Jedro

ZDen nima posebnih določb glede varstva pravic strank v postopku, postopanja v primeru pomanjkljive vloge in stvarne pristojnosti, zato veljajo pravila ZUP. Za stranko ne morejo nastati škodljive posledice, če upravni organ, ki je vlogo "priglasitev pravic" sprejel, ni ravnal v skladu s pravili ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 19.12.1994 odpravi.

Obrazložitev

Oddelek za gospodarstvo Občine je s sklepom z dne 28.7.1994 zavrgel vlogo "priglasitev pravic za nepremičnine odvzete z zakonsko prisilo, odškodnina pa ni bila plačana na območju občine .. " (v nadaljevanju: priglasitev). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbo zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da se je organ prve stopnje po nepotrebnem ukvarjal z vlogo o priglasitvi pravic vloženo 31.10.1990, ker se ta vloga ne šteje za zahtevo za denacionalizacijo. Postopek s to vlogo se je začel pri organu za kmetijstvo in če ta ni ravnal v skladu s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je to stvar tega organa in vlagatelja vloge. Priglasitev, ki jo je 6.1.1994 predložil K.D., pa je bila vložena po preteku roka iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji za vložitev zahteve za denacionalizacijo, to je 24 mesecev po uveljavitvi zakona, ki je začel veljati 7.12.1991. Zato je vloga, ki je bila vložena po 7.12.1993 pravilno kot prepozna zavržena.

Tožnika v tožbi navajata, da ni spora o tem, da je tožeča stranka vložila priglasitev pravic že 31.10.1990 na Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine, ki je to vlogo združil z vlogo M.Š.-J., ker sta se obe nanašali na vrnitev gradbenega podjetja. Tožeča stranka je zato utemeljeno štela, da je bil uveden postopek za denacionalizacijo. Zato ne more biti v škodo tožeče stranke, če stvarno nepristojni organ ni postopal v skladu s pravili ZUP, zaradi česar tožena stranka kot stvarno pristojni organ noče vložene zahteve obravnavati kot pravočasne. Sicer pa je M.Š.-J. kot skupna predstavnica pravnih naslednikov bivših lastnikov V.Š. in J.J. pravočasno vložila popolno zahtevo za denacionalizacijo. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zoper sklep prve stopnje sta vložila pritožbo oba tožnika, ki ju tožeča stranka v povzetku pritožbe v izpodbijani odločbi tudi izrecno navaja. Zato je sodišče štelo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila o pritožbi obeh, čeprav v glavi odločbe navaja samo prvotožnika M.M. Navedeno pomankljivost odločbe bo tožena stranka morala odpraviti v nadaljnjem postopku.

V obravnavani zadevi organ prve stopnje izrecno ugotavlja, da je prvotožnik vlogo - priglasitev pravic vložil 31.10.1990 na Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine. Tožena stranka ima sicer prav, da vloge z navedeno vsebino ni mogoče šteti za zahtevo za denacionalizacijo, vendar je zmotno sprejeto stališče, da je ta vloga pravno nepomembna za odločitev v tej zadevi. Navedeno vlogo je upravni organ sprejel, zato je bil dolžan postopati po ZUP, kar pomeni, da bi v primeru, če bi ugotovil, da je vloga pomanjkljiva ali nerazumljiva ali da ni stvarno pristojen, moral ravnati v skladu z določbami 5., 66. in 68. člena ZUP. Toda po podatkih poslanih upravnih spisov organ, ki je vlogo sprejel, do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) v zvezi s to vlogo ni ničesar ukrenil. Iz navedene vloge smiselno izhaja, da tožeča stranka uveljavlja pravice v zvezi s podržavljenim premoženjem. ZDen določa, da se za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP, če ta zakon ne določa drugače (2. odstavek 6. člena). Toda glede varstva pravic strank v postopku, postopanja v primeru pomanjkljive vloge in stvarne pristojnosti ZDen ne določa drugače, kar pomeni, da glede tega veljajo pravila ZUP. Poleg tega je na podlagi pooblastila v ZDen bilo izdano navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (v nadaljevanju: navodilo, Uradni list RS, št. 32/91-I), na katero se sklicujeta oba organa, s to razliko, da se tožena stranka sklicuje samo na določbo 1. odstavka 11. člena navodila, po kateri se priglasitve pravic ne štejejo za zahteve v smislu ZDen, organ prve stopnje pa pravilno tudi na določilo 2. odstavka istega člena, po katerem je upravni organ po uveljavitvi zakona nemudoma dolžan vrniti vlagateljem priglasitve z obvestilom, da lahko v roku iz 64. člena ZDen vložijo zahtevo za denacionalizacijo in z obvestilom, katere podatke mora vsebovati zahteva in pri katerem organu jo lahko vložijo. Organ prve stopnje je tako pravilno ugotavljal, ali je prvotožniku bila vrnjena priglasitev, vložena 31.10.1990, vendar je zmotno sprejeto stališče, "da četudi je šteti, da upravni organ priglasitve ni vrnil", je prvotožnik vedel, kdaj se izteče rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, kar izhaja iz tega, da je v zadevi vrnitve kmetijskih zemljišč pravočasno vložil zahtevo. Upravni organ, ki odloča o pravicah ali obveznostih strank, je namreč dolžan upoštevati pravila postopka, ker je samo tako strankam omogočeno, da uspešno varujejo svoje pravice. Iz podatkov poslanih upravnih spisov je razvidno, da je tako tudi ravnal v primeru priglasitve pravic vlagateljice M.Š.-J., ki je kot pravna naslednica solastnika Š. priglasila pravice v zvezi s podržavljenjem istega podjetja. Organ pa je dolžan zagotoviti enako varstvo pravic vsakomur v postopku, kar pomeni, da bi moral enako postopati tudi z vlogo prvotožnika. Če ni izkazano, da bi z vlogo prvotožnika postopal v skladu z navedenimi procesnimi določbami, ni podlage za zavrženje vloge kot prepozne, vložene 31.10.1990. Za stranko namreč ne morejo nastati škodljive posledice, če upravni organ, ki je sprejel njeno vlogo, ni ravnal v skladu s pravili ZUP in to zlasti z določbo 5., 4. odstavka 66. in 68. člena ZUP.

Tožbeno novoto pa predstavlja trditev, da je M.Š.-J. kot pooblaščenka pravnih naslednikov obeh bivših solastnikov podržavljenega podjetja pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo, zato je že iz tega razloga ni mogoče upoštevati. Sodišče namreč v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin ugotovljenih v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS). Ne glede na navedeno, pa tožeča stranka za to trditev ne ponuja nobenih dokazov in zanjo tudi ni podlage v poslanih upravnih spisih. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedene določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.