Jedro

Stranka, ki se sklicuje na samopomoč, mora dokazati kumulativni obstoj vseh treh pogojev, pod katerimi je samopomoč dovoljena (nevarnost mora biti neposredna, samopomoč mora biti nujna, ustrezati mora okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščina po znanih podatkih obstoji iz 2/3 nepremičnin vpisanih pri vl. št. 25 k.o. K., da zapustnica oporoke ni napravila in zato sledi dedovanje po zakonu, ki sta ga deležni zapustničini hčeri, ter rzglasilo, da sta dedinji po pok. M. P. na podlagi Zakona o dedovanju C. M. do 1/2 in G. F. do 1/2 celotne zapuščine.

Zoper sklep o dedovanju sodišča prve stopnje se je pritožila zakonita dedinja G.. Izpodbija ga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo dogovarjanje med dedinjama ter izdalo sklep o dedovanju brez stališča obeh dedinj. S sestro sta bili namreč ves čas v dogovorih, da bosta potem, ko bo premoženje ocenjeno, sklenili dogovor o izplačilu dednega deleža v denarju, ob upoštevanju dela, nege in preživljanja, ki ga je pritožnica namenila svoji materi. Prav zaradi pričakovanega dogovora je prišlo tudi do cenitve zapuščine. Z dogovorom pa se je pritožnica hotela izogniti tudi pravdanju za vložena sredstva oz. solastni delež, terjatve do zapuščine je imela namreč namen vložiti potem, ko bi dobila mnenje sestre glede same vrednosti zapuščine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Očitno je, da bi pritožnica res želela skleniti dedni sporazum s svojo sestro, saj je v ta namen celo poskrbela za cenitev zapuščine, vendar do dednega dogovora med dedinjama ni nikoli prišlo.

Na zapuščinski obravnavi je pritožnica izjavila, da sprejema svoj dedni delež, kakor tudi dedni delež, za katerega je pričakovala, da ji ga bo odstopila sestra. V skladu s tem je sodišče pozvalo M. C. naj poda dedno izjavo. Le-ta je poslala vlogo v francoščini, ki jo je sodišče samo prevedlo, ne da bi zahtevalo prevod te vloge v slovenski jezik. Prevod se je glasil: želim sprejeti dediščino, ki mi pripada po zakonu in pravici. Po izdaji sklepa o dedovanju je sodišče prve stopnje pozvalo M. C. naj prevede vse svoje vloge v slovenski jezik.

Ker tega v postavljenem roku ni storila, je sodišče vse njene vloge, vključno s tisto, ki je bila podlaga za sklep o dedovanju, zavrglo.

Tak postopek pa ni vplival in ni mogel vplivati na pravilnost sklepa o dedovanju, saj je rezultat v primeru pozitivne dedne izjave enak kot v primeru da sodišče do konca postopka ne prejme dedne izjave. V skladu s 3. odst. 205. člena in 3. odst. 207. člena Zakona o dedovanju namreč sodišče odloči o pravici prizadetih oseb po podatkih s katerimi razpolaga, če ne podajo dedne izjave. Sodišče torej odloči skladno pravni domnevi da dedič dediščino sprejema.

Glede pomislekov pritožnice v zvezi s tem, da ni dobila priložnosti,, da bi odgovorila na izjavo svoje sestre, velja le še omeniti, da v zapuščinskem postopku ni potrebno, da sodišče da možnost prizadeti osebi, da se izjavi o navedbi druge prizadete osebe (4. odst. 207. člen Zakona o dedovanju).

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določilom 2. odst. 365. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.