Jedro

Ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti po poteku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja, je zahtevek vložil prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. V izreku bi sicer moral biti smiselno naveden tožnikov zahtevek, vendar je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, kateri tožnikov zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se tožnik ni prijavil na zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja in zato ne izpolnjuje pogoja po 31. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z datumom vložitve zahteve za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 28.2.1992 dalje poudarja, da ga je sodišče zmotno ugotovilo, saj se je na zavodu prijavil 26.7.1996 in ne 9.8.1996. Nadalje navaja, da se je v 30-dnevnem roku namesto pri Republiškem zavodu za zaposlovanje (nadalje RZZZ) prijavil pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (nadalje ZPIZ). Meni, da roka ni zamudil tudi iz razloga, ker se je pri RZZZ prijavil v roku 30 dni (26.7.1996) od vročitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 101/95, ki mu je bila vročena 1.7.1996. Sodišče ni upoštevalo, da ni moč kumulirati zahtevka za priznanje pravice do pokojnine in pravice do denarnega nadomestila, saj RZZZ zavrne zahtevo v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta RZZZ in ZPIZ upravna organa, za katera je veljal takratni 66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, na podlagi katerega tožnik ne bi mogel trpeti škode zaradi vložitve zahteve pri nepristojnem organu. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova, glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Po določbi 18. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 - 38/94; nadalje ZZZPB) pridobi pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki je bil v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj devet mesecev ali dvanajst mesecev s presledki v zadnjih osemnajstih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in se najkasneje v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavi na zavodu. Ta člen torej določa dva kumulativno zahtevana pogoja za pridobitev pravice do denarnega nadomestila. Roki za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila so določeni tudi v 31. členu ZZZPB. Prvi odstavek navedenega člena določa, da gre denarno nadomestilo zavarovancu od prvega dne, ko mu preneha delovno razmerje, če se prijavi na zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja, prav na tej podlagi pa je prvostopenjsko sodišče, enako kot pred njim toženec, pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek. Drugi odstavek 31. člena ZZZPB sicer določa, da se v primeru uveljavljanja denarnega nadomestila po tem roku skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila zmanjša za čas prekoračitve roka, računajoč od 31. dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do vložitve zahteve. Iz razpoložljive listinske dokumentacije izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 28.2.1992, kar med strankama tudi ni sporno. Pritožnik ima sicer prav, ko zatrjuje, da je zahtevek za priznanje denarnega nadomestila vložil 26.7.1996, in ne 9.8.1996, saj to jasno izhaja iz sklepa z dne 23.9.1996 (priloga A/2), vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je zahtevek vložil prepozno, saj je zamudil 30-dnevni rok za vložitev zahteve pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Pritožbeno stališče, da zahteve ni mogel vložiti prej, ker se je v 30-ih dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavil na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni pravno relevantno. Vložitev zahteve za akontacijo vojaške pokojnine, ki mu je bila v postopku pri ZPIZ-u dokončno zavrnjena že 2.3.1993, kot to izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 101/95 (priloga A/8), na katero se sklicuje pritožnik, ne vpliva na vložitev zahteve za pridobitev pravice do denarnega nadomestila. Pritožbeno stališče, da Zavod za zaposlovanje zavrne zahtevo v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve, za konkreten primer ni pravno relevantno. Upravni postopek se pri različnih upravnih organih vodi ločeno za vsako posamezno upravno stvar, ki pomeni odločanje o posamezni pravici. Tožnik bi lahko uveljavljal več različnih zahtevkov hkrati pri različnih upravnih organih, saj ugotovitev, ali je njegov zahtevek utemeljen, za uvedbo drugega upravnega postopka pri drugem organu ni pomembna. Če bi tožnik na pristojnem RZZZ pravočasno vložil zahtevek za pridobitev pravice do denarnega nadomestila in bi bilo njegovemu zahtevku ugodeno, bi imel to pravico vse do dokončnosti morebitne ugoditvene odločbe o priznanju akontacije vojaške pokojnine. Stališče pritožnika, da je zahtevek vložil pravočasno tudi zato, ker ga je vložil v 30-ih dneh od vročitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, glede na obrazloženo ni pravno relevantno. Prav tako ni pravno relevantno sklicevanje na 66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86). Tožnik namreč ni vložil zahteve za pridobitev pravice do denarnega nadomestila pri nepristojnem organu, prav tako ni razvidno, da bi bil izdan sklep o zavrženju tožnikove vloge zaradi nepristojnosti. Nenazadnje pa tudi citirani 2. odstavek 31. člena takrat veljavnega ZZZPB v tožnikovem primeru ne pride v poštev, saj je vlogo vložil štiri leta, štiri mesece in šestindvajset dni po prenehanju delovnega razmerja. S to dodatno obrazložitvijo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.