Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pritožba obdolženca, ki ponavlja njegovo verzijo dogodka, ni utemeljena.

Izrek

Pritožba obd. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 4.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odst. 54. čl. KZ RS in ga z uporabo omilitvenih določil obsodilo na 30.000 tolarjev denarne kazni.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec. Pritožba ne obsega razlogov za izpodbijanje sodbe in predloga, kako naj odloči sodišče druge stopnje. Iz vsebine pa izhaja, da se obdolženec pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Utemeljeno ni verjelo obdolžencu, ki je zatrjeval, da je le branil svojega očeta, katerega naj bi zasebni tožilec napadel s količkom. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze in se utemeljeno oprlo tudi na ugotovitve kazenskega postopka, ki se je nanašal na isti dogodek in v katerem je bil obsojen obdolženčev oče. Pravilno je zato ugotovilo, da je slednji napadel zasebnega tožilca in da se je temu pridružil še obdolženec in storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta zasebni tožilec in priča F.M. dogodek podrobno in prepričljivo opisala in pritožba neutemeljeno poskuša izpodbiti verodostojnost pričevanja priče F.M.. Ni tudi izkazana pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni pustilo do besede in da je kljub temu, da je pri dogodku sodeloval tudi njegov oče, sedaj vsega on kriv. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da sta bila zagovornik in tudi obdolženec med postopkom aktivna, da sta zastavljali vprašanje pričam in da je obdolženec po izvedbi vsakega dokaza lahko povedal svoje pripombe. Čeprav iz zdravniškega spričevala izhaja, da je zasebni tožilec utrpel več poškodb, pa je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, katere poškodbe je zasebnemu tožilcu prizadejal obdolženec in ga spoznalo za krivega povzročitve le-teh poškodb. Po oceni pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pritožba, ni utemeljena.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu.

Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, predvsem pa da so olajševalne okoliščine bile dovolj upoštevane, saj je obdolžencu, ki je bil že kaznovan pred sodiščem, izreklo milejšo vrsto predpisane kazni, denarno kazen v primernem znesku. Sodišče druge stopnje utemeljeno pričakuje, da bodo z izrečeno sankcijo doseženi vsi nameni kaznovanja, predvsem pri obdolžencu, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odst. 98. čl. in 101. čl. ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z zamotanostjo in trajanjem pritožbenega dela kazenskega postopka, ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.