Jedro

V obravnavani zadevi se položaj tožnika v konkretnem upravnem postopku ne bi spremenil (izboljšal), tudi kolikor bi sodišče njegovi tožbi zoper 1. in 2. točko sklepa ugodilo, saj pravnega interesa, da s sodelovanjem v upravnem postopku vpliva na ceno v primeru izključitve delničarjev, nima več, ker do izključitve ne more priti zaradi nedoseganja praga 90 %.

Izrek

I. Tožba zoper prvo in drugo točko sklepa Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 40201-8/2016-10 z dne 26. 7. 2016 se zavrže. II. Tožbi zoper tretjo točko sklepa Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 40201-8/2016-10 z dne 26. 7. 2016 se ugodi in se zadeva v tem delu vrne toženki v nov postopek.

III. Tožba zoper odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 40201-8/2016-13 z dne 1. 8. 2016 se zavrže. IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. d.o.o. se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v prvi točki izreka zavrnila zahtevo tožnika za udeležbo v prevzemnem postopku v zvezi z objavo prevzemne namere družbe A. d.o.o. za odkup delnic družbe B. d.d.; v drugi točki izreka zavrnila zahtevo tožnika za vpogled v spis v prevzemnem postopku v zvezi z objavo prevzemne namere družbe A. d.o.o. za odkup delnic ciljne družbe B. d.d.; ter v tretji točki izreka odločila, da je tožnik dolžan v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa plačati takso za zahtevo z dne 20. 7. 2016, v višini 400,00 EUR. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v zahtevi z dne 20. 7. 2016, pravni interes za udeležbo v postopku in vpogled utemeljeval z dejstvom, da je delničar ciljne družbe in da je družba A. d.o.o. objavila prevzemno namero ter da ima pravni interes, da bo cena, ki jo mora prevzemnik ponuditi v prevzemni ponudbi, ugotovljena pravilno in zakonito. Udeležbo tožnika kot stranskega udeleženca, na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je zavrnila z upoštevanjem določbe prvega odstavka 553. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI), ki določa, da je stranka v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo samo prevzemnik. V zvezi z uveljavljanjem pravnega interesa, kontrola primernosti cene, pa odgovarja, da noben delničar ciljne družbe ali katerakoli druga oseba nima zakonsko določene vloge pri določitvi pravične cene. Nadzor nad izvajanjem določb Zakona o prevzemih (ZPre-1), tako tudi določb, ki se nanašajo na določitev pravične cene v smislu 17. člena Zpre-1, je v izključni pristojnosti toženke. V zvezi z drugo točko izreka pa navaja, da ker tožnik nima statusa stranskega udeleženca oziroma se mu ta status ne prizna, mu tudi vpogleda v zadevni spis ne more dovoliti. Na podlagi 488. člena ZTFI morajo člani sveta agencije, direktor agencije, zaposleni pri agenciji, revizorji in drugi strokovnjaki, kot zaupne varovati vse informacije, ki so jih pridobili pri opravljanju svoje funkcije, nalog nadzora ali drugih poslov ali nalog za agencijo, razen informacij, ki so po tem ali drugem zakonu javno dostopne. Člen 488.a ZTFI opredeljuje osebe, katerim je dovoljeno razkriti zaupne podatke iz 488. člena ZTFI. Gre za specialni predpis, ki omejuje krog oseb, ki so jim lahko posredovani zaupni podatki, glede na splošen predpis, to je ZUP, ki to možnost omogoča v drugem odstavku 82. člena ZUP vsakomur, ki izkaže pravni interes. Vpogled v spis je zaradi zagotavljanja procesnih pravic omogočen strankam postopka nadzora (drugi odstavek 496. člena ZTFI, v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUP), vendar pa glede na določbo prvega odstavka 553. člena ZTFI tožnik te vloge nima. V zvezi z odločitvijo v tretji točki izreka pa navaja, da je odločila na podlagi 118. člena ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 496. člena ZTFI. Tarifa o taksah in nadomestilih v prvi alineji prvega odstavka 6. člena določa, da je taksni zavezanec tudi vložnik vsake druge zahteve, razen zahteve za izdajo dovoljenja ali soglasja. Ker je odločala o drugi posamični zadevi, je taksna obveznost nastala z dnem vložitve zahteve (8. alineja drugega odstavka 7. člena Tarife). V prvem odstavku tarifne številke 71 je določeno, da znaša taksa za odločanje toženke o drugih posamičnih zadevah 100 točk. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena tarife znaša vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti 4,00 EUR, torej 400,00 EUR.

2. Toženka je z izpodbijano odločbo z dne 1. 8. 2016, ki jo je sodišču predložila stranka z interesom v sodnem postopku A. d.o.o. (priloga C11), prevzemniku družbi A. d.o.o. izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo 3.447.901 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake MAJG, zmanjšano za 795.421 delnic oznake MAJG, ki jih ima prevzemnik že v lasti ter 1.655.354 delnic MAJG, ki jih ima v lasti družba C. d.d. - v likvidaciji, ki deluje usklajeno s prevzemnikom in 213.698 delnic oznake MAJG, ki jih ima v lasti Občina Ajdovščina, ki deluje usklajeno s prevzemnikom, torej skupno za 783.428 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake MAJG, ciljne družbe B. V obrazložitvi navaja, da je z odločanjem o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo uporabila 32. člena ZPre-1. Ker so v zvezi s prevzemno ponudbo izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 32. člena Zpre-1, je odločila, kot izhaja iz izreka te odločbe.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka z izpodbijanim sklepom zavrnila njegovo zahtevo za udeležbo v prevzemnem postopku ter vpogled v spis. Izpodbijana odločba z dne 1. 8. 2016, s katero je prevzemniku A. d.o.o. izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo, tožniku ni bila vročena. Tožnik deluje z namenom učinkovite zaščite interesov malih delničarjev. Njegov pravni interes za sodelovanje v prevzemnem postopku temelji na dejstvu, da je imetnik sedmih delnic družbe B. d.d. z oznako MAJG. ZPre-1 v drugem odstavku 68. člena predvideva možnost poprevzemne izključitve manjšinskih delničarjev. V takem postopku po uveljavljeni sodni praksi velja neizpodbojna domneva, da je primerna denarna odpravnina takšna, kot je bila ponujena v prevzemni ponudbi. Tožnik ima pravni interes, da je prevzemna ponudba podana v skladu z zakonskimi zahtevami. Pravni interes tožnika izhaja iz lastninske pravice na delnicah. Obvezna sestavina prevzemne ponudbe je ponujena cena delnice, v primeru izključitve manjšinskih delničarjev ciljne družbe pa mora prevzemnik ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi. To pomeni, da pri tako imenovani poprevzemni izključitvi manjšinskih delničarjev na podlagi ZPre-1 ne veljajo splošna pravila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) glede izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe, ki se nanašajo na višino primerne denarne odpravnine (385. člen ZGD-1) in sodni preizkus (388. člen ZGD-1), ki manjšinskim delničarjem zagotavljajo možnost sodnega nadzora nad ustreznostjo in primernostjo denarne odpravnine. V primeru, ki ga določa drugi odstavek 68. člena Zpre-1, pa manjšinskim delničarjem za razliko od pravil ZGD-1 možnost sodnega nadzora ni omogočena. Pravično ceno iz 17. člena ZPre-1 določi prevzemnik, toženka pa jo potrdi z izdajo dovoljenja, naknadna sodna kontrola pa ni dopustna. Zato je treba vsem delničarjem ciljne družbe že v postopku, ko toženka odloča o tem, ali bo prevzemniku dovolila prevzemno ponudbo, katere sestavni del je tudi ponudbena cena, omogočiti in zagotoviti, da učinkovito zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Drugačna interpretacija določil ZPre-1 je napačna in nezakonita. Tožnik je predlagal udeležbo na podlagi 43. člena ZUP kot stranski udeleženec. Toženka je zavrnitev oprla na prvi odstavek 553. člena ZTFI, vendar navedeno določilo ni pravno relevantno, ker je zahteval priznanje položaja stranskega udeleženca. Če bi zakonodajalec hotel izključiti uporabo 43. člena ZUP, bi to izrecno uredil. Z zahtevo za stransko udeležbo je tožnik zahteval tudi vpogled v zahtevo prevzemnika in ostalo spisovno dokumentacijo. Toženka je zavrnitev oprla na stališče, da tožnik ni upravičen do stranske udeležbe v postopku ter jo utemeljevala na 488. in 488.a členu ZTFI, vendar pa je napačna njena odločitev, da naj bi bila kar celotna dokumentacija zaupne narave. Prvi odstavek 488. člena ZTFI določa, kdo mora kot zaupno varovati vse informacije, ki jih pridobi pri opravljanju svojega dela, določa pa tudi, da razen informacij, ki so po tem ali drugem zakonu javno dostopne. Določbo je treba v vsakem konkretnem primeru posebej interpretirati, saj zgolj sklicevanje na golo zakonsko določbo ne zadostuje. Poudariti pa je, da navedeno zakonsko določilo ne velja v primerih, ko dostop do spisovne dokumentacije zahteva subjekt, ki ima položaj stranskega udeleženca. Stranski udeleženec ima namreč pravico do vpogleda že na podlagi 82. člena ZUP. Prevzemna ponudba, ki jo je dal A., je v višini 1,10 EUR za posamezno delnico, zadnja knjigovodska vrednost delnice pa je znašala 9,33 EUR. Pri tej prevzemni ponudbi želi uprava družbe B. d.d. zase pridobivati delnice družbe B. d.d. oziroma legalizirati svojo kontrolo nad družbo B. d.d., na način, da manjšinskim delničarjem za 1 delnico ponuja 1/8 zneska. Tožnik meni, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, ker tožnik ni bil vključen kot stranski udeleženec. Toženka pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovila relevantno dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Iz objave prevzemne namere za odkup delnic z dne 4. 7. 2016 izhaja, da naj bi delničarji ciljne družbe B. d.d., družba A. d.o.o., C. d.d. - v likvidaciji in Občina D. sklenili sporazum o sodelovanju pri prodaji prevzemne ponudbe, ko naj bi skupaj presegli prevzemni prag v družbi B. d.d., šele s formalno pridobitvijo delnic C. d.d. - v likvidaciji s strani družbe A. d.d., dne 24. 6. 2016. Vendar pa je tožnik že v zahtevi z dne 20. 7. 2016 izrecno opozoril, da so navedeni trije delničarji ciljne družbe B., že vsaj 7. 1. 2016 oziroma 11. 2. 2016, ko je bila izvedena 27. skupščina družbe B. d.d., na kateri so delovali usklajeno, skupaj dosegli prevzemni prag, to je 1/3 delež glasovalnih pravic v družbi B. d.d. Ponudbo mora dati prevzemnik, ko doseže prevzemni prag. To velja tudi za osebe, ki delujejo usklajeno. V zahtevi z dne 20. 7. 2016 je tožnik izrecno opozoril, da je treba pri določitvi 12-mesečnega obdobja iz drugega odstavka 17. člena ZPre-1 upoštevati obdobje od 11. 2. 2015 dalje. Delničarji družbe, A. d.o.o., D. in C. d.d. - v likvidaciji, bi morali, ko so dosegli prevzemni prag, dati prevzemno ponudbo, to pa je bilo dne 7. 1. 2016 oziroma 11. 2. 2016. Toženka bi morala opisani nezakoniti prevzem preprečiti, a je nezakonito ravnanje ignorirala. V konkretnem primeru bi morala upoštevati, da je A. d.o.o. dolžna določiti ceno, po kateri so nezakoniti prejemniki pridobivali delnice družbe B. d.d. v obdobju zadnjih 12 mesecev od dne, ko bi morali objaviti prevzemno ponudbo – torej 12 mesecev od preteka 30 dni po skupščini dne 11. 2. 2016. Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da je vsaj Občina D. dne 12. 5. 2015 kupila delnice ciljne družbe po ceni 4,36 EUR. Cena posamezne delnice zato ne bi smela biti nižja od cene 4,36 EUR. Določbe 17. člena ZPre-1 je treba interpretirati v luči namena zakona, ki je v zaščiti malih delničarjev. Ti morajo imeti možnost izstopiti iz ciljne družbe pod enakimi pogoji. Nezakonito ravnanje prevzemnikov ne more imeti za posledico njihovega boljšega položaja od prevzemnika, ki ravna skladno z zakonom. Nadalje navaja dejstva, ki kažejo na izčrpavanje družbe B. d.d. s strani prevzemnikov, ki uporabljajo sredstva družbe B. d.d. za zavarovanje v postopku prevzema družbe B. d.d.. Glede odmere upravne takse pa navaja, da je toženka takso odmerila na podlagi Tarife o taksah in nadomestilih, ki je ni mogoče uporabiti, saj gre za tarifo, ki določa višino taks za odločanje o posamičnih zadevah in za vpise v register, ki jih vodi toženka. Ta tarifa ne ureja vprašanja taksne obveznosti v zvezi z vloženo priglasitvijo na podlagi 43. člena ZUP. Toženka bi morala za zahtevo tožnika uporabiti določila Zakona o upravnih taksah. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe ter vrnitev zadeve toženki v nov postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker ni podana aktivna legitimacija tožnika, podredno pa, da jo zavrne, ker ni utemeljena.

5. Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo (oziroma začasno odredbo) predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podredno, da jo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

K točki I:

6. Tožba zoper 1. in 2. točko izreka sklepa ni dovoljena.

7. Predmet odločanja v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je odločitev o tožnikovem predlogu za udeležbo v prevzemnem postopku v zvezi z objavo prevzemne namere družbe A. d.o.o. za odkup delnic družbe B. d.d. kot stranski udeleženec na podlagi 43. člena ZUP-1, ter v 2. točki izreka o tožnikovem predlogu, da se mu kot stranskemu udeležencu, na podlagi 82. člena ZUP, omogoči vpogled v upravni - prevzemni spis. Iz upravnega spisa, izpodbijanega sklepa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa obravnavanem predlogu zahteval priznanje stranskega udeleženca v prevzemnem postopku, ki ga je sprožila družba A. d.o.o. Svoj pravni interes je utemeljeval na lastništvu delnic, katerih cena (denarna odpravnina; nadomestilo) bi bila, ko bi prišlo do poprevzemne izključitve manjšinskih delničarjev v smislu 68. člena ZPre-1, neprimerna.

8. Po stališču Vrhovnega sodišča (sklep III Ips 76/2008 z dne 6. 9. 2011) je z drugim odstavkom 68. člena ZPre-1 določeno, da mora prevzemnik manjšinskim delničarjem v primeru izključitve, do katere pride v obdobju treh mesecev po objavi izzida prevzemne ponudbe (poprevzemno obdobje), ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi. Pri izključitvi v poprevzemnem obdobju se namreč glavni delničar ne odloča samostojno o tem, kakšno višino denarne odpravnine naj ponudi manjšinskim delničarjem, temveč mu že zakon obvezno nalaga, da mora ponuditi denarno odpravnino v taki višini in v taki obliki, kot je bilo določeno v prevzemni ponudbi, s pomočjo katere je pridobil 90 % kapitalsko udeležbo, ki mu je omogočila pogoje za izključitev preostale manjšine.

9. V zvezi s ceno, določeno v prevzemnem postopku, ki kot pravična cena ne sme biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe, kot določa drugi odstavek 17. člena ZPre-1, je tožnik želel sodelovati v obravnavanem upravnem prevzemnem postopku. Toženka je njegovo zahtevo za sodelovanje v prevzemnem postopku kot stranski udeleženec zavrnila, sklicujoč se na določbo 553. člena ZTFI, z razlago, da je stranka tega upravnega postopka le prevzemnik kot aktivna stranka, ki je sprožila postopek.

10. Kot izhaja iz sodnega spisa - pripravljalne vloge toženke, ki je bila posredovana v izjavo tudi tožniku, pa je na podlagi prevzemne ponudbe A. d.d. le to sprejelo le 11 delničarjev (od skupaj 632), ki so bili imetniki 4.789 delnic oznake MAJG, kar predstavlja 0,139 % vseh delnic ciljne družbe, tako da je prevzemnik (skupaj z osebama, s katerima delujejo usklajeno, to je Občina D. in C. d.d. - v likvidaciji) po uspešno zaključeni prevzemni ponudbi svoj skupni delež glasovalnih pravic povečal s 77,278 % na 77,417 % delež glasovalnih pravic v ciljni družbi.

11. Glede na 68. člen ZPre-1 tako tudi po uspešno zaključeni prevzemni ponudbi prevzemnik ne more predlagati in sprejeti sklepa o iztisnitvi manjšinskih delničarjev, ker še nima 90 % deleža glasovalnih pravic v ciljni družbi. Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa, da bi nadzoroval višino cene, določene v prevzemni ponudbi, kot je po 43. členu ZUP svoj pravni interes z udeležbo v prevzemnem postopku utemeljeval. Posledično pa nima tudi pravnega interesa za tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, saj je pravni interes za vpogled v prevzemni spis, na podlagi 82. člena ZUP, utemeljeval kot stranski udeleženec.

12. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Gre za razlog, po katerem sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Kdaj ima stranka pravni interes, izhaja iz predpisa, saj mora biti korist v smislu citirane 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravna. Predpis je torej tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

13. V obravnavani zadevi tožnik na podlagi določbe 68. člena ZPre-1 svojega pravnega interesa ne more več utemeljevati, saj do situacije, ki jo zakonski dejanski stan v tej določbi določa, ne bo prišlo. Pravni interes tožnika torej ob odločanju o njegovi izpodbojni tožbi ni podan. V obravnavani zadevi se namreč položaj tožnika v konkretnem upravnem postopku ne bi spremenil (izboljšal), tudi kolikor bi sodišče njegovi tožbi zoper 1. in 2. točko sklepa ugodilo, saj pravnega interesa, da s sodelovanjem v upravnem postopku vpliva na ceno v primeru izključitve delničarjev, nima več, ker do izključitve ne more priti zaradi nedoseganja praga 90 %. Cena, določena v obravnavanem prevzemnem postopku, pa je nerelevantna za vsak naslednji postopek prevzema, ker se oblikuje glede na najvišjo ceno, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe (drugi odstavek 17. člena ZPre-1). Posledično tožnik nima tudi pravnega interesa za vpogled v upravni spis, kot stranski udeleženec na podlagi 82. člena ZUP.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika zoper 1. in 2. točko izreka zavrglo na podlagi 3. točke 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

K točki II:

15. Tožba zoper 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je utemeljena.

16. V zvezi z odločitvijo v 3. točki izpodbijanega sklepa je sporno, ali je toženka za vloženi zahtevi po 43. členu ZUP - zahteva tožnika za vstop v postopek kot stranski udeleženec in 82. členu ZUP - zahteva stranskega udeleženca za vpogled v spis, pravilno odmerila takso na podlagi Tarife o taksah in nadomestilih, ki jo je sprejela na podlagi prvega odstavka 491. člena ZTFI.

17. V točki 1 prvega odstavka 1. člena Tarife o taksah in nadomestilih je določeno, da se s to tarifo določa višino taks za odločanje o posamičnih zadevah in za vpise v registre, ki jih vodi toženka po ZTFI. Zahtevi tožnika pa ni šteti za posamični zadevi po ZTFI. Posamična zadeva v smislu ZTFI je upravna stvar (v smislu 2. člena ZUP), za katero je toženka kot stvarno pristojen organ pristojna odločati na podlagi ZTFI (496. člen ZTFI). Glede na navedeno je toženka pri odmeri takse uporabila napačno tarifo.

18. Ker je bilo pri odmeri takse napačno uporabljeno materialno pravo, je odločitev v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj toženka odmeri takso na podlagi Zakona o upravnih taksah.

K točki III:

19. Tožba zoper odločbo z dne 1. 8. 2016 ni dovoljena.

20. Že ob odločanju o začasni odredbi je sodišče navedlo (glej točko 7 sklepa z dne 19. 8. 2016), da se je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 82/2016 z dne 13. 4. 2016, v zvezi z dopustnostjo vložene tožbe zoper odločbo, še preden je bilo pravnomočno odločeno o tožnikovem statusu stranskega udeleženca, postavilo na stališče, da okoliščina, da tožnik v trenutku izdaje odločbe še ni imel priznanega statusa stranskega udeleženca, ki bi ga kvalificiral za upravičenega vlagatelja tožbe zoper odločbo, še ne more biti odločujoča, v zvezi z dopustnostjo tožbe. Od rešitve tožbe zoper sklep je odvisna dopustnost tožbe zoper odločbo.

21. Tožbo lahko glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz izreka izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je bilo izdano dovoljenje za prevzemno ponudbo družbi A. d.o.o. in ne tožniku. Tožnik v tem postopku ni imel položaja stranke, prav tako pa tudi v njem ni bil udeležen kot stranski udeleženec. Ker je bila tožba zoper izpodbijani sklep, s katerim tožniku v predmetnem postopku ni bil priznan status stranke, s I. točko izreka te sodbe in sklepa zavržena, tožnik s tožbo zoper odločbo ne izkazuje pravovarstvenega interesa za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo.

22. Sodišče je zato tožbo zoper odločbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

K točki IV:

23. Ker je sodišče (delno) ugodilo tožbi, je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice. V primeru uspeha s tožbo se tožniku stroški priznajo glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je upoštevaje navedeno tožniku stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena v znesku 285,00 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, skupaj 347,70 EUR.

K točki V:

24. V obravnavani zadevi je sodišče tožbo deloma zavrglo, deloma ji ugodilo. Stranka z interesom v tem postopku je v odgovoru na tožbo oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala zavrnitev oz. zavrženje tožbe. Njen stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi 154. člena ZPP, glede na uspeh tožnice v postopku. Stranki z interesom posebni stroški v zvezi z odgovorom niso nastali.