Jedro

V sporni zadevi pokojnina ni bila pridobljena po pravnih predpisih Republike Srbije, temveč po pravnih predpisih Republike Slovenije. Izjema, kot je določena v drugem odstavku samo potrjuje, da je za presojo sporne zadeve odločilen prvi odstavek 6. člena Sporazuma, ki pa ne izključuje uporabe 116. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno poudarja, da za sorazmerni del starostne pokojnine, ki je bil tožnici priznan pri toženi stranki, ni mogoče uporabiti srbskih predpisov v smislu enakopravne obravnave zavarovancev. Kljub temu da srbski nosilec zavarovanja ni ustavil izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, ki je bil tožnici priznan v Republiki Srbiji, to na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, je za razsojo odločilen prvi, ne pa drugi odstavek 6. člena sporazuma. Ker je tožnica kot uživalka pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2 v Republiki Srbiji ponovno začela delati in bila na tej podlagi tudi vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje, je tožena stranka pravilno odločila, da se ji na podlagi sedmega odstavka 116. člena ZPIZ-2 preneha izplačevati sorazmerni del starostne pokojnine.

Tožnica za sporno obdobje ni bila upravičena do izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, kar posledično pomeni, da je dolžna toženi stranki vrniti neupravičeno izplačane zneske sorazmernega dela starostne pokojnine. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni bila neupravičeno obogatena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2020 in št. ... z dne 5. 10. 2020 ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačevati sorazmerni del starostne pokojnine v znesku 239,61 EUR mesečno oziroma v znesku določenem z vsakokratno uskladitvijo pokojnin ter letni dodatek, vse za čas od 1. 2. 2020 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska, od vsakega prvega dne v koledarskem mesecu naprej do plačila, v 15 dneh pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati doslej zapadle zneske sorazmerne starostne pokojnine v višini 4.073,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2020 in št. ... z dne 15. 10. 2020. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bilo stališče tožene stranke in sodišča pravilno, stališče tožnica pa napačno. Sodba namreč povzema zakonske določbe, nima pa dodane vrednosti glede obrazložitve materialnopravne podlage. Zaradi tega je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o pravno relevantnih okoliščinah. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, to pa iz razloga, ker je sodišče prezrlo, da je s Sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (v nadaljevanju: BRSSZ),2 med tema dvema državama uveljavljen drugačen režim, kakor velja za morebitne druge države, s katerimi Slovenija nima takšnega sporazuma. Smisel in namen BRSSZ je namreč prav v tem, da so razmerja urejena bileteralno, in sicer tako, da so pridobljene pravice obravnavane enako in v obsegu kot veljajo v primarni državi tožnice (Srbiji) in tudi v drugi državi (Sloveniji). Sodišče je prezrlo splošno določbo BRSSZ, kjer je določeno, da se za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost uporabljajo pravni predpisi pogodbenice, v katerih se opravlja delo ali samostojna dejavnost, če v 8. ali 9. členu tega Sporazuma ni določeno drugače. Ker ni določeno drugače, so to predpisi Republike Srbije. Tožnici je po določbi 20. in 22. člena BRSSZ priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. Določba prvega odstavka 6. člena BRSSZ se ne nanaša na že priznane pravice, temveč na izplačila v primeru opravljanja dejavnosti, na podlagi katere se pridobiva dohodek. Določba tako odreja, da se za naprej ne uporablja nacionalna zakonodaja, temveč predpisi druge pogodbenice. Napačen je torej pravni sklep, da se za tožnico uporabljajo pravila, kot da bi začela ponovno delati na območju Slovenije in da se s tem uporabi tudi njene predpise. Ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici ne bi smelo biti ustavljeno izplačevanje sorazmernega dela pokojnine, ki ji je bila priznana v Sloveniji. Posledično pa je tudi napačna odločitev, da mora vračati del pokojnine. Prvič že zato, ker je bila tožnica do izplačila upravičena in drugič zato, ker tožnica ni neupravičeno obogatena, tožena stranka pa tudi ni v ničemer oškodovana. V kolikor bi imela tožena stranka zahtevke iz naslova preplačila, bi jih lahko uveljavljala v razmerju do srbskega pokojninskega fonda in ne do tožnice osebno, saj tožnica z nobenim svojim aktivnim ravnanjem ali opustitvijo ni povzročila, da ji je bilo plačano nekaj, do česar ni bila upravičena. Iz spisa namreč jasno izhaja, da je tožnica ažurno obveščala organe v Srbiji. Skladno s BRSSZ se šteje, da je bila o zaposlitvah obveščena tudi tožena stranka. Tožnica se tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki zavrača naziranje tožnice, da je tožena stranka plačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna. Potrebno je upoštevati, da tožnica v Srbiji, kljub temu, da se je spet vključila v sistem obveznega zavarovanja, skladno z njihovo zakonodajo prejema starostno pokojnino. Prav nobenega razloga ni, da bi se vprašanje izplačila sorazmernega dela slovenske pokojnine obravnavalo drugače, kot izplačilo srbskega dela pokojnine. Z razlago, kot jo je zavzela tožena stranka in kot jo je povzelo sodišče, je bil namen BRSSZ v celoti izničen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja tožnica. Podana bi bila, če bi sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Utemeljena je s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 5. 10. 2020, s katero je bilo delno ugodeno pritožbi tožnice in je bila prvostopenjska odločba z dne 10. 2. 2020 spremenjena tako, da se tožnici z 10. 2. 2020 ustavi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine. V presoji je bila tudi odločba, ki se nanaša na povrnitev preplačila. Tožena stranka je namreč z dokončno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 10. 2020 delno ugodila tožničini pritožbi vloženi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 2. 2020 ter odločila, da je tožnica v obdobjih od 7. 9. 2018 do 31. 12. 2018, od 1. 2. 2019 do 31. 7. 2019 in od 8. 11. 2019 do 31. 1. 2020, zaradi ponovnega vstopa v obvezno zavarovanje, neupravičeno prejela preveč izplačan sorazmerni del starostne pokojnine in letni dodatek. Preplačilo je nastalo v znesku 3.062,88 EUR. Neupravičeno izplačani znesek je dolžna povrniti toženi stranki obročno v roku 12-ih mesecev od dneva prejema navedene odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunavale zakonske zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnice.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici v Republiki Sloveniji z odločbo z dne 26. 11. 2018 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 229,87 EUR mesečno od 15. 7. 2018 dalje. Tožena stranka je 3. 1. 2020 in nato 24. 2. 2020 od srbskega nosilca pokojninskega zavarovanja prejela sporočilo, da je tožnica v Srbiji zavarovana na podlagi delovnega razmerja. Gre za obdobje, ko je delala s polovičnim delovnim časom, in sicer od 7. 9. 2018 do 31. 12. 2018 in od 1. 2. 2019 do 31. 7. 2019. Od 8. 11. 2019 dalje pa dela s polnim delovnim časom. Z začasno odločbo srbskega nosilca zavarovanja z dne 25. 9. 2019 je bila tožnici priznana tudi pravica do starostne pokojnine od 20. 7. 2014 dalje.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v sedmem odstavku 116. člena določa, da uživalcu pokojnine iz prvega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, se pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti.4

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je vprašanje ponovnega vstopa v zavarovanje BRSSZ med državama uredil drugače, kot pa to izhaja iz 116. člena ZPIZ-2. 4. člen sporazuma namreč vsebuje splošno določbo o enakopravnosti pri uporabi pravnih predpisov. Določeno je, da pri uporabi pravnih predpisov ene pogodbenice, se državljani druge pogodbenice obravnavajo enako, kakor državljani prve pogodbenice, vendar le v primeru, če ta sporazum ne določa drugače. V 6. členu, ki govori o izenačenosti pravnih dejstev, pa je v prvem odstavku določeno, da če ima opravljanje dejavnosti, na podlagi katere se pridobiva dohodek ali obvezno zavarovanje po pravnih predpisih ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost ali obvezno zavarovanje enak pravni učinek v drugi pogodbenici. Kot izjema pa je v drugem odstavku določeno, da se določba prvega odstavka tega člena ne uporablja za pokojnine, pridobljene po pravnih predpisih Srbije v primeru zaposlitve ali opravljanja samostojne dejavnosti v drugi pogodbenici.

9. V sporni zadevi pokojnina ni bila pridobljena po pravnih predpisih Republike Srbije, temveč po pravnih predpisih Republike Slovenije. Izjema, kot je določena v drugem odstavku samo potrjuje, da je za presojo sporne zadeve odločilen prvi odstavek 6. člena Sporazuma, ki pa ne izključuje uporabe 116. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno poudarja, da za sorazmerni del starostne pokojnine, ki je bil tožnici priznan pri toženi stranki, ni mogoče uporabiti srbskih predpisov v smislu enakopravne obravnave zavarovancev. Kljub temu da srbski nosilec zavarovanja ni ustavil izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, ki je bil tožnici priznan v Republiki Srbiji, to na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, je za razsojo odločilen prvi, ne pa drugi odstavek 6. člena sporazuma. Ker je tožnica kot uživalka pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2 v Republiki Srbiji ponovno začela delati in bila na tej podlagi tudi vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje, je tožena stranka pravilno odločila, da se ji na podlagi sedmega odstavka 116. člena ZPIZ-2 preneha izplačevati sorazmerni del starostne pokojnine.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na povrnitev preplačila, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici izplačevala sorazmerni del starostne pokojnine tudi v času, ko je bila pri srbskem nosilcu pokojninskega zavarovanja vključena v zavarovanje. Gre za obdobje od 7. 9. 2018 do 31. 12. 2018, od 1. 2. 2019 do 31. 7. 2019 in od 8. 11. 2019 do 31. 1. 2020. 11. ZPIZ-2 v prvem odstavku 194. člena določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Skladno s tretjim odstavkom 194. člena zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po kateremu bo preplačilo povrnjeno. Kot to izhaja iz sodne prakse vrhovnega sodišča, ki jo citira že sodišče prve stopnje5 in pa tudi sodne prakse pritožbenega sodišča6, o upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju, tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec oziroma zavarovanka ni izpolnjevala pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja posamezne dajatve za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve. 194. člen odkazuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),7 ki v prvem odstavku 190. člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

12. Tožnica za sporno obdobje ni bila upravičena do izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, kar posledično pomeni, da je dolžna toženi stranki vrniti neupravičeno izplačane zneske sorazmernega dela starostne pokojnine. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni bila neupravičeno obogatena. V zadevi tudi ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka preplačilo namesto od tožnice uveljavljala od srbskega pokojninskega fonda. Enako je tudi neutemeljeno sklicevanje tožnice na uporabo 191. člena OZ. Toženi stranki namreč ni mogoče očitati, da je tožnici plačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna. Kot to poudarja Vrhovno sodišče RS8 določba 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga. Zato ima po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico izplačani znesek zahtevati nazaj. Zmota pri plačilu nedolga je tako eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve, kot je to podano tudi v sporni zadevi.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije pritožbene stroške.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 30/2010. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Enako je določeno tudi v sedaj veljavnem desetem odstavku 116. člena ZPIZ-2. 5 Glej VIII Ips 63/2018, VIII Ips 258/2017 itd. 6 Glej Psp 244/2020. 7 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 8 Glej VIII Ips 203/2016 z dne 24. 1. 2017.