Jedro

Višje sodišče se sicer povsem strinja z izhodiščem, da naj praviloma otrokovi stiki oba starša tako v logističnem kot v finančnem smislu obremenjujejo približno enako. A še bolj pomembno izhodišče je, da mora vse aspekte odločanja o otrokovih stikih prežemati načelo otrokove največje koristi, kamor sodi tudi varovanje otrokovega zdravja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi; pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o sikih spremeni tako, da deklico tudi po stikih na materin dom vselej pripelje tožnik.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje predvsem: 2. razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, 3. dve in pol letno deklico A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi, 4. določilo stike med deklico in očetom tako, da se ti uvajajo in širijo postopoma, 5. tožniku naložilo, da plačuje od 18. 9. 2014 do 1. 2. 2016 preživnino v višini 95,00 EUR, odtlej pa 150,00 EUR, 6. zavrnilo drugačen tožnikov zahtevek in 8. odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Odločitev o razvezi zakonske zveze je pravnomočna.

Zoper odločitev o dodelitvi A., stikih in preživnini se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov (v dveh vlogah) pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Prepričan je, da bi sam bolje poskrbel za hčerine pravice in koristi. Opravičuje svoje ravnanje v postopku, ko je v čustvenem razburjenju večkrat zapisal, da se odreka očetovstvu in ne želi videti hčere ter ga pripisuje pritiskom sodišča, Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in sodnega izvedenca. Meni, da toženka ni primerna, da skrbi za hčer, saj ni dobra oseba, ravnala je samovoljno, brez vključevanja tožnika. Tako je tudi poimenovala deklico, toženec bi želel, da ji je ime B. Sodišče je pri določitivi stikov sledilo pogojevanju toženke in določilo minimalen obseg stikov. Pritožnik se sprašuje, kako naj gre v tem času kam z deklico, da kaj počneta in se imata lepo.

Pritožnik še meni, da sodišče ni dovolj razjasnilo toženkinega premoženjskega stanja, saj ni ugotavljalo, koliko delovne dobe ima v B. Brez dokaza je sledilo njenim navedbam, da lahko s šivanjem zasluži le 30,00 EUR mesečno. Poleg tega sodišču ni znano, da je toženka tožnika le izkoristila, bila z njim sedem mesecev poročena, zdaj pa na račun tega uveljavlja pravice.

Pojasnjuje še, kaj predstavlja nakazilo 125,00 EUR na njegov račun. Navaja, da ne drži, da ne plačuje stanovanjskih stroškov, plačuje 100,00 EUR mesečno.

Pritožnik dodaja, da je doslej za hčer kupil tudi dudo, stekleničko, pripomočke za higieno in ji nakazal sredstva, ki jih je ob rojstvu namenila občina (približno 400,00 EUR).

3. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stikih v tistem delu, v katerem je sodišče odločilo, da mora po stiku deklico prevzeti na očetovem domu. Opozarja, kako resno je hčerino zdravstveno stanje. Vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi ji je odsvetovana, mati avtomobila niti vozniškega izpita nima.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da tudi on nima lastnega prevoznega sredstva; obe stranki naj trpita finančno breme izvajanja stikov. Toženka je deklico celo z avtobusom peljala v B. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi skrbno in popolno ugotovilo dejansko stanje in (z manjšo izjemo pri ureditvi stikov, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) pravilno uporabilo materialno pravo – predvsem določbe 105., 106., 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

O zaupanju deklice v vzgojo in varstvo materi

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu zgradilo na ugotovitvah izvedenca klinične psihologije, ugotovitvah CSD, izpovedi pravdnih strank, podatkih o zdravstvenem stanju deklice in lastnih opažanjih. Vse izvedene dokaze je skrbno in zelo podrobno analiziralo, pritožnik pa dokazne ocene ne izpodbija.

Ponavljanje zapisanega je nepotrebno, odločilno je naslednje: Toženec ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da A. od rojstva živi z mamo, očeta praktično ne pozna. Izpostavlja sicer, da toženka ravna samovoljno, brez vključevanja tožnika, a zamolči, da kljub(1) izdani začasni odredbi, na podlagi katere bi se postopno vzpostavili stiki med njim in deklico, do tega ni prišlo iz razlogov na njegovi strani. Ob ugotovitvi, da je deklica na mater dobro čustveno navezana(2) in da je mati kljub nekaterim starševskim deficitom(3) zanjo doslej dovolj dobro poskrbela(4), bi bila kakršnakoli drugačna odločitev o zaupanju v varstvo in vzgojo neodgovorna. Dodelitev očetu bi namreč ob opisanem za malčico predstavljala prehod od primarnega objekta čustvene navezanosti k popolnemu tujcu(5), kar nikakor ne bi bilo v njeno korist, nasprotno. Ker tožnik z deklico ni vzpostavil niti resnih stikov, kaj šele očetovsko – hčerinskega odnosa(6), se sodišče ni moglo prepričati, ali bi sploh zmogel starševstvo hudo bolne deklice. Ker ima osrednji pomen pri odločitvi o vzgoji in varstvu otroka prav vprašanje, ali so starši svoje življenje in vedenje sposobni prilagoditi potrebam otroka, tožnik pa tega ni izkazal, pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev ne dvomi.

O stikih

7. Pritožnik je, kot kaže, spregledal pretežni del odločitve sodišča prve stopnje o stikih. Sodišče je določilo povsem običajen obseg stikov – med tednom in vsak drugi vikend ter izmenično med počitnicami. Ker pa A. očeta (še) ni uspela spoznati, je ravnalo popolnoma pravilno, ko je določilo prehodno uvajalno obdobje. Pri tej odločitvi sodišče prve stopnje ni (kot si zmotno razlaga pritožnik) sledilo pogojevanju toženke, ampak ugotovitvam izvedenca, da je oče otroku tujec in da je treba medsebojno čustveno vez šele izgrajevati(7). Le tak postopen način določitve stikov predstavlja ustrezno udejanjenje načela otrokove največje koristi(8).

8. Utemeljeni pa so pritožbeni pomisleki toženke v določeni način prehodov deklice s stikov pri očetu. Višje sodišče se sicer povsem strinja z izhodiščem, da naj praviloma otrokovi stiki oba starša tako v logističnem kot v finančnem smislu obremenjujejo približno enako. A še bolj pomembno izhodišče je, da mora vse aspekte odločanja o otrokovih stikih prežemati načelo otrokove največje koristi, kamor sodi tudi varovanje otrokovega zdravja.

9. Ni sporno, da toženka nima avtomobila, nima vozniškega izpita in glede na njeno premoženjsko stanje ni realno pričakovati, da ju bo lahko kmalu pridobila; tožnik pa uporablja materin avtomobil in je opravil vozniški izpit. Prav tako ni sporno, da ima A. resne zdravstvene težave (benigno nevtropenijo otroške dobe(9), njen imunski sistem je močno oslabljen) zaradi katerih so ji zdravniki odsvetovali uporabo javnih prevoznih sredstev(10). Dokler se njen imunski sistem ne okrepi, ni v korist A., da se ob zaključku stikov zvečer vrača domov z vlakom ali avtobusom. Ker tožnik vozi in ker si lahko izposodi avtomobil, to, da bo deklico pripeljal s stika domov, zanj gotovo ne bo pretirano breme, korist za dekličino zdravje pa bo neprecenljiva.

O preživnini

10. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne so potrebe A.; pritožbeno sodišče pa opozarja, da jih je sodišče prve stopnje (glede na premoženjski položaj pravdnih strank) omejilo, kolikor je le mogoče. 11. Tudi ugotovitvam, kakšne so tožnikove zmožnosti (je sicer brezposeln, a mlad, zdrav, po poklicu zidar, ima izkušnje z delom v proizvodnji, pa ni izkazal aktivnosti v smeri pridobitve dela), ne nasprotuje. Pritožbena trditev, da za stanovanje plačuje 100,00 EUR mesečno (v postopku pred sodiščem prve stopnje je izpovedal da 200,00) na oceno njegovih zmožnosti ne vpliva. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da ne prispeva k stanovanjskim stroškom, nasprotno, sledilo je njegovim trditvam, da živi v stanovanju svoje matere, s katero si deli stanovanjske stroške, da pa mu ni treba plačevati najemnine(11) (da bi plačeval najemnino ni trdil niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi). Pritožbene trditve o nakazilu 125,00 EUR in varščini 238,32 EUR, ne vplivajo na oceno tožnikovih zmožnosti.

12. Kako bi na oceno toženkinih zmožnosti lahko vplival podatek o njeni delovni dobi v B., pritožnik ne pojasni, pritožbeno sodišče pa povezave ne vidi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka brezposelna, ima dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji, išče zaposlitev, a zaradi bolezni A. težko najde primerno službo. Prejema socialno pomoč, otroški dodatek A. in donacijo iz naslova botrstva. Sodišče je verjelo njeni izpovedi, da opravlja priložnostno delo šivilje na domu, s čimer zasluži največ 30,00 EUR mesečno. Pritožnik navaja, da je sodišče brez dokaza sledilo tej navedbi toženke. To ne drži, izvedlo je dokaz z njenim zaslišanjem in ga ocenilo. Tožnik ni trdil, da toženka lahko zasluži več in koliko, niti v zvezi s tem predlagal izvedbe kakšnega dokaza.

13. Dosojena preživnina je takšna, da (skupaj s toženkinim prispevkom) komajda pokrije najnujnejše potrebe deklice. Ni odveč pritožniku pojasniti, da je odločitev sodišča prve stopnje o razporeditvi bremena preživljanja med starša A., glede na ugotovitve o njunih zmožnostih (kamor sodi tudi ugotovitev, da je doslej za deklico v vseh aspektih skrbela le toženka), v njegovo korist. 14. S tem, da je tožnik hčeri izročil sredstva, ki jih je zanjo namenila občina, ni plačal preživnine, saj ne gre za njegov denarni prispevek za deklico. Trditve, da je kupil nekaj stvari za otroka, so splošne, časovno neopredeljene, neizkazane, sicer pa se preživnina za otroka plačuje v denarju(12), ne s kupovanjem stvari.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

15. Pritožbeni razlogi tožnika torej niso utemeljeni, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče njegovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Toženkini utemeljeni pritožbi je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in odločitev o stikih ustrezno spremenilo.

16. Na podlagi 413. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi v tej fazi postopek teče v interesu obeh pravdnih strank, predvsem pa njune skupne hčere, zato uspeh v pritožbenem postopku ni primarni kriterij za odločitev o pravdnih stroških.

Op. št. (1): Med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Op. št. (2): 15. stran izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): 14. stran izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Ob tem pa se je treba zavedati, da starševstvo hudo bolnemu otroku (A. je bila od rojstva kar štiriindvajsetkrat hospitalizirana) predstavlja precejšen izziv.

Op. št. (5): Neizpodbijano stališče izvedenca, povzeto na 19. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (6): Na to ne kažejo le njegove nepremišljene izjave v postopku.

Op. št. (7): 14. stran izpodbijane sodbe.

Op. št. (8): V skladu s 1. odstavkom 106. člena ZZZDR se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi.

Op. št. (9): Natančno o dekličinih zdravstvenih težavah – 13. stran izpodbijane sodbe.

Op. št. (10): 23. stran izpodbijane sodbe.

Op. št. (11): Obrazložitev na 31. strani izpodbijane sodbe.

Op. št. (12): Prim. 1. odstavek 131.a člena ZZZDR.