Jedro

V obravnavani zadevi je predmet spora odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca ter mu priznala status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018. Sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev tožbe. Narava pravic, ki izvirajo iz statusa begunca, je drugačna od narave pravic, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite.

Tožena stranka nespornih dejstev, da je tožnik mladoletnik, ki ima dva brata, vendar je pri njima nezaželen, ker sta se do njega tako obnašala, pri tem, da je bil s strani svojega brata dvakrat preko tihotapca poslan v Iran, kjer je moral opravljati težaško delo, za katero pa tudi po povrnitvi stroškov za tihotapca ni dobil plačila, ni ugotavljala in presojala v luči dejanj preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1) v povezavi z razlogom preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini - otroci sirote v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškimi razmerami zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016 odločila, da se prošnji tožnika ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018. Odločila je tudi, da odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 17. 2. 2018, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. Tožnik, ki trdi, da je A.A., star 16 let, državljan Islamske republike Afganistan, je dne 18. 2. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji in na osebnem razgovoru je navedel, da je pred letom in pol je odšel iz izvorne države (Afganistan) v Iran, kjer je živel do 2. 2. 2016, ko je odšel proti Evropi. Tožnik ni priložil nobenega (originalnega) osebnega dokumenta s sliko, ki bi izkazoval njegovo istovetnost, zato je tožena stranka po videzu sodeč štela, da bi tožnik lahko bil mladoletnik. Tožnik je povedal, da je pripadnik Hazarov in po veroizpovedi šiit. V izvorni državi (Afganistan) je bil preganjan zaradi vere, ker je šiit in tudi zato, ker je Hazar. Tam se ni počutil varnega, saj so Hazari prepoznavni po fizionomiji in če Paštuni dobijo Hazare, jih pretepejo, poleg tega so Paštuni vedno, ko je prišel v mesto, vpili, da so prišli Hazari. Pri njih je beseda Hazar sinonim tudi za šiita. V Afganistanu ima dva brata, ki pa sta se do njega obnašala, kot da je nezaželen, zanj pa tudi nihče ni mogel skrbeti. Kot musliman šiit je bil v Afganistanu podvržen nadlegovanju in tepežu, vse v obdobju, ko je živel pri bratu po tem, ko je moral zapustiti sirotišnico, v kateri je živel nekaj let po smrti njegove mame. Poleg tega je imel težave pri prakticiranju svoje veroizpovedi, ker ni smel obiskovati sunitskih mošej, niti ni smel v njihovo četrt. Ko je imel vse te težave, je bil majhen in ni mogel na policijo, zato se je za pomoč obrnil k bratu, ki pa mu je dejal, da ne morejo ničesar doseči, če javijo primer policiji. Hazarom ne morejo pomagati. V zvezi z zatrjevanim preganjanjem v Afganistanu je izpostavil en konkretni dogodek, ko sta s prijateljem kolesarila in si želela oditi v mesto. V ulici, preden se vstopi v center mesta, ju je s prijateljem ustavilo približno šest odraslih ljudi. Vprašali so ju, kam gresta Hazara, onadva pa sta odgovorila, da v mesto. Na to so se odzvali tako, da so jima rekli, da ne smeta v mesto in zatem se je začel spopad. V spopadu sta tudi onadva njih udarila, vendar so imeli oni premoč, saj jih je bilo šest. Po dogodku sta se pobrala in vrnila domov. Drugače pa je bil trikrat fizično napaden, verbalnega nasilja pa je bilo več. Brat zanj ni mogel skrbeti v Afganistanu, zato ga je ilegalno peljal v Iran in ga tam pustil, da bi se ga znebil. Iranci so ga takoj dobili in deportirali nazaj v Afganistan, ko pa je za to izvedel njegov brat, mu je očital, zakaj se je vrnil, ga verbalno žalil in preklinjal. V Iranu ni imel težav z ljudmi, na njih pa je bila pozorna policija, zato si tudi ni upal v mesto.

3. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik svojih težav v svoji lastnoročni izjavi na policijski postaji, sploh ni omenil, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je te težave navedel pavšalno, šele na osebnem razgovoru pa je te težave natančneje opisal šele na izrecen poziv tožene stranke. Tožena stranka je tožnikove navedbe glede preganjanja zaradi hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi ocenila kot neprepričljive, pri tem pa upoštevala kriterije skladno s tretjim odstavkom 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka je ocenila, da bi se tožnik lahko bolj potrudil utemeljiti svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je odgovarjal skopo in nenatančno, zatrjevani razlogi za preganjanje niso takšne narave, da bi bilo utemeljeno pričakovati kakšne dokaze v zvezi s tem. Podana je tako notranja nekonsistentnost tožnikovih navedb, pri čemer tožena stranka izpostavlja razlike med lastnoročno izjavo prosilca na policijski postaji in izjavami tožnika ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ter razlike v časovnih opredelitvah dogodkov in krajevni orientiranosti, kot tudi zunanja nekonsistentnost, saj je tožena stranka pridobila informacije o izvorni državi in ugotovila, da se navedbe tožnika ne skladajo. Iz pridobljenih informacij izhaja, da sedaj Hazari v mestu Herat predstavljajo skoraj četrtino mestnega prebivalstva, od katerih so mnogi v izgnanstvu v Iranu, kjer so bili izpostavljeni posebnim verskim in kulturnim vrednotam. Poleg tega se v samem mestu Herat krepi šiitski vpliv, predvsem tudi staro mesto jedro. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je mogoče, pri tem pa navajanje, da je želel priti v Avstrijo, ker naj bi slišal, da samo Avstrija in Nemčija sprejemata begunce, ne predstavlja utemeljenega razloga za to, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v drugih državah, ki jih je prečkal na svoji poti (gre za države kot so Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška). Kot zadnje pa je tožena stranka ugotovila, da na podlagi vsega tega ni podana splošna verodostojnost tožnika.

4. Tožena stranka se je oprla tudi na Smernice UNHCR za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, objavljene z dne 19. 4. 2016, pri čemer je tožena stranka na podlagi zbranih informacij zaključila, da upoštevajoč dejstvo, da se krepi vpliv šiitov v Heratu in da Hazari sedaj predstavljajo skoraj četrtino prebivalstva, ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik potreboval zaščito zaradi svoje hazarske narodnostni in s tem povezane šiitske veroizpovedi. Ne glede na to pa je tožena stranka dodala, da četudi bi bile tožnikove navedbe o preganjanju resnične, izpostavljeni dogodki ne dosegajo praga preganjanja. Tožena stranka je presodila, da informacije, ki jih je predložil tožnik niso takšne, da bi lahko spremenile njeno odločitev. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

5. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik v Afganistanu nima nikogar, ki bi zanj skrbel. Tožnikov brat, ki je zanj skrbel po tem, ko je moral zapustiti sirotišnico, se je do njega obnaša tako, da je tožnik občutil, da je nezaželen. Šolo je težko obiskoval, saj ga brat ni finančno podpiral, nelegalno pa ga je odpeljal tudi v Iran, kjer je moral delati zanj in mu tudi po odsluženem delu za povrnitev stroškov za tihotapca ni želel plačati. Tožnik si je zato v Iranu poiskal drugo delo. Tožena stranka je na podlagi navedb tožnika in preučenih informacija o izvorni državi o izredno slabem položaju otrok ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (druga alineja 28. člena ZMZ-1), zato mu je podelila status subsidiarne zaščite. Tožena stranka je mnenja, da kljub temu, da se tožnik ima kam vrniti v Afganistanu, in sicer k bratu, obstaja velika verjetnost, da bi se bratova ravnanja ponovila – da bi tožnika ponovno nelegalno odpeljal v Iran za zaslužkom in z namenom, da se ga znebi.

6. Tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi le v delu, kjer tožniku ni bil priznan status begunca ter v celoti sprejema izpodbijano odločbo v delu, kjer je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da razlogi, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita, so prav tako razlogi za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškimi razmerami zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje. V zvezi s tem se tožba sklicuje na Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(1). Tožnik je bil žrtev trgovine z ljudmi, saj ga je brat dvakrat preko tihotapca poslal v Iran, kjer je moral opravljati težaško delo, za katero pa tudi po povrnitvi stroškov za tihotapca ni dobil plačila. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da obstaja utemeljena nevarnost, da se bo vse to ponovilo, če bi bil tožnik vrnjen v Afganistan. Čeprav starost ni prirojena niti trajna, saj se stalno spreminja, pa je biti otrok v bistvu nespremenljiva lastnost v danem trenutku. Otrok se očitno ne more ločiti od svoje lastne starosti, da bi se izognil preganjanju, ki se ga boji. Tožba navaja tudi sodbo upravnega sodišča opr. št. I U 42/2012 z dne 14. 2. 2012, v kateri je bilo odločeno, da je otrok v Afganistanu lahko pripadnik določene družbene skupine, saj „biti mladoletnik v Afganistanu in brez stika s starši, je namreč značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se tej identiteti v celoti niti ni mogoče odreči, poleg tega pa ima nedvomno omenjena skupina v Afganistanu posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško-politične namene dojemajo Talibani, ali jo kot tako za druge prepovedane namene, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal, dojemajo kriminalne skupine“. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba se odpravi v delu, kjer mu status begunca ni priznan in jo nadomesti s sodbo, v kateri se mu prizna status begunca, ali pa podredno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje glede upravičenosti do statusa begunca.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

8. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo I U 982/2016-6 z dne 24. 8. 2016 ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Po presoji sodišča je tožena stranka v upravnem postopku kršila tožnikovo pravico do izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zlasti s tem, ko se je na več mestih sklicevala na informacije o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, brez da bi jih posredovala tožniku v vednost in izjavo ter s tem, ker mu ni dala možnosti, da se izjavi o očitanih neskladnostih v njegovih trditvah. Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora tožniku v ponovljenem postopku posredovati v izjavo vse pridobljene informacije o izvorni državi skladno z določili ZMZ-1, upoštevati njegovo opredelitev do teh informacij, nato pa na podlagi vsega tega ponovno presoditi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca oziroma za status subsidiarne zaščite, ter v tem okviru tudi ponovno celostno presoditi verodostojnost tožnika.

9. Zoper zgoraj citirano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sklepom I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, da se pritožbi ugodi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču RS v ponovni postopek. Po mnenju vrhovnega sodišča je sodišče v obravnavanem primeru z odpravo izpodbijane odločbe zaradi presoje, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, odločilo izven meja tožbenega predloga. Tožnik s tožbo te kršitve ni uveljavljal, sodišče pa ni imelo podlage za to, da bi to kršitev presojalo po uradni dolžnosti. Tožnik v tožbi ne oporeka dejanskemu stanju, ki ga je tožena stranka ugotovila na podlagi informacij o izvorni državi, niti ne trdi, da mu je bila glede teh informacij kršena pravica do izjave, ker z njimi ni bil seznanjen pred izdajo odločbe. Tožnik presoji tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca zaradi njegove etične pripadnost in veroizpovedi sploh ni ugovarjal, kar po mnenju vrhovnega sodišča pomeni, da ta presoja ni sporna in zato tudi ne more biti predmet sodne presoje. Tožnik je opredelil obseg zahtevane sodne presoje tako, da bi moralo sodišče presojati, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (otroci sirote v Afganistanu). Vrhovno sodišče je v sklepu opozorilo še na tožnikov pravni interes za tožbo v obravnavanem upravnem sporu, ker je treba ugotoviti, ali status subsidiarne zaščite tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma v čem bi bil njegov položaj z vidika varstva pravic in koristi, ki jim ima na podlagi priznanega statusa, ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca. Vrhovno sodišče opozarja, da je ena izmed bistvenih okoliščin za tožnikov status za mednarodno zaščito prav njegova mladoletnost, ki bo s potekom časa prenehala, pri čemer pripominja, da zgolj način časovne opredelitev trajanja ene in druge oblike zaščite sam po sebi še ne pomeni, da zaščita po obeh oblikah ne traja enako dolgo, saj se subsidiarna zaščita podaljšuje, dokler obstajajo razlogi zanjo, status begunca pa se odvzame, če prenehajo razlogi zanj.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca z dne 18. 2. 2016 ter mu priznala status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018. Slednjemu tožnik ne nasprotuje, zato se sodišče ne spušča v razloge, ki so toženo stranko vodili k podelitvi statusa subsidiarne zaščite. Med strankama ni sporno, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, sporno pa ostaja, ali izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo v Afganistanu predstavljajo otroci sirote, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškimi razmerami zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje.

12. Sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu. Pravni interes pomeni možnosti, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj, kar pa mora tožnik ves čas postopka izkazovati s tem, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist. Narava pravic, ki izvirajo iz statusa begunca, je drugačna od narave pravic, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite (Sodišče EU v zadevi M., C-277/11 z dne 22. 11. 2012, odst. 92). Če se v ponovljenem postopku izkaže, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, bo njegov pravni položaj ugodnejši od položaja s priznanim statusom subsidiarne zaščite v tem, da je status begunca časovno neomejen in preneha oziroma se status odvzame šele po izvedbi posebnega postopka, ki ga predvideva ZMZ-1, medtem ko status subsidiarne zaščite, ki je tožniku priznan z izpodbijano odločbo, preneha s potekom časa, in sicer dne 17. 2. 2018. Postopek za prenehanje oziroma odvzem statusa begunca se uvede, če pristojni organ izve za pravno relevantne okoliščine, ki jih natančno definira prvi odstavek 67. člena oziroma prvi odstavek 68. člena ZMZ-1. O uvedbi postopka se osebo obvesti s pisnim obvestilom, kjer pristojni organ navede razloge za uvedbo postopka. Pred sprejetjem odločitve pa mora biti opravljen osebni razgovor, kjer mora imeti oseba možnost, da predstavi razloge, zakaj ji status ne bi smel biti odvzet (69. člen ZMZ-1). Po končanju tega postopka pristojni organ izda odločbo, zoper katero je mogoče sprožiti upravni spor (prvi odstavek 70. člena ZMZ-1). Na podlagi izpostavljenih določb ZMZ-1 je očitno, da se morajo razlogi za prenehanje oziroma odvzem statusa begunca tehtno in natančno preveriti pred sprejetjem končne odločitve, zagotoviti se mora tudi pravica do izjave, kar vse pa ni potrebno pri subsidiarni zaščiti, ko ta preneha s potekom časa, tj. v obravnavanem primeru dne 17. 2. 2018. Poleg tega iz 92. člena ZMZ-1 izhaja, da osebi, ki ji je priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje, medtem ko osebi, ki jih je priznana subsidiarna zaščita odločba o statusu z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje. Pravni red Republike Slovenije pa velik obseg upravičenj veže prav na stalno prebivališče, in ne na začasno prebivališče. Sodišče zgolj primeroma izpostavlja dve pravici, ki jo imajo tujci s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji: skladno s 5. členom Zakona o lokalnih volitvah ima tujec s stalnim prebivališčem volilno pravico za volitve člana občinskega sveta v občini, v kateri ima prijavljeno stalno prebivališče in je polnoleten, tujec z začasno prebivališčem pa te pravice nima; skladno s 5. členom Zakona o socialnem varstvu so upravičenci do socialnega varstva, ki obsega storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva, zgolj tisti tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.

13. Tožnik sicer res ni uveljavljal razloga preganjanja, ker je bil kot otrok sirota izpostavljen nečloveškim razmeram, vendar to smiselno izhaja iz njegovih navedb in bi tožena stranka morala to sama upoštevati. Iz navedenih razlogov materialno pravo ni bilo uporabljeno, natančneje 4. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Skladno s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1 se šteje kot posebna družbena skupina zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in, ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Ob vsem tem je treba upoštevati, kot to navaja že tožba, tudi Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009 (v nadaljevanju Smernice UNHCR glede otrok). Te v odstavkih 49. in 51. navajajo, da strogo gledano starost ni niti prirojena niti stalna, ker se ves čas spreminja, vendar biti otrok je v svojem bistvu nespremenljiva značilnost v danem trenutku. Očitno je, da se otrok ne more ločiti oziroma odpovedati tej značilnosti zato, da bi se izognil preganjanju. Dejstvo, da bo otrok slej, ko prej, odrasel in postal starejši, je nerelevantno za identifikacijo posebne družbene skupine, saj je pomemben obstoj dejstev v času obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. Biti otrok je neposredno pomembno za identiteto osebe tako v očeh družbe kot z vidika posameznega otroka. Ob tem gre pri posebni družbeni skupini, kot je definirana zgoraj, tudi za skupno značilnost otrok sirot, in sicer to, da so bili zlorabljeni, zapuščeni oziroma izkoriščeni. Ne glede na to, pa pripadnost posebni družbeni skupini, ki temelji na mladosti, nujno ne preneha zgolj zato, ker se mladost oziroma otroštvo konča. Posledice, ki jih že imajo pripadniki posebni družbeni skupini, se lahko tudi ne končajo, kljub temu, da ključni element identitete (v tem primeru otroštvo) ni več uporabljiv. Upravno sodišče je v sodbi opr. št. U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 (odstavek 63.), ki je postala pravnomočna s sodbo vrhovnega sodišča opr. št. I Up 171/2012 z dne 18. 4. 2012, zavzelo stališče, da „/.../ je otrok v Afganistanu lahko pripadnik določene družbene skupine. Biti mladoletnik v Afganistanu in brez stika s starši, je namreč značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se tej identiteti v celoti niti ni mogoče odreči, poleg tega pa ima nedvomno omenjena skupina v Afganistanu posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško-politične namene dojemajo Talibani, ali jo kot tako za druge prepovedane namene, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal, dojemajo kriminalne skupine. /../“.Vrhovno sodišče je v tej zadevi tudi odločilo, da ni breme na tožniku, da uveljavlja zvezo med dejanji preganjanja in eno ali več podlag Ženevske konvencije, ker je dolžnost tožene stranke, da vzpostavi materialnopravno pravilno povezavo med preganjanjem in razlogi za preganjanje, pri čemer od tožnika namreč tudi ni pričakovati, da bo vedel za takšen obstoj povezave.(2)

14. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku spoštovati tudi načelo največje otrokove koristi (15. člen ZMZ-1) ter upoštevati Smernice UNHCR glede otrok, ki v odstavkih 10., 63. in 73. navajajo, da se mora utemeljeni strah presojati z vidika mladoletnega tožnika ter da bi morale pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot to velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika in da bi morala biti v veljavi bolj široka uporaba načela, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist prosilca.

15. Tožena stranka nespornih dejstev, da je tožnik mladoletnik, ki ima dva brata, vendar je pri njima nezaželen, ker sta se do njega tako obnašala (npr. brat ga ni finančno podpiral, ni si mogel priskrbeti vseh šolskih potrebščin, zato je bilo oteženo njegovo obiskovanje šole), pri tem, da je bil s strani svojega brata dvakrat preko tihotapca poslan v Iran, kjer je moral opravljati težaško delo, za katero pa tudi po povrnitvi stroškov za tihotapca ni dobil plačila, ni ugotavljala in presojala v luči dejanj preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1) v povezavi z razlogom preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini - otroci sirote v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškimi razmerami zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje. Smernice UNHCR glede otrok v odstavkih 24. -26. navajajo, da otroci, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi ali imajo strah pred tem, lahko izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca. Razlogi za trgovino z otroci so različni, cilj pa je vedno isti, in sicer pridobivanje dobička z izkoriščanjem ljudi. To pa predstavlja hudo kršitev temeljnih pravic, zlasti pravico do življenja, obstoja in razvoja, pravico do zaščite pred vsemi oblikami nasilja, vključno s spolnim izkoriščanjem in zlorabo ter pravico do zaščite pred delom otrok, prodajo in trgovino, oziroma, da gre za dejanja preganjanja. To predstavlja tudi kršitev mednarodnega prava, natančneje 3. člena Konvencije o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo.

16. Obenem bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku pri presoji upoštevati tudi to, da je v okviru presoje statusa subsidiarne zaščite sprejela stališče, ki ga tožba ne izpodbija, da je bil tožnik že podvržen dejanjem, ki predstavljajo škodo v smislu mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v izvorni državi in da obstaja utemeljena nevarnost, da se bo vse to ponovilo, če bi bil tožnik vrnjen v Afganistan, pri čemer se je v upravnem postopku tudi oprla na informacije o izvorni državi, ki govorijo o tovrstnih dejanjih zoper mladoletnike. Predmetno je treba upoštevati pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca v luči drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki določa, da dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali da mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, predstavlja resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.

17. Sodišče je na podlagi zgoraj navedenega skladno s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v celoti in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, kjer bo morala tožena stranka skladno z 10. členom ZUP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, ki je preganjan zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, kot je sodišče obrazložilo zgoraj. V zvezi z izrekom sodišče pojasnjuje, da sledi stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. I Up 165/2016 z dne 4. 8. 2016 in opr. št. I Up 186/2016 z dne 10. 8. 2016 v delu, ki se nanaša na oblikovanje izreka. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Tožena stranka mora v ponovljenem postopku upoštevati, da so v konkretnem primeru, če bo po presoji vseh okoliščin presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, (ob nespremenjenem dejanskem stanju) izpolnjeni vsi pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka mora o prošnji tožnika za mednarodno zaščito odločiti nemudoma in o tem izdati upravni akt najkasneje v 30 dneh od prejema te sodbe. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava, kot je izpostavljeno v zgornjih točkah obrazložitve te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : UN High Commissioner for Refugees, Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009. opomba (2) : Tako tudi Sodišče EU v zadevi H.N. (C-604/12) z dne 8. 5. 2014, kjer v 34. točki navaja, da glede na to, da ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca. To stališče izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016.