Jedro

Ker je bila med strankama dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom, tožena stranka pa je tožniku nakazala le dva zneska po 400,00 EUR, je tožniku pravilno dosojena razlika do vtoževanega pogodbenega zneska plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni pod izvršbo plačati: - neto plačo za mesec februar 2013 v višini 599,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 3. 2013 dalje do plačila, - regres za prehrano med delom za mesec februar 2013 v višini 128,52 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila, - neto plačo za mesec marec 2013 v višini 599,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 4. 2013 dalje do plačila, - regres za prehrano med delom za mesec marec 2013 v višini 128,52 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila, - neto plačo za mesec april 2013 v višini 599,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 5. 2013 dalje do plačila, - regres za prehrano med delom za mesec april 2013 v višini 128,52 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila, - neto plačo za mesec maj 2013 v višini 599,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila, - regres za prehrano med delom za mesec maj 2013 v višini 128,52 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje do plačila, - regres za letni dopust za leto 2013 v višini 313,46 EUR bruto, odvesti dohodnino in tožniku plačati pridobljeni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila.

Višji zahtevek za plačilo regresa (za plačilo zamudnih obresti od bruto zneska in za čas od 19. 6. 2013 do 30. 6. 2013) je zavrnilo (točka I izreka sodbe).

S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in akontacije dohodnine in plačilo regresa za prehrano za januar 2013 ter plače za januar 2013 ustavilo (točka II izreka sklepa) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 195,98 EUR tako, da jih za tožnika kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči v 15 dneh od prejema sodbe nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Kopru št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka III izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka v sklepu se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Odločitev sodišča prve stopnje ne ustreza dejanskemu stanju, saj je tožena stranka po svojih evidencah tožniku iz naslova pogodbe o zaposlitvi dolžna le še znesek 440,00 EUR. Na tožnikovo prošnjo je namreč neto izplačila in prevozne stroške izplačala na račun tožnikovega sorodnika A.A., ker je imel tožnik blokiran račun. Iz izjave A.A. izhaja, da je potrdil prejem 2x400,00 EUR, ki jih je izročil tožniku, iz bančnega izpiska pa, da je tožena stranka na račun A.A. nakazala znesek 1.000,00 EUR, kar bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom istega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V zvezi z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo pritožba uveljavlja v zvezi z domnevno zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Če je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, kar v obravnavani zadevi ni, to ni kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kaj takega pa pritožba sodišču prve stopnje ne očita.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 27. 9. 2012 do 31. 5. 2013 na delovnem mestu gradbeni delavec. Med strankama je bila dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom. Tožena stranka je za tožnika odvedla prispevke in akontacijo dohodnine, ni pa mu izplačala plač za obdobje od februarja 2013 do maja 2013. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožena stranka A.A. za tožnika nakazala dva zneska po 400,00 EUR in ker ju je tožnik prejel, je tožbo v tem delu umaknil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, o plačilu za delo, določb 10. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, pravilno odločilo in toženi stranki, ki ni dokazala, da je tožniku zneske neto plače, razen 440,00 EUR, dejansko plačala, naložilo, da mu za vtoževano obdobje izplača neto mesečne zneske v višini 599,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka se sicer zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožniku izplačati vtoževane mesečne zneske nadomestila regresa za prehrano v višini 128,52 EUR in zoper odločitev, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 313,46 EUR in odvod akontacije dohodnine ter plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti do plačila, ni pritožila. Pritožbeno sodišče je kljub temu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno tožnikovemu zahtevku za plačilo nadomestila stroškov prehrane ugodilo skladno z določbo 130. člena ZDR, izplačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 pa skladno z določbo 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), pravilna pa je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti.

8. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.