi skoraj vso pozornost (v odločbi na straneh 7-13) posvetila razjasnjevanju za to bistveno vprašanje nepomembnih neskladnosti v navedbah prosilca o okoliščinah požara, v katerem je umrla prosilčeva mati, in o prosilčevem kasnejšem begunskem življenju v begunskem taborišču in nato v tujini – s ključnim spornim in prvič premalo razjasnjenim vprašanjem pa „opravi“ na manj kot eni strani (pol 13. strani in prvi odstavek na 14. strani). Pri tem ključnem vprašanju tako tožena stranka pride samo do trditve, da zaradi prosilčeve domnevne splošne neverodostojnosti (domnevno ugotovljene pri njegovih navedbah o drugih vprašanjih, ne o tem ključnem vprašanju!) „ne verjame, da sta bila njegova starša ubita zaradi verskih sporov v njegovi izvorni državi, zaradi česar posledično tudi ni mogoče verjeti, da je prosilec državo zaradi navedenih razlogov tudi zapustil“. A tudi, če bi bila res prepričljivo („s stopnjo zanesljivosti“) ugotovljena neverodostojnost prosilčevih navedb, bi bilo povsem nedopustno iz tega sklepati, da gre za „splošno neverodostojno osebo“ in potem ne verjeti tudi drugim njenim navedbam. Zakaj je to pravno (zlasti glede na ustavno pravico do človekovega dostojanstva) povsem nedopustno, je natančneje pojasnjeno v nadaljnjih točkah te tožbe. Tožena stranka se je izognila svoji dolžnosti preverjanja tožnikovih navedb z dostopnimi tujimi poročili o stanju na tem področju v prosilčevi matični državi. Zato naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, na glavni obravnavi samo ugotovi dejansko stanje ob upoštevanju tega, čemur se je tožena stranka nedopustno (ob sklicevanju na ustavno nedopustne določbe ZMZ) izognila in o zadevi samo odloči v sporu polne jurisdikcije.

Pod točko 2. tožbe tožnik uveljavlja neustavnost 3. odst. 21. člena in 4. odst. 22. člena ZMZ in predlaga presojo ustavnosti. Argumentacijo za to pa prevzema iz ustavne pritožbe št. U-I-292/09 (ki je bila že sprejeta v obravnavo pred Ustavnim sodiščem in čaka na odločitev) in naj se uporabi mutatis mutandis. Pojem „splošne verodostojnosti“ je v kontekstu ZMZ (v 5. alinei 3. odstavka 21. člena ZMZ) že sam po sebi v globokem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, še zlasti s pravico do človekovega dostojanstva, pa tudi s pravico do poštenega sojenja ali upravnega odločanja. „Splošna neverodostojnost“ prosilca (če je njeno ugotavljanje ustavno sploh dopustno) se ugotavlja v praksi ravno s preverjanjem „skladnosti, verjetnosti, konsistentnosti in neprotislovnosti“ prosilčevih izjav – in to ne le s primerjanjem teh prosilčevih izjav med seboj, ampak v obeh primerih (po obeh členih) vedno (torej obvezno) tudi s primerjanjem vsebine teh izjav s splošnimi informacijami o izvorni državi. Opozarja še na stališče, ki ga je do tega vprašanja pri sojenju v tej konkretni zadevi zavzelo Upravno sodišče. Določba člen 21/3 ZMZ je (poleg vsega drugega) tudi v hudem nasprotju z določbami kvalifikacijske direktive EU, katerih implementacijo v naš pravni red naj bi zagotovila – in je neskladna z ustavo tudi v tem smislu. Kolikor tožena stranka tudi subsidiarno zaščito zavrača iz enakih razlogov, kot so bili izpodbijani že v prejšnjih točkah te tožbe, velja ta del tožbene argumentacije seveda tudi za ta del izpodbijane tožbe. Glede predloga za odločanje v sporu polne jurisdikcije tožnik pravi, da so za to očitno izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 7., 30. in 65. člena ZUS, iz te tožbe in iz vsega gradiva v upravnem sporu je to jasno razvidno in tega ni potrebno še dodatno utemeljevati. Ker mora (po členu 30/II ZUS) tožba v tem primeru obsegati tudi „določen zahtevek“, se v tem primeru ta zahtevek seveda glasi, da tožnik zahteva od sodišča ugoditev njegovi prošnji in priznanje mednarodne zaščite (primarno statusa begunca) po ZMZ.

Toda pri tem je treba opozoriti, da obstoj razloga po 1. točki člena 65/1 ZUS niti ni nujen pogoj za odločanje polne jurisdikcije, ampak zadoščajo že pogoji iz uvodnega stavka 1. odstavka tega člena („če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje“).

Tožba je utemeljena.

V sodbi v zadevi I Up 466/2009 z dne 12. 11. 2009 je Vrhovno sodišče med drugim postavilo, da v postopku s strani tožene stranke „ni bila dovolj upoštevana starost mladoletnega tožnika. Tožnikov odgovor glede preganjanja v matični državi namreč ni čisto jasen. Lahko bi se izkazalo, da okoliščine kažejo na preganjanje zaradi pripadnosti določeni veri, to pa so dejanja, ki kažejo na preganjanje v smislu ZMZ. Tožnik ob podajanju prošnje v obliki in na način, kot v obravnavani zadevi, svoje izjave ni mogel utemeljiti v ključnih dejstvih ter pojasniti svojih nasprotujočih se izjav. Tožena stranka bi mu morala z dodatnimi vprašanji omogočiti, da pojasni svoje odgovore oziroma razjasni dvojnost odgovorov glede razlogov za zapustitev izvorne države, kar bi pripomoglo pri tehtanju zatrjevanih okoliščin (ekonomski interes ali preganjanje, katerega posledica je tudi zatrjevana smrt staršev in ki naj bi grozila tudi tožniku), ki se izključujeta, ter na način, primeren njegovim sposobnostim, ugotoviti, kaj ga je dejansko privedlo do tega, da je zapustil izvorno državo ter zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi z morebitno subsidiarno zaščito pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla ničesar glede stanja v tožnikovi zatrjevani matični državi. Z navedbami v pritožbi, da je splošno znano, da Gana – tožnikova zatrjevana izvorna država ni v situaciji mednarodnega ali notranjega spopada, pa tožena stranka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe.“ Sodišče najprej pripominja, da je tožnik prošnjo za azil vložil dne 31. 8. 2009 kot mladoleten. Tožena stranka je v prvem postopku že v 14 dneh po vložitvi prošnje odločila o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljeni. Ko se je ta postopek končal s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 466/2009 z dne 12. 11. 2009 in je tožena stranka to sodno odločbo prejela dne 25. 11. 2009, je tožena stranka iz nepojasnjenih razlogov potrebovala 1 leto in 4 mesece, da je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča, ki je dalo jasne napotke glede ravnanja tožene stranke v ponovnem postopku zaradi mladoletnega statusa tožnika, odločilo v ponovljenem postopku. Vabilo na razgovor tožnika je bilo izdano šele 5 mesecev po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča. Prvi osebni razgovor v ponovljenem postopku je bil opravljen dne 11. 5. 2010, torej ko je bil tožnik še mladoleten, star približno 17 let in 3 mesece, ob drugem osebnem razgovoru v ponovljenem postopku, ki ga je tožena stranka izvedla dne 30. 9. 2010, in je bil namenjen zlasti soočenju tožnika z nekaterimi nejasnostmi v njegovih predhodnih izjavah, pa je bil tožnik star 17 let in 7 mesecev in je bil torej še vedno mladoleten. Približno en mesec in pol po tem, ko je tožnik postal mladoleten, je torej tožena stranka odločila v ponovljenem postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je zastopnica tožnika večkrat prosila in prejela ustno obljubo o predvidenem roku odločitve (dopis PIC z dne 14. 3. 2010), vendar do odločitve ni prišlo pred 28. 3. 2011. Zastopnica tožnika je sklicujoč se na 85. člen ZMZ prosila za potrdilo zaradi vložitve zahtevka za izdajo delovnega dovoljenja, kar je bilo zavrnjeno z obrazložitvijo, da je bila odločba o prošnji izdana v 18 dneh in da ne gre za situacijo, ko odločba ni bila izdana v 9 mesecih po vložitvi prošnje (Zaprosilo za izdajo potrdila, MNZ, 7. 3. 2011). Čas 1 leto in 4 mesece od prejema sodne odločbe Vrhovnega sodišča do odločitve tožene stranke v ponovljenem postopku, ne da bi tožena stranka v postopku izkazala kakršnih koli razlogov za tako dolg čas odločanja, še posebej, ko gre za mladoletnika, je nesprejemljivo dolg. Tako dolg čas za izdajo določbe po sodbi Vrhovnega sodišča je sprejemljiv samo, če je ta čas posledica konkretnih potreb ugotovitvenega postopka, to pa iz podatkov v spisu ni izkazano.

Kar pa zadeva konkretno presojo zakonitosti izpodbijanega akta, sodišče ugotavlja, da je ocena o neverodostojnosti tožnika narejena brez upoštevanja vseh kriterijev, ki jih je Upravno sodišče izpeljalo iz ZMZ (21. člen), mednarodne sodne prakse in pravne doktrine, in jih uporablja od sodbe v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 naprej (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 232/2011-11 z dne 6. 4. 2011). Ti standardi in kriteriji predstavljajo nujen mehanizem za objektiviziranje subjektivnih vidikov ocenjevanja. To je tudi pozitivno-pravno pomembno, ker je ZMZ implementiral določbo 8(2)(b) člena Direktive št. 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005, po kateri se „prošnje obravnavajo in odločbe izdajajo na objektiven način“. Določilo 7. člena ZMZ namreč pravi, da je treba prošnje obravnavati na objektiven način. Z navedenimi standardi in kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti iz sodne prakse Upravnega sodišča sodišče tudi odgovarja tožbenemu ugovoru glede neustavnosti določila 3. odstavka 22. člena ZMZ. To določilo ni neustavno, ker ga sodišče ne uporablja in ne razlaga tako, kot meni tožeča stranka, da čim eden izmed elementov iz 3. odstavka 21. člena ni podan, se prošnja zavrne. Iz te razlage sodišča tudi izhaja, da sodišče ne vidi razlogov oziroma podlage, da bi bil ZMZ v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/ES.

V obravnavanem primeru je tožena stranka upoštevala samo kriterij notranje (ne)konsistentnosti (primerjava med posameznimi izjavami tožnika), med tem ko zunanje (ne)konsistentnosti (primerjava prosilčevih izjav z informacijami v izvorni državi) z izjemo informacije o predelu mesta Dakar (Port Said) ter tretjega kriterija (1., 2., 4. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ, merili da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev in stopnja natančnosti in podrobnosti opisa dogodkov in dejstev s strani tožnika) tožena stranka ni vključila v dokazno oceno. Celovitejša presoja drugega kriterija – zunanje (ne)konsistentnosti – bi bila v konkretnem primeru potrebna, ker je ocena notranje (ne)konsistentnosti v pretežnem delu neustrezna, in ker tožnik ni navajal takšnih okoliščin preganjanja, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot je ustavno-pravni standard za uporabo rednega postopka in dokaznega bremena tožene stranke opredelilo Ustavno sodišče v svoji praksi (Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006, odst. 8). „Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. V azilnem postopku je tudi pomembno, da pristojni organ upošteva poseben položaj in stanje prosilca“ /.../ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006, odst. 11). Dokazna ocena tožene stranke o notranji (ne)konsistentnosti je neustrezna iz naslednjih razlogov: Ocena tožene stranke, da ni mogoče verjeti, da bi se skupina ljudi ali en sam človek pritihotapil k hiši iz kartonov, pločevinaste strehe in bambusa in zanetil požar s plinom ter da bi neopazno odšel, je pavšalna in brez dejanske utemeljitve. Četudi naj bi bil tožnik s sestrama takrat (po polnoči) na verandi izven hiše oziroma blizu hiše, ki je stala na samem, iz dokazne ocene tožene stranke ni razvidno, zakaj v takih okoliščinah ne bi bil možen prikrit požig hiše. Popolnoma enako je brez ustrezne prepričljivosti, ki bi morala upoštevati razmere v tožnikovem domačem okolju in percepcijo njegove matere, ocena tožene stranke, da se tožnikova mama ne bi zaklenila ponoči v hišo, če so jo nekaj dni pred tem posvarili, naj z možem odideta in poskrbita za sebe in je to tožnikova mama svetovala tudi tožniku, za sebe pa ni poskrbela. Tožena stranka ni te ocene izpeljala iz poznavanja razmer iz tožnikovega okolja in njihovih razmer, ampak izključno iz percepcije in vživljanja slovenske uradne osebe v tamkajšnje dogodke, zaradi česar sodišče ne more takšne ocene sprejeti kot dovolj kakovostne in zakonite.

Tretja nekonsistentnost, ki jo je tožena opredelila v drugem odstavku na strani 9 odločbe, je nepravilno ugotovljena, ker po logiki, ki jo je zavzela tožena stranka, nihče nikoli ne bi mogel potovati v kraj, kjer še nikoli ni bil. V tretjem odstavku na strani 9 odločbe pa v zvezi s tretjo nekonsistentnostjo tožena stranka ne pove, katera so tista dejstva, ki jih je tožnik različno navajal. Četrta zatrjevana nekonsistentnost je edina nekonsistentnost, ki jo je tožena stranka pravilno ugotovila. Tožnik je ob podaji prošnje res navedel, da so begunci (v prvi osebi množine) imeli „evidenčne kartone“, med tem ko je na osebnem razgovoru dne 11. 5. 2010 povedal, da se ni bilo treba nič registrirati; v nadaljevanju istega razgovora, ko ga je tožena stranka soočila z neskladjem, pa je povedal, da je imel v tem taborišču samo šolsko izkaznico, ki je ni nobenemu pokazala in da ni vedel, ali imajo begunci kartone, ali ne.

Peto nekonsistentnost je tožena stranka nepravilno ugotovila. Dejstvo, da se je šele čez 8 mesecev zbal, da bi ga v taborišču našli ljudje, ki ga preganjajo, ni neverjetno, ker bi tak strah lahko nastal kot posledica pridobljenih informacij, občutkov ali dogodkov, ki so sledili njegovemu prihodu v taborišče, poleg tega pa se časovno ne izključujeta možnosti, da je tožnik hotel zapustiti taborišče zaradi omenjenega strahu, in zatrjevano dejstvo, da mu je prijatelj Benjamin dejal, da bodo taborišče zaprli, ker je zemljišče prešlo v zasebno last. Pri šestem neskladju, ki se nanaša na vrsto zaščite, ki naj bi jo tožnik dobil v delu mesta Port Said, in na podlagi potrdila ganskega veleposlaništva v Dakarju, je tožena stranka očitno od tožnika zahtevala, da bi natančno poznal učinek in pravno naravo dokumentov, ki naj bi jih dobil na ganskem veleposlaništvu, v begunskem taborišču v Senegalu in s strani dela mesta Port Said oziroma uradne upravne enote mesta. Takih pravno-tehničnih podrobnosti od mladoletnega tožnika ni mogoče zahtevati, pri čemer tožena stranka v dokazni oceni tudi ni izkazala posebnega poznavanja standardov ali praks v tovrstnih primerih prihodov beguncev v Senegalu na podlagi informacij o stanju v relevantnih državah. Izhajati iz standardov pravne države ali zaupanja v pravo, kakršni so v Sloveniji, pa ni ustrezno.

To pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila samo eno nekonsistentnost, vendar je po drugi strani res tudi, da iz tožnikove izpovedbe tudi po dveh dodatno opravljenih osebnih razgovorih ni jasno razvidno, da bi bil tožnik v izvorni državi preganjan zaradi katoliške vere. Vprašanja na obeh dodatnih osebnih razgovorih je tožena stranka sicer postavila tožniku, ki je bil takrat še vedno mladoleten, a zelo nevtralno, tako da ni raziskala, zakaj tožnik misli, da so bili starši ubiti iz verskih razlogov in če bi lahko lastništvo zemlje z zlatom imelo kakšno povezavo s smrtjo staršev. Vendar pa je ta „praznina“ v izpovedbi tožnika, ki ima z vidika pogojev za status begunca relevantne opore le v trditvah, da so bili starši tožnika ubiti morda zaradi pripadnosti katoliške vere v povezavi z lastništvom zemlje, na kateri naj bi bilo zlato, ki pa ga pokojni starši tožnika niso kopali, drugi pa naj bi se za to zemlji zanimali, do neke mere lahko razumljiva ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob smrti očeta star 13 let in da mu morda starši niso govorili o podrobnostih problemov, ki so jih imeli z določenimi skupinami v domačem kraju zaradi vere ali v zvezi z lastništvom zemlje. Zato bi tožena stranka tako z vidika ugotavljanja pogojev za status begunca, kot tudi z vidika ugotavljanja pogojev za subsidiarno zaščito morala pridobiti določena poročila o stanju v Gani v povezavi z okoliščinami, ki jih je navedel tožnik. Šele na tej podlagi bi lahko tožena stranka z zadostno stopnjo zanesljivosti ocenila tožnikovo (ne)verodostojnost in pogoje za status begunca in za subsidiarno zaščito. Ker ni splošno znano dejstvo, kakšne so razmere v Gani glede vračanja zavrnjenih prosilecv za azil, sklicevanje na odsotnost poročanja medijev o morebitnem oboroženem spopadu v Gani ni zadostna podlaga za negativno odločitev o subsidiarni zaščiti.

Iz tega sledi, da je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo in sicer določbo 3. odstavka 22. člena ZMZ. Tudi v zvezi s to določbo, ki je bila po prejšnji zakonodaji 4. odstavek 22. člena, je sodišče v upravno-sodni praksi že podalo ustavi in pravu EU skladno interpretacijo in sicer v že omenjeni sodbi v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 (in I U 232/2011-11). Med drugim je navedlo naslednje: /.../ „ko stranka ima zadostne argumente, da bi ji z vrnitvijo bila kršena pravica iz 3. člena MKVČP (v ang.: „arguable claim“). V takem primeru mora biti namreč presoja dejstev „stroga“. Za strogo presojo pravice iz 3. člena MKVČP pa je po stališču ESČP, ki po sodbi Sodišča Evropske skupnosti v zadevi Elgafaji (C-465/07) ustreza subsidiarni zaščiti po 15.b. členu Direktive št. 2004/83/ES (oziroma 2. alinei 28. člena ZMZ), nujno potrebna ocena stanja v izvorni državi (N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 111 in 110). Tega standarda stroge presoje pa ne bi bilo mogoče spoštovati oziroma uresničevati, če se omenjena strogost presoje iz prakse ESČP ne bi raztezala tudi na sodni nadzor zakonitosti upravne odločitve, ki temelji na (čim bolj objektivni) oceni temeljnih strukturnih elementov (ne)verodostojnosti tožnika. To pomeni, da je uporaba določila 4. odstavka 22. člena ZMZ s strani tožene stranke v konkretnem primeru v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi Slovenije, ki izhajajo iz Pogodbe o Evropski skupnosti (PES, Uradni list RS, št. 7/2004, člen 63(1)) in Direktive Sveta št. 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 (Uradni list EU, št. L 304/16, 30. 9. 2004, preambula tč. 2, 10, 11, členi 13., 18. in 21.). Deloma je razlog, da je uporaba določbe 4. odstavka 22. člena ZMZ s strani tožene stranke v konkretnem primeru v nasprotju s pravom EU (in 3. členom MKVČP ter 18. členom Ustave) in 20. členom ZMZ, lahko v tem, da je določba 3. odstavka 21. člena ZMZ implementacijska določba 4(5) člena Direktive št. 2004/83/ES in da določilo 3. odstavka 21. člena ZMZ, v delu relevantnih pravnih okoliščin za obravnavani primer, pravilno implementira določbo 5(4) člena Direktive št. 2004/83/ES, med tem ko določba 4. odstavka 22. člena nima odgovarjajoče določbe v Direktivi št. 2004/83/ES. Direktiva št. 2004/83/ES z utemeljenim razlogom nima določbe, ki bi odgovarjala določbi 4. odstavka 22. člena ZMZ. Nobene določbe v pravu EU na področju zaščite beguncev ni in nobene sodne prakse ESČP v zvezi z 3. členom MKVČP ni, ki bi določala, da če pristojni organ ugotovi t.i. „splošno neverodostojnost“ prosilca za azil, potem to avtomatično, v katerem koli primeru, pomeni, da pristojni organ (izda negativno odločbo in) izda ukrep prosilcu, da mora zapustiti državo. Takšne določbe v pravu ni zaradi tega, ker ni mogoče v vsakem primeru reči, če je na primer izpoved prosilca v določenih elementih bodisi manj pomembnih, bodisi bolj pomembnih neverodostojna, da to avtomatično pomeni, da je organ upravičen izdati negativno odločbo glede azila ali subsidiarne zaščite in ukrep zapustitve države. Če so na primer določeni deli izpovedi prosilca neverodostojni, to lahko pomeni, da prosilec ni upravičen do azila ali subsidiarne zaščite in tudi, da organ lahko naloži prosilcu, da zapusti državo, kajti če se neverodostojnost nanaša na zatrjevano preganjanje oziroma resno škodo, potem prosilec ne bo upravičen niti do azila ali subsidiarne zaščite niti do tega, da ostane v državi, ki obravnava njegovo prošnjo. Če pa se neverodostojnost prosilca nanaša samo na podlago za preganjanje, bi bil prosilec lahko upravičen do subsidiarne zaščite; lahko pa pristojni organ kljub določeni neverodostojnosti prosilca za azil ugotovi, da je prosilec upravičen do azila ali subsidiarne zaščite, če se te neverodostojnosti ne nanašajo neposredno na pravno relevantne okoliščine iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ.

Sodišče je v navedeni sodbi tudi odločilo, da je v takem primeru: /.../ bistveno, da pristojni organ /.../ kritično obravnava in upošteva informacije o izvorni državi na podlagi kriterijev za presojo informacij o stanju v izvorni državi, na katere se je Upravno sodišče na podlagi dobre mednarodne sodniške prakse sklicevalo že v sodbi v zadevi U 1171/06-8 z dne 24. 5. 2006 (glej tudi: Storey, Hugo, 2006, Judicial Criteria fo Assessing Country of Origin Information (COI): A Checklist, v: Forced Migration and the Advancement of International Protection, International Association of Refugee Law Judges, 7th World Conference, November 6-9- 2006, str. 193-213). Ti kriteriji pa se po vsebini ujemajo s kriteriji, ki jih je kasneje postavilo ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu (odst. 119- 121) in Saadi proti Italiji (odst. 143) ter s kriteriji iz določila 8(2) člena Direktive št. 2005/85/ES in 4(3)(a) člena Direktive št. 2004/83/ES.

V izpodbijanem aktu tožena stranka ni uporabila informacij o stanju v Gani glede morebitnih spopadov med katoliki in muslimani ter problemi lastništva zemlje v zvezi s kopanjem zlata. Zato je tožena stranka kršila določilo 3. odstavka 22. člena ZMZ. Pri uporabi informacij o stanju v izvorni državi bo tožena stranka morala upoštevati tudi kriterije za oceno informacij o stanju v izvornih državah po pravu EU, ki se ujemajo s kriteriji po sodbi ESČP v zadevi N.A proti Veliki Britaniji, še bolj natančno pa so razdelani v omenjenih smernicah International Association of Refugee Law Judges, pa so naslednji: točnost in ažurnost podatkov (8(2)(b) člen Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada), uporaba različnih virov (8(2)(b) člen Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada), pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen, objektivnost in nepristranost virov ((8(2)(a) člen Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada), celovitost informacij o izvorni državi ((4(3)(a) člen Direktive št. 2004/83/ES), pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic, kajti opredelitev preganjanja in resne škode po pravu EU in ZMZ (26. in 28. člen ZMZ) je vezana na varstvo temeljnih človekovih pravic; transparentnost (preglednost) virov (4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada).

Kriteriji za oceno informacij o stanju v izvorni državi po praksi ESČP pa so: točnost podatkov, neodvisnost vira, zanesljivost vira, objektivnost, ugled vira, metodološka ustreznost, konsistentnost ter morebitno medsebojno ujemanje informacij iz več različnih virov (sodbi ESČP v zadevah N.A. proti Združenemu kraljestvu; Saadi proti Italiji).

Glede na tožbeni predlog, naj sodišče prekine postopek zaradi neustavnosti določila 3. odstavka 22. člena ZMZ, sodišče poudarja, da je ZMZ implementacijski akt prava EU in če določena določba ZMZ ni v skladu s pravom EU oziroma če je to določbo tožena stranka uporabila nepravilno, sodišče tako določbo ignorira in uporabi neposredno določbe prava EU (sodbi SEU v zadevah 106/77, Simmenthal; C-213/89, Factortame). Obveznost ignorirati nacionalno normo v takih primerih velja tudi za upravne organe (C-118/00, Larsy; C-198/01, CIF). Zato ni izpolnjen pogoj, da mora sodišče določbo 3. odstavka 22. člena ZMZ uporabiti v tej presoji, brez izpolnitve tega pogoja pa ni možno podati zahteve za presojo skladnosti ZMZ z določilom 3. odstavka 3a. člena Ustave.

Sodna argumentacija, da uporaba pojma „splošna neverodostojnost“ iz 5. alinee 3. odstavka 21. člena ZMZ ni protiustavna je deloma zajeta že v argumentaciji ustavi skladne razlage določila 3. odstavka 22. člena ZMZ. Temu sodišče dodaja, da pojem splošna verodostojnost oziroma če v postopku ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, to ne pomeni, da je na podlagi upravne ali sodne odločbe prosilec kot oseba v okoliščinah, ki nimajo zveze z postopkom odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, neverodostojna in tudi v izreku negativne odločbe ni navedeno, da je prosilec splošno neverodostojen, ampak je pristojni organ v izreku prošnjo tožnika zavrnil. Koncept splošne (ne)verodostojnosti je uveljavljen v praksi vseh demokratičnih držav podpisnic Ženevske konvencije o statusu beguncev in držav članic EU, ki jih veže Direktiva št. 2004/83/ES, ki v določilu 4(5(e) člena vpeljuje ta pojem. Pojem splošne (ne)verodostojnosti (general credibility) uporablja tudi ESČP (odločitev v zadevi Nasimi proti Švedski z dne 31. 10. 2002) in sicer v kontekstu ocenjevanja resničnosti izjav stranke v postopku. Pojem splošne (ne)verodostojnosti je del zakonskega dejanskega stanu iz 2. odstavka 2. člena ZMZ („zaradi utemeljenega strahu“), kajti ta pojem je na podlagi prakse držav podpisnic Ženevske konvencije o statusu beguncev in stališč Visokega komisariata ZN za begunce postal tudi sestavni del opredelitve pojma statusa begunca iz 1(A)(2) člena te konvencije (Handbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reedited, geneva January 1992, npr.: odst. 41-42) oziroma iz 3. odstavka 2. člena ZMZ („če obstaja utemeljen razlog“). Izpodbijana odločba zato z navedenega vidika ni v nasprotju z človekovim dostojanstvom, drugega razloga za poseg v človekovo dostojanstvo pa tožnik ni uveljavljal, zato pravice iz 34. člena Ustave zaradi drugih razlogov na strani tožene stranke sodišče ni obravnavalo.

Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi zaradi tega, ker izrek ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko tožnik prostovoljno zapustil Slovenijo, čeprav je Ustavno sodišče v zadevi Up-456/10-22 z dne 24. 2. 2011 izrecno navedlo, da mora biti tudi v negativni odločbi o prošnji za mednarodno zaščito določen paricijski rok za prostovoljno zapustitev Slovenije. Gre za kršitev 2. odstavka 32. člena in 1. odstavka 76. člena ZMZ. Sodišče v nadaljevanju podaja ustavi skladno razlago ZMZ, pri čemer interpretacijo ZMZ in obrazložitev kršitve tožene stranke (v pretežnem delu) povzema iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 232/2011 z dne 6. 4. 2011. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZMZ, oseba, ki ji v postopku ni bila priznana mednarodna zaščita, se od izvršljivosti odločitve obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Enako določa tudi 1. odstavek 76. člena ZMZ.

Ta pravna situacija bi po eni razlagi lahko pomenila, da bi moral tožnik v primeru pravnomočnosti negativne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito Slovenijo „nemudoma zapustiti“ (1. odstavek 47. člena Zakona o tujcih, ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča v primeru, da Vrhovno sodišče potrdi negativno odločbo tožene stranke. Po prejemu sodne odločbe v končanem sodnem postopku pred rednim sodiščem tožeča stranka namreč ne bi bila več prosilec za azil, in ko bi se iztekel čas, ko bi moral tožnik „nemudoma“ zapustiti Slovenijo, tožnik ne bi bili več zakonito na ozemlju Slovenije (2. odstavek 47. člena ZTuj-1), kajti od dneva vložitve prošnje pa do pravnomočne odločbe o prošnji ne more zaprositi za dovoljenje za prebivanje (1. odstavek 32. člena ZMZ). Negativna pravnomočna odločba o prošnji za mednarodno zaščito se izvršuje bodisi povsem prostovoljno, tako da bi stranka sama nemudoma po prejemu pravnomočne negativne odločbe izpolnila obveznost zapustiti Slovenijo, ali pa na podlagi „odstranitve“ iz države. Odstranitev iz države pa je bodisi prostovoljna v tem smislu, da tujec sodeluje s policijo (2. odstavek 50. člena ZTuj-1), ali pa prisilna (4. in 5. odstavek 50. člena ZTuj-1). Iz ZTuj-1 ne izhaja, da bi postopek odstranitve pravnomočno zavrnjenega prosilca za azil s pomočjo policije potekal na podlagi nove upravne odločbe, kar pomeni, da je postopek odstranitve v takem primeru materialno dejanje. Na takšno interpretacijo nakazuje tudi določba 2. odstavka 76. člena ZMZ, ki pravi, da o izvršljivosti odločitve pristojni organ takoj obvesti policijo in ji izroči osebo iz 1. odstavka 76. člena ZMZ. Po eni razlagi bi bilo torej mogoče reči, da „takojšnja izročitev“ tujca policiji pomeni, da organ ne izda nove odločbe o prisilni odstranitvi, vendar pa po drugi strani iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-456/10-22 z dne 24. 2. 2011 izhaja, da mora poleg roka za zapustitev države iz upravne odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito organ določiti tudi rok za prostovoljno zapustitev države po ZTuj-1. Sodišču v tem upravnem sporu ni treba razčistiti dileme o tem, ali se po ZTuj-1 izda posebna odločba v primeru odstranitve s pomočjo policije, ki je nastala z odločbo Ustavnega sodišča, ker je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistveno samo to, kar je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve sodbe, da mora biti paricijski rok za prostovoljno zapustitev Slovenije s strani zavrnjenega prosilca za azil določen že v odločbi o zavrnitvi prošnje za azil. Ali mora pristojni organ v primeru, da zavrnjeni prosilec za azil ne zapusti Slovenije v paricijskem roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izdati novo odločbo, ni predmet presoje v tem postopku. Pomembno pa je naslednje: Po določbi 4. odstavka 50. člena ZTuj-1 se tujec lahko prisilno odstrani iz države samo, če je odločba, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva. Za odločbo o pravnomočno zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito pa bi bilo mogoče samo z vidika 2. odstavka 32. člena ZMZ (torej brez upoštevanja odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-456/10-22) reči, da postane izvršljiva z njeno vročitvijo prosilcu za azil, ki v tistem trenutku ta status izgubi in pridobi status tujca. To bi bil tudi trenutek, ko bi se po tej razlagi začel uporabljati ZTuj-1 v zvezi z izvršitvijo pravnomočne negativne odločbe iz postopka o mednarodni zaščiti. Vendar pa izvršljivost z vidika ZTuj-1 ne nastopi s samo vročitvijo pravnomočne odločbe, kajti Ustavno sodišče je v odločbi Up-456/10-22 z dne 24. 2. 2011 deloma podalo ustavi skladno interpretacijo ZTuj-1, deloma pa je odločilo, da mora Državni zbor v 6-ih mesecih odpraviti neskladnost 3. točke 98. člena v zvezi z 1., 2. in 4. odstavkom 47. člena ZTuj-1. Četudi se odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-456/10-22 nanaša na presojo ustavnosti z vidika standardov določnosti kaznovalne norme, je intepretacija, ki jo je Ustavno sodišče podalo v omenjeni zadevi pomembna za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v tem upravnem sporu v naslednjih elementih: Iz izreka in obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča jasno izhaja, da sta določbi 1. in 4. odstavka 47. člena ZTuj-1 premalo določni glede roka, v katerem tujec lahko prostovoljno zapusti Slovenijo, in da mora najprej poteči paricijski rok, v katerem tujec lahko prostovoljno in brez prisotnosti policije, a nemudoma, oddide iz Slovenije, kajti šele ko se ta paricijski rok izteče, nastopi izvršljivost odločbe „v pravem pomenu besede“, tako da se lahko začne izvajati ukrep z odstranitvijo ob prisotnosti ali celo s prisilo policije (odločba Ustavnega sodišča Up-456/10-22, odst. 15). Ustavno sodišče sicer najprej pravi, da je v postopku pridobitve mednarodne zaščite obveznost prosilca, ki s prošnjo ni uspel, zapustiti državo „praviloma naložena z odločbo MNZ“ (odst. 15 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), na drugem mestu v obrazložitvi pa pravi, da „rok za izpolnitev izhaja iz upravne odločbe“ (odst. 16 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Vendar pa Ustavno sodišče v nadaljevanju navaja, da je „eden od bistvenih elementov tudi določitev roka, v katerem tujec lahko zapusti državo. Kako pomemben element je določitev roka za zapustitev države, izhaja tudi iz drugih določb ZTuj-1, ki opredeljujejo položaje, v katerih je oseba po določitvi pristojnega organa dolžna zapustiti Republiko Slovenijo. Po presoji Ustavnega sodišča morajo pristojni organi in sodišče /.../ upoštevati rok, postavljen v skladu s prvim odstavkom 47. člena v zvezi s četrtim odstavkom 47. člena ZTuj-1, v katerem mora tujec zapustiti državo. Ta rok je treba določiti poleg roka, ki izhaja iz upravne odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.“ Tudi v opombi št. 19 Ustavno sodišče pravi, da „rok za zapustitev države, ki izhaja iz upravne odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, je rok, ki je glede na drugo alinejo drugega odstavka 47. člena ZTuj-1 določen kot čas, ko je oseba na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma lahko v Republiki Sloveniji“. Iz tega vendarle dovolj nedvoumno sledi, da mora pristojni organ v izreku odločitve o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito določiti tudi paricijski rok, v katerem lahko zavrnjeni prosilec za azil prostovoljno zapusti Slovenijo, pri čemer mora biti to po eni strani „nemudoma“, ob upoštevanju potrebne priprave tujca za zapustitev države, ureditev ustreznih dokumentov itd. (odst. 18 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), in rok ne sme biti daljši od 3 mesecev (4. odstavek 47. člena ZTuj-1). Tožena stranka v izreku predhodno navedene odločbe ni postavila roka, v katerem lahko tožnici prostovoljno zapustita Slovenijo, s čimer je bila kršena določba 2. odstavka 32. člena ZMZ oziroma 1. odstavka 76. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na razlago in implementacijo pojma „izvršljivosti odločbe“. V odločbi Ustavnega sodišča pa je nakazano tudi, da je treba pri določitvi paricijskega roka „upoštevati, da ima prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite možnost vložiti tudi ustavno pritožbo (77. člen ZMZ), ki je pravno sredstvo, s katerim je mogoče poseči v pravnomočno odločitev pristojnega organa /.../“ (opomba št. 10 v 15. odstavku obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča ter ločeno mnenje sodnika Zobca, odst. 9). Zato sodišče v tem upravnem sporu dodaja ustavi skladno interpretacijo določbe 2. odstavka 32. člena ZMZ (in 1. ter 2. odstavka 76. člena ZMZ), ki na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča pomeni, da mora tožena stranka v izreku negativne odločbe določiti tudi omenjeni paricijski rok, pri čemer paricijski rok v tovrstnih zadevah ne sme biti krajši od 15 dni (77. člen ZMZ), kajti vložitev ustavne pritožbe mora biti zaradi varstva načela non-refoulement, ki je ius cogens, učinkovito pravno sredstvo, in mora poleg 15 dni upoštevati še primeren čas, ko Ustavno sodišče lahko odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe, kar pa tudi ne more biti krajše kot 15 dni. To pomeni, da mora biti minimalen paricijski rok za to, da zavrnjeni prosilec za azil zapusti Slovenijo 30 dni od prejema pravnomočne odločbe.

Ker bi moral biti paricijski rok za izpolnitev obveznosti glede zapustitve države določen v izpodbijani odločbi, to posledično pomeni tudi, ne glede na to, ali mora organ v primeru neizpolnitve izdati novo upravno odločbo za prisilno odstranitev, ali ne, da mora presoja zakonitosti izpodbijanega akta zajemati tudi spoštovanje načela ne-vračanja (non-refoulement), ki je ius cogens v mednarodnem pravu. Zato dejanje zakonodajalca, ki je z določbo 19. člena ZMZ-B črtal določbo 20. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007), ki je določal, da „prisilna odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogroženo zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi, ni dovoljena“, nima nobenega pravnega učinka. To pomeni, da sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prošnjo za status begunca in subsidiarno zaščito zaradi vsebinskega ujemanja z določbo 51. člena ZTuj-1 („prepoved prisilne odstranitve tujca“), hkrati pomeni tudi presojo načela non-refoulement v smislu ZTuj-1 s tem, da je načelo non-refoulement iz 51. člena ZTuj-1 zgolj dodatno varovalo tega načela ius cogens za primer, ko bi prišlo do spremenjenih razmer v izvorni državi tujca po izvršljivosti odločbe o mednarodni zaščiti in v takem primeru ima stranka možnost na pristojni organ vložiti predlog za dovolitev zadrževanja po 52. členu ZTuj-1. Navedena razlaga pomeni, da nastopi izvršljivost odločbe iz 1. dostavka 76. člena ZMZ po poteku paricijskega roka iz negativne odločbe o mednarodni zaščiti, če zavrnjeni prosilec za mednarodno zaščito po izteku tega roka ne zapusti Slovenijo in o tej izvršljivosti pristojni organ po ZMZ takoj obvesti policijo in ji izroči osebo iz prejšnjega odstavka (2. odstavek 76. člena ZMZ), policija pa v nadaljevanju postopa po ZTuj-1. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki zadevajo vodenje postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Po naravi stvari mora tožena stranka na prvi stopnji odločanja odpraviti sistemsko napako neuporabljanja informacij o stanju v izvorni državi, saj gre za bistveni in najpomembnejši del dokaznega postopka v zadevah mednarodne zaščite. Ta bistvena in celo sistemska pomanjkljivost odločanja na prvi stopnji ne more biti nadomeščena s prakso odločanja Upravnega sodišča, kajti to bi bilo v nasprotju z določilom 1. odstavka 157. člena Ustave.