Jedro

Po prvem odstavku 413. člena ZKP sodišče med drugim zavrže zahtevo za obnovo postopka s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova.

Izrek

I. Pritožba obsojene A.K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo obsojene A.K. za obnovo kazenskega postopka z dne 11. 10. 2017 zavrglo in jo oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper tak sklep se je pritožila obsojena, ki v pritožbi navaja, da oškodovanec I.B. ni govoril resnice in da je bila obsojena na podlagi ponarejene listine ter se sklicuje na izjavo svojega moža, ki jo tudi prilaga pritožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se sme pravnomočno končan kazenski postopek obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu. Nova dejstva ali novi dokazi morajo biti taki, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca. Po prvem odstavku 413. člena ZKP sodišče med drugim zavrže zahtevo za obnovo postopka s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Sodišče ima torej pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izjavo moža obsojene, M.K., z dne 13. 11. 2016, ki jo je kot nov dokaz predložila obsojena, pravilno ocenilo, da ta ne predstavlja takšnega dokaza, ki bi utegnil sam zase ali skupaj z že izvedenimi dokazi v pravnomočno zaključenem postopku pripeljati do oprostilne sodbe oziroma do sodbe po milejšem kazenskem zakonu, prav tako pa v ničemer ne postavlja pod vprašaj ugotovitev oziroma zaključkov pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obsojene. Kar pa zadeva pritožbenih navedb obsojene glede „lažnive“ izpovedbe oškodovanca I.B. pa je povedati, da je lahko predmet obnove kazenskega postopka le pravnomočna sodba o krivi izpovedbi, s katero pa pritožnica ne razpolaga.

5. Že sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na očitke obsojene, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da ji je bila v kazenskem postopku kršena pravica do zagovornika, ko je zaključilo, da navedena kršitev ni razlog za obnovo kazenskega postopka, kot ga zahteva 410. člen ZKP. Navedena kršitev pa je sicer že bila predmet pritožbenega postopka pred Višjim sodiščem v Mariboru, ki je s sodbo II Kp 13277/2014, dne 8. 12. 2016, pritožbo obdolžene v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Ker je po oceni pritožbenega sodišča napadeni sklep pravilen in zakonit, pritožnica pa niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi ga lahko omajalo, je o pritožbi obsojene odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7. Pritožbeno sodišče je obsojeno skladno z določili členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP oprostilo plačila sodne takse.