Jedro

V primeru lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ se abstraktni del kaznivega dejanja glede trajanja posledic (začasno) že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja v primeru, da je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Kolikor bi bili glede na posledice povzročene lahke telesne poškodbe znani tudi konkretni podatki o trajanju teh posledic, pa bi bilo zaradi natančnosti označbe primerno, da se časovni potek trajanja posledic opiše tudi v okviru opisa dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.1.2004 kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod točko II. 1. izreka sodbe spoznalo G.O.N. za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, pod točko II. 2. pa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena ji je bila enotna kazen 2 mesecev in 15 dni zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožbe obdolženkinega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje pod točko II. 1. izreka sodbe ter o izreku enotne kazni in o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obdolženko po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ, opisano pod točko II. 2. izreka sodbe, pa ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 1 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leta.

Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, kaznivo dejanje. Vrhovni državni tožilec namreč meni, da je pri opisu telesne poškodbe, ki je povzročila začasno zmanjšano sposobnost za delo in začasno okvaro dela telesa, prav tista konkretizacija, ki se za opis kaznivega dejanja zahteva, zato v izreku sodbe ni potrebno ničesar dodajati. Predlagal je, da vrhovno sodišče ugotovi, da je bil kršen 1. odstavek 133. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje je bila obdolžena G.O.N. oproščena obtožbe, da naj bi drugega tako telesno poškodovala, da je bil zaradi tega začasno okvarjen del telesa in začasno zmanjšana njena zmožnost za delo. Iz opisa dejanja nato sledi, da je obdolženka "prijela P.O. za vrat in ji z močnim stiskom vratu povzročila zlom podjezične kosti, kar ima naravo lahke telesne poškodbe". Na podlagi takega opisa je sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Po mnenju sodišča druge stopnje "začasnost" ni opisana v konkretnem delu, tako da ni bilo mogoče ugotoviti, za koliko časa je bil okvarjen del telesa in kateri del. Zastavlja se torej vprašanje, ki izhaja iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ali je opis dejanja takšen, da iz njega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ, ali je tedaj obtožni predlog sklepčen. Nedvomno mora glede na določbo 1. odstavka 434. člena ZKP obtožni predlog obsegati tudi opis kaznivega dejanja. Takšen opis kaznivega dejanja mora poleg abstraktnega dela, izbranega zakonskega besedila pri posameznem kaznivem dejanju, vsebovati tudi konkretizacijo dejanja, ki se sklada z zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Takšen opis kaznivega dejanja ni sam sebi namen, v opisu konkretizirano kaznivo dejanje mora biti sposobno za obravnavanje pred sodiščem, na drugi strani pa mora dajati dovolj podlage in možnosti za obdolženčevo obrambo.

V 133. členu KZ je posledica kaznivega dejanja, lahka telesna poškodba oškodovanca, opisana tako, da je sama telesna poškodba povezana z določenimi kriteriji. Pri lahki telesni poškodbi je takšen kriterij povezan z začasnostjo posledice, to je okvarjenim ali oslabljenim delom telesa ali organa, zmanjšano zmožnostjo za delo, prizadetostjo zunanjosti ali okvaro zdravja. To lahko telesno poškodbo tudi loči od kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 134. členu in posebno hude telesne poškodbe po 135. členu KZ. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ torej ni podano, če ni vsaj začasno nastala ena od omenjenih posledic. Pojem začasnosti ni časovno omejen, to je vsaka telesna poškodba, ki ni minila brez posledic, oziroma je nastala le sled poškodbe, ta začasnost posledic pa sega vse do točke, ko se ugotovi trajnost neke posledice.

Vprašanje je torej, ali je za opis kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ potrebno tudi natančno časovno opredeliti trajanje posledice, kot meni v izpodbijani sodbi Višje sodišče v Ljubljani, ali pa je dovolj ugotoviti le dejstvo o začasnosti posledice. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je kaznivo dejanje pri konkretizaciji dovolj natačno označeno tudi v primeru, ko je naveden le posamezen abstrakten del, ki je kriterij za lahko telesno poškodbo. V obravnavani kazenski zadevi je sama telesna poškodba natančno navedena v opisu kaznivega dejanja (zlom podjezične kosti), posledica takšne poškodbe (začasno okvarjen del telesa in začasno zmanjšana možnost za delo) pa k takšni telesni poškodbi dodaja vse potrebne znake, iz katerih izhaja pravna opredelitev lahke telesne poškodbe. Ni potrebno, da bi v obtožnem predlogu čas trajanja posledic telesne poškodbe zgolj zaradi konkretizacije nadomeščali z drugimi izrazi (kot npr. "dalj časa", "nekaj dni", "razmeroma dolgo" ipd.). V primeru lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ se torej abstraktni del kaznivega dejanja glede trajanja posledic že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja v primeru, da je sama telesna poškodba konkretizirano opisana.

Ob tem je treba dodati, da v 1. odstavku 434. člena navedena zahteva, da obtožni predlog obsega tudi opis kaznivega dejanja, pomeni, da mora biti opis kaznivega dejanja tudi glede na določbo 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP kar najbolj natančno označen. Kolikor bi glede na posledice povzročene lahke telesne poškodbe bili znani tudi konkretni podatki o trajanju teh posledic, bi bilo zaradi natančnosti označbe primerno, da se časovni potek trajanja posledic opiše tudi v okviru opisa dejanja. Prav posebnost kaznivih dejanj po 133., 134. in 135. členu KZ pa najbolj značilno pokaže, da se v določenih primerih začasnost ali trajnost posledic poškodb že dovolj konkretizira z izbrano posledico, ki je enako jasna tako v abstraktnem kot v konkretnem delu opisu dejanja. Nadaljnje poenostavitve pri opisih kaznivih dejanj v tenorju obtožbe oziroma v izreku sodbe pa ne morejo biti takšne, kot jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, ki se sklicuje na prakso v drugih državah članicah Evropske unije. Procesna in materialna zakonodaja v državah Evropske unije je dokaj raznolika in vsaka država, tako tudi Republika Slovenija, mora seveda zaradi načela zakonitosti spoštovati lastno materialno in procesno zakonodajo. Le na ravni ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb zavezuje neposredna uporaba teh pogodb, pravo Evropske unije pa je naddržavno pravo tudi v primeru, ko se nanaša na kazensko zakonodajo. Šele načrtovana prihodna ureditev kazenske zakonodaje Evropske unije, ko bo varstveni objekt sama Evropska unija oziroma njene odločitve in finančno poslovanje, bo v materialnem in procesnem delu veljala tudi za našo državo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo v korist obdolžene G.O.N. kršilo kazenski zakon pri 1. odstavku 133. člena KZ glede vprašanja, ali je dejanje, za katero je bila obdolženka preganjana, kaznivo dejanje. Z oprostilno sodbo je nepravilno ugotovilo, da v njenem izreku opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ. V skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bil zakon na omenjen način prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obtoženkino škodo.