Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 1.442,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.386,20 EUR od 13.8.2007 dalje do plačila, od 56,18 EUR od 1.9.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od 4.600,00 EUR od 13.8.2007 do 20.5.2008 in od 200,00 EUR od 1.9.2007 do 19.3.2009 v 15 dneh. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 11.214,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.213,80 EUR od 13.8.2007 dalje in od 0,80 EUR od 1.9.2007 dalje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15. dneh plačati 54,08 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka. Odločitev se nanaša na škodo, ki je tožniku nastala 22.5.2005, ko si je poškodoval desno nogo. Glede nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje odločilo, da gre tožniku 6.000,00 EUR, in sicer 2.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevalo je, da je tožena stranka 22.5.2008 plačala 4.600,00 EUR. Tako je sodišče prve stopnje dosodilo še valorizirano razliko odškodnine, torej znesek 1.386,20 EUR, kar se nanaša na nepremoženjsko škodo. Razliko do zahtevanega zneska nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje glede 2. točke izreka, torej v zavrnilnem delu, in glede pravdnih stroškov. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino. Kolikor gre za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, tožnik v pritožbi ponavlja vse tiste ugotovitve, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, in meni, da je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo samo naravo poškodbe. Ponavlja, kakšne bolečine je trpel, in šteje, da vse ugotovljeno daje podlago za prisojo vse zahtevane odškodnine, torej 7.100,00 EUR in ne le 2.500,00 EUR, kolikor je dosodilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem izpostavlja tudi vse nevšečnosti, ki jih je med zdravljenjem moral trpeti in dejstvo, da je bil ob dogodku star 58 let in bo torej obdobje bodočega prestajanja telesnih bolečin trajalo še nekaj let. Tudi za strah je sodišče prve stopnje presodilo prenizko odškodnino, saj bi mu moralo dosoditi vseh zahtevanih 1.700,00 EUR in ne le 1.000,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 8.400,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je dosodilo le 2.500,00 EUR. Za to vrsto škode mu gre vsa zahtevana odškodnina. Dejstvo je, da je izvedenec objektivno ocenil, da so splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 5 % in takemu zmanjšanju pripisuje tudi lahke duševne bolečine. Sodišče prve stopnje ni vezano na številčno oceno izvedenca, toda vseeno je ocena lep in dober pokazatelj o obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi česar je sodišče nerazumljivo dosodilo odškodnino bistveno prenizko. Tudi tu bi moralo upoštevati, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 58 let in bo moral posledice dogodka prestajati še relativno dolgo obdobje, upoštevajo povprečno življenjsko dobo (77 let). Zdravljenje hude poškodbe tetive je trajalo približno eno leto, posledice pa se kažejo v tako hudi obliki, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana kar za 1/20. Zmotno je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. Spregledalo je, da je bila odškodnina določena v znesku 6.000,00 EUR in da je tožena stranka nesporni del odškodnine nakazala šele 19.5.2008, torej po dne 5.10.2007 vloženi tožbi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka uspela tudi z izplačanimi 4.600,00 EUR nesporne odškodnine. Uspeh je torej 36 %.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi presežka tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe in le odgovarja na pritožbene trditve.

Sodišče prve stopnje je odškodnino pravilno določilo ob upoštevanju 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Vse tisto, kar poudarja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ustrezneje presojati dejstvo, da je tožnik prepričljivo pojasnil, da se mu bolečine pojavljajo občasno še vedno in da zaradi tega jemlje protibolečinske tablete, kar je potrjeno tudi z izvedenskim mnenjem. Po stališču pritožbe je v tem delu sodba sodišča prve stopnje drugačna od ugotovitev izvedenca in gre za nasprotje med razlogi, na katere se opira sodna odločba, in med vsebino listin, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar se sodišče druge stopnje s tem ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik trdil, da še vedno prestaja bolečine in da jemlje protibolečinske tablete, sodišče pa njegovim trditvam ni sledilo, kajti izvedenec ni ugotovil, da bi tožnik še vedno prestajal bolečine. Ne gre torej za nasprotje, ki ga zatrjuje pritožba. Izvedenec je namreč navedel, da „kot vsaka poškodba mišic, te zapuščajo trajne posledice tako v elastičnosti mišice in v redukciji mišične mase“ (list. št. 58 in 59), ne govori pa o tem, da bi to povzročalo trajne bolečine.

Nobenih pomislekov tudi ni glede odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oz. o zavrnitvi presežka tožbenega zahtevka. Vse tisto, kar poudarja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, le da je pravilno ocenilo, da višina odškodnine znaša 2.500,00 EUR in ne 8.400,00 EUR, kolikor zahteva tožnik. Tako v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tudi tožnikova starost ob poškodbi pravilno upoštevana.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za strah, čeprav je tožbeni zahtevek v zvezi s strahom umaknil (glej pripravljalni spis na red. št. 22). Nerazumljivo je torej, zakaj vlaga pritožbo tudi glede odločitve o višini odškodnine za strah.

Tako torej sodišče druge stopnje ugotavlja, da je celotna odškodnina v celoti primerna, upoštevaje tudi, da mu je prisojena tudi odškodnina za strah, čeprav je zahtevek v tem delu umaknil. Nobenih pomislekov tudi ni, kolikor gre za vprašanje pravdnih stroškov. Ko se pritožba sklicuje na to, češ da je tožena stranka nesporni del odškodnine nakazala šele 19.5.2008, torej po vloženi tožbi, in da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožeča stranka uspela tudi z izplačanimi 4.600,00 EUR nesporne odškodnine, je treba poudariti, da je tožena stranka navedeni znesek plačala takoj po vloženi tožbi. To pa pomeni, da so, razen stroškov v zvezi s tožbo, vsi nadaljnji stroški nastajali ob upoštevanju dejstva, da je bil znesek 4.600,00 EUR plačan. Pri strošku v zvezi s tožbo pa ne gre za tako razliko, da bi pomembno vplivala na odločitev o stroških pa tudi sicer, je ob načinu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, dejstvo plačila upoštevano.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.