Jedro

Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolžencev ne more opraviti. Iz tega razloga pravila beneficium cohaesionis v primeru odločanja o ugovoru zoper kaznovalni nalog ni mogoče uporabiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati 140,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 21888/2020 z dne 7. 6. 2020 kot prepozen zavrglo ugovor obsojenega A. A. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 21888/2020 z dne 27. 5. 2020. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi kršitve 445.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 387. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec, ki je ocenila, da zahteva ni utemeljena. V celoti je pritrdila stališču Višjega sodišča v Mariboru, izpostavljenem v izpodbijanem sklepu.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi nasprotoval razlogom, ki jih je navedla tožilka v odgovoru ter vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa in spisovnih podatkov izhajajo naslednja procesno relevantna dejstva in okoliščine: - Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je 22. 4. 2020 zoper obdolžene B. B., A. A. in C. C. vložilo obtožni predlog s predlogom za izdajo kaznovalnega naloga, Okrajno sodišče v Mariboru pa je s sodbo z dne 27. 5. 2020 zoper vse tri obdolžence izdalo kaznovalni nalog, s katerim jih je spoznalo za krive storitve kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jim izreklo pogojne obsodbe, s katerimi je vsakemu določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta; - sodba je bila obsojenemu A. A. vročena 1. 6. 2020, B. B. 3. 6. 2020 in C. C. 4. 6. 2020; - odvetnica dr. Urška Kežmah je 11. 6. 2020 v imenu obdolženih A. A. in B. B. vložila ugovor zoper sodbo z dne 27. 5. 2020;1 - sodišče je ugovor z dne 11. 6. 2020 v delu, ki se nanaša na A. A., zavrglo kot prepoznega, saj je bil zadnji dan za vložitev njegovega ugovora 9. 6. 2020, ugovor pa je bil vložen 11. 6. 2020, kar je bilo pravočasno za obdolženega B. B., zoper katerega je bil postopek v nadaljevanju izločen, Višje sodišče v Mariboru pa je zagovornikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Vložnik izraža prepričanje, da bi morali nižji sodišči, v skladu z institutom beneficium cohaesionis, ugovor obdolženega B. B. obravnavati tudi glede obsojenega A. A. Izpostavlja, da so bile v trenutku odločanja prvostopenjskega sodišča o ugovoru obsojenega A. A. dejanske in pravne okoliščine na njegovi strani identične kot so bile glede B. B., katerega ugovor je bil vložen pravočasno, zato bi morali nižji sodišči pravno sredstvo, vloženo v korist B. B., razširiti tudi na A. A., saj mu je bilo to v korist. Nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da se v ugovornem postopku ne uporabljajo določbe iz XIII. poglavja ZKP in v tem kontekstu uveljavlja kršitev 445.e člena ZKP v zvezi s 387. členom ZKP ter tudi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Pravnomočen sklep o zavrženju ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu je v konkretnem primeru druga sodna odločba, za izpodbijanje katere mora biti izpolnjen poseben pogoj iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

8. Iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti je kot pomembno razpoznati vprašanje, ali se tudi v ugovornem postopku zoper sodbo o kaznovalnem nalogu smiselno uporablja določba 387. člena ZKP, ki določa, da sodišče druge stopnje v primeru, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženca, v korist tudi kateremu od soobdolžencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta.

9. Do tega vprašanja se je pravilno opredelilo sodišče druge stopnje, ki je poudarilo, da predmet presoje ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu nista pravilnost in zakonitost te sodbe, torej vsebinski preizkus, temveč zgolj in izključno pravočasnost ugovora, ob ugotovitvi pravočasnosti pa je odločitev sodišča o ugovoru vselej enaka, to je razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu in nadaljevanje postopka po določbah ZKP, ki veljajo v skrajšanem postopku. Zaradi navedenega, pa tudi upoštevaje sam sistem ureditve ZKP oziroma umestitev določb o izdaji sodbe o kaznovalnem nalogu ter ugovora kot pravnega sredstva zoper to sodbo, v posebno poglavje ZKP, ugovornega postopka ni mogoče primerjati s postopkom pred pritožbenim sodiščem, ko to odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano po pravilih rednega ali skrajšanega postopka.

10. Povzeto argumentacijo drugostopenjskega sodišča sprejema tudi Vrhovno sodišče. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga je poseben, poenostavljen postopek, v katerem sodišče obdolžencu na predlog državnega tožilca brez glavne obravnave izreče določeno kazensko sankcijo; če obdolženec ne ugovarja, sodba postane takoj pravnomočna. Obdolžencu je v tem postopku zagotovljeno posebno pravno sredstvo, to je ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, ki ga sme vložiti v osmih dneh2 od vročitve sodbe (drugi odstavek 445.č člena ZKP) in mora vsebovati (samo) navedbo sodbe, zoper katero se vlaga. V skladu s četrtim odstavkom 445.č člena ZKP sodnik, ki odloča o ugovoru, ob smiselni uporabi določb drugega odstavka 375. člena tega zakona lahko le-tega zavrže ali pa s sklepom razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu in nadaljuje postopek po določbah 439. do 443.a člena ZKP. O ugovoru zoper kaznovalni nalog torej ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolžencev sploh ne more opraviti. Iz tega razloga pravila beneficium cohaesionis, katerega namen je zagotoviti, da ne bo z isto odločbo, ki se nanaša na dva ali več soobdolžencev, kljub istemu dejanskemu in pravnemu stanju, ta različna in tako krivična do nekaterih od teh samo zato, ker so zaupali sodišču prve stopnje in se zoper sodbo niso pritožili, v primeru odločanja o ugovoru zoper kaznovalni nalog ni mogoče uporabiti. Temu v prid govori tudi dejstvo, da ZKP, ki sicer pri odločanju o ugovoru zoper kaznovalni nalog izrecno napotuje na smiselno uporabo drugega odstavka 375. člena ZKP (četrti odstavek 445.č člena), ne pa tudi na uporabo 387. člena istega zakona.

C.

11. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 140,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 in tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodišče jo je opozorilo na prvi odstavek 68. člena ZKP in jo pozvalo, da sodišču sporoči, katerega od obdolžencev bo zagovarjala, zagovornica pa je sporočila, da bo zagovarjala obdolženega B. B., da pa bo obdolženega A. A. zagovarjal odvetnik Primož Žontar. Dopisu je priložila tudi pooblastilo in izjavo obdolženega A. A., da odobrava vsa predhodno opravljena pravna dejanja, vključno z vložitvijo ugovora zoper kaznovalni nalog. 2 Po trenutno veljavnem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP-O) je rok za vložitev ugovora 15 dni, v času odločanja nižjih sodišč je veljal ZKP-N, ki je določal 8-dnevni rok.