Jedro

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da so bili v času gradnje sporne garaže, v letu 1974 (izjava tožnika na zapisnik), za gradnjo objektov kot je obravnavani, morali biti izpolnjeni pogoji iz ZUN in pridobljena bodisi lokacijska informacija ali odločba o dovolitvi priglašenih del. Gre za dovoljenji, ki v obravnavanem postopku inšpekcijskega nadzora nista bili predloženi, zato je v nadaljevanju pomembna tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da je treba legalnost obravnavane gradnje treba presojati tudi z vidika določbe Pravilnika.

Ob nesporni ugotovitvi, da je objet zgrajen tik ob ograji, ki je tudi meja z zemljiščem parc. št. 358 k.o. ... in da del strehe garaže posega na sosednjo parc. št. 358 v k.o. ..., sta po presoji sodišča upravna organa pravilno ugotovila, da je bil objekt zgrajen v nasprotju z zahtevami Pravilnika glede načina gradnje in odmika od sosednjih zemljišč. Prav tako po presoji sodišča, ob nesporni ugotovitvi, da je garaža zgrajena na III. vodovarstvenem območju, gradnja enostavnega objekta brez upravnega dovoljenja ni zadostila določbi 17. oziroma 18. člena Pravilnika, ki za gradnjo v varovanem območju zahteva pridobitev soglasja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, je z izpodbijano odločbo odločil, da mora inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo garaže tlorisne velikosti 5,90 m x 3,80m, višine 2,40 m (proti cesti), na zemljišču v k.o. ..., parc. št. 363/2 .... V drugi točki izreka je odločil, da mora inšpekcijski zavezanec na svoje stroške, v roku 180 dni po vročitvi te odločbe, garažo odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje ter v tretji točki izrekel opozorilo, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. V četrti točki izreka je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ter odločil, da stroškov postopka ni in da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da izrečen ukrep temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 13. 9. 2016 in podatka, da je inšpekcijski zavezanec na zapisnik podal izjavo, da je lastnik garaže, ki jo je 1974 zgradil njegov stric. V postopku so se pridobili podatki iz zemljiške knjige in bilo ugotovljeno, da se gradnja nahaja III. vodovarstvenem območju – širše območje III. (Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov Ruš, Vrbanskega platoja, Limbuške dobrave in Dravskega polja), zavezanec pa je predložil dokumentacijo za mehanično delavnico, ki je zgrajena na zemljišču parc. št. 363/1 k.o. ..., obvestilo GURS-a s katerim izkazuje, da je bila garaža zgrajena 1974 in geodetski prikaz spremembe z dne 2. 4. 2013. 3. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), gradnjo garaže urejal Zakon po urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki je v 50. členu določal obveznost pridobitve lokacijske dokumentacije oziroma odločbe o priglasitvi priglašenih del po določbah 62. člena istega zakona, če gre za dela in objekte iz 51. člena ZUN ter Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je stopil v veljavo leta 2003. Slednji je garažo opredelil kot pomožen objekt ter v prehodni določbi četrtega odstavka 33. člena določil pogoje, kdaj pomožni objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2003, brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma objekt, ki je bil zgrajen pred 14. 7. 1990 in začetek njegove gradnje ni bil priglašen, šteje za legalno gradnjo. Glede na te določbe je prvostopenjski organ ugotovil, da sporne garaže ni mogoče šteti kot legalno gradnjo, ker zanjo ni bila pridobljena odločba o priglasitvi del, prav tako je garaža postavljena tik ob meji, kar ni v skladu s predpisanim odmikom od sosednjih zemljišč po določbah Pravilnika in ni bilo pridobljeno soglasje pristojnega organa oziroma službe, ker se garaža nahaja v III. vodovarstvenem območju in je razpon nosilnih sten več kot 3m. V skladu z Uredbo o razvrščanju objektov na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), pa je sporno garažo treba razvrstiti med nezahtevne objekte, za katere je pred gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na dejansko stanje ter določbe ZGO-1 je gradbena inšpektorica ugotovila, da je sporni objekt nelegalna gradnja in izrekla ukrepe iz izreka te odločbe. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper navedeni akt zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter procesnih kršitev. Kot nevedni in neuki stranki so mu bile kršene pravice iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Strinja se z navedbo, da del strehe garaže posega na sosednjo parc. št. 358 v k.o. ... in se sklicuje na podatek, da je bila stanovanjska hiša zgrajena leta 1930 in da je v času njene obnove, pred letom 1967, bil zraven nje postavljen manjši objekt, vrtna lopa oziroma uta, ki je bila 1974 obnovljena in urejena v garažo. Pojasnjuje tudi, da je med garažo in hišo obstoječa služnostna pravica hoje in vožnje do sosednje parc. št. 362 oziroma 362/1. Prav tako pojasnjuje, da prvotni lastnik sosednje parcele št. 358, na katero posega del strehe garaže, postavitvi garaže ni nasprotoval in se ta situacija ne more spremeniti z zamenjavo lastnika. Lastnik te parcele je torej pristal in molče dovoljeval obstoječe dejansko stanje.

5. Tudi drugostopenjski organ ni ugotovil pravilnega dejanskega stanja in ni postopal v skladu z določbo 247. člena ZUP. Prav tako ni bila upoštevana določba 148. člena ZUP. Pojasnjuje, da ni razumel zapisa v drugostopenjski odločbi, da ni predložil nobenih dokazov o tem, da je bila garaža zgrajena pred letom 1967, zato se je 5. 7. 2017 seznanil pomenom tega zapisa. Iz tega razloga je pridobil podatke oziroma izjave prič, da je bila gradnja postavljena že pred letom 1967. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ali jo razglasi za nično.

6. Tožena stranka je sodišču poslal upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke potrdil tudi drugostopenjski organ, temelji na določbah ZGO-1. Po 3. členu ZGO-1 se lahko gradnja ali rekonstrukcija objekta začne na podlagi gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostaven objekt iz 3.a člena ZGO-1. Po 152. členu ZGO-1 (inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji) v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajen objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka garažni objekt zgradila brez gradbenega dovoljenja, sporno pa je, ali ga je za gradnjo potrebovala.

10. Presoja tega vprašanja je odvisna od ugotovitve, ali gre v obravnavanem primeru za objekt, katerega gradnja je bila dovoljena brez pridobitve upravnega dovoljenja, tako v času gradnje tega objekta, leta 1974 in v času izreka izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da so bili v času gradnje sporne garaže, v letu 1974 (izjava tožnika na zapisnik), za gradnjo objektov kot je obravnavani, morali biti izpolnjeni pogoji iz Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in pridobljena bodisi lokacijska informacija ali odločba o dovolitvi priglašenih del. Gre za dovoljenji, ki v obravnavanem postopku inšpekcijskega nadzora nista bili predloženi, zato je v nadaljevanju pomembna tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da je treba legalnost obravnavane gradnje treba presojati tudi z vidika določbe Pravilnika. Po četrtem odstavku 33. člena Pravilnika se šteje, da pomožni objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma je bil zgrajen pred 14. 7. 1990 in začetek njegove gradnje ni bil priglašen, izpolnjuje pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega pravilnika, če stoji znotraj gradbene parcele, ki pripada objektu, zgrajenem na podlagi gradbenega dovoljenja ali na javni površini, če ima enake ali manjše dimenzije, kot jih določa ta pravilnik in če ima njegov lastnik za zemljišče, na katerem stoji takšen objekt, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. Tako v zadevi postane pomembna presoja, ali sporna gradnja izpolnjuje pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja, kot to določa Pravilnik. Slednji enostavne objekte opredeljuje v določbi 4. člena. Pravilnik kot kriterij za uvrstitev objekta med enostavne šteje površino objekta, za garažo do 30 m2 tlorisne površine (za razliko od lope, za katero je dopustna tlorisna površina 15 m2). Inšpekcijski organ je ugotovil dimenzije garaže, ki jim tožnik ne nasprotuje, zato sodišče v nadaljevanju pritrjuje toženi stranki tudi v delu, kjer navaja, da je bila gradnja takega objekta v letu 1974 vezana na spoštovanje določbe 19. v zvezi z 20. členom Pravilnika in določbe. Ob nesporni ugotovitvi, da je objet zgrajen tik ob ograji, ki je tudi meja z zemljiščem parc. št. 358 k.o. ... in da del strehe garaže posega na sosednjo parc. št. 358 v k.o. ..., sta po presoji sodišča upravna organa pravilno ugotovila, da je bil objekt zgrajen v nasprotju z zahtevami Pravilnika glede načina gradnje in odmika od sosednjih zemljišč. Prav tako po presoji sodišča, ob nesporni ugotovitvi, da je garaža zgrajena na III. vodovarstvenem območju – širše območje III, urejenem z Uredbo o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov Ruš, Vrbanskega platoja, Limbuške dobrave in Dravskega polja), gradnja enostavnega objekta brez upravnega dovoljenja ni zadostila določbi 17. oziroma 18. člena Pravilnika, ki za gradnjo v varovanem območju zahteva pridobitev soglasja.

11. Sodišče pa v nadaljevanju soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da je garažo tlorisne velikosti 5,90 m x 3,80m, višine 2,40 m (proti cesti), na zemljišču v k.o. ..., parc. št. 363/2, v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) treba razvrstiti med nezahtevne objekte, za katere je pred gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

12. Sodišče tožnikove navedbe, da je bila v postopku pred izdajo odločbe kršena določba 7. člena ZUP, šteje kot pavšalne in neutemeljene. Tožniku pojasnjuje, da je inšpekcijski postopek poseben, ker se v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZGO-1 vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb, šteje za ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločbe lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Navedena zakonska določba daje podlago za odstop od procesnih jamstev, ki jih sicer zagotavlja ZUP, čeprav v obravnavani zadevi do te izjeme v vodenju inšpekcijskega postopka niti ni prišlo. Tožnik je v postopku sodeloval in podal vse izjave relevantne za ta postopek, do njegovih pritožbenih navedb pa se je izrekel tudi drugostopenjski organ. Tožbeno navedbo, da je iz razlogov navedenih v tožbi, povezanih z zatrjevanimi procesnimi kršitvami, šele za potrebe te tožbe pridobil izjavi prič, ki dokazujeta gradnjo objekta že pred letom 1967, pa sodišče po predhodni ugotovitvi, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zatrjevane procesne kršitve niso bile podane, ocenjuje kot tožbeno novoto, ki je sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ni upoštevalo.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izrek spornega inšpekcijskega ukrepa, ki temelji na ugotovitvi, da je objekt zgrajen nelegalno, pravilen in v skladu z materialnopravno podlago, na katero se sklicuje, zato je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.