Up-551/03 - 5

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki jo zastopa B. B. B., odvetnica v Ž., na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 759/01 z dne 28. 5. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča U 2327/2000 z dne 16. 6. 2001 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351-08-132/00-RS z dne 13. 11. 2000 ter odločbo Upravne enote Kranj št. 35100-57/98-04/LZ se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica navaja, da je upravni organ izdal investitorjema enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo smučarske skakalnice Gorenja Sava in spremljajočih objektov. Gradbeno dovoljenje določa, da je sočasno z gradnjo skakalnice treba zgraditi kanalizacijo, na katero se je treba priključiti pred izdajo uporabnega dovoljenja. Kanalizacija naj ne bi bila zgrajena, niti naj ne bi bilo izdano gradbeno dovoljenje zanjo. Pritožnica navaja, da je že ves čas postopka tako pred upravnimi organi kot pred sodišči opozarjala, da morajo biti objekti na sosednjem zemljišču zgrajeni tehnološko tako, da s svojimi škodljivimi vplivi ne motijo in povzročajo škode na njenih zemljiščih.

Sodišči naj ne bi svojih odločitev utemeljili glede zatrjevanih kršitev Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. - ZUN) in Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. - ZGO). Na pritožničino zemljišče naj bi se ob vsakem neurju stekale meteorne vode z blatom in peskom ter gradbenim materialom s skakalnice in s sosednjega zemljišča, saj meteorna kanalizacija v času gradnje še ni zgrajena, tako naj bi pritožnici ves čas nastajala škoda na zemljišču in pridelkih. Pritožnici naj bi bile v upravnem in sodnem postopku kršene človekove pravice, ker naj upravni in sodni organi ne bi dovolj zaščitili njenih interesov, ki jih ima kot mejaš. Upravno sodišče naj ne bi zadeve obravnavalo na javni obravnavi. Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 33. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo hkrati tudi za kršitev človekove pravice. Pritožničin primer, kot izhaja iz naslednjih točk v obrazložitvi tega sklepa, ni tak.

Dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane odločbe ni uspela, še ne pomeni kršitve enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Za kršitve teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bil v nasprotju z navedenimi človekovimi pravicami.

Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali niso morda odločitve tako napačne ali brez razumne pravne utemeljitve, da jih je mogoče označiti za arbitrarne. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Obe sodišči sta pojasnili, da se sporna gradnja ureja na podlagi Odloka o ureditvenem načrtu za Smučarski center Gorenja Sava (Uradni list RS, št. 8/97), ki določa, da je potrebno objekte priključiti na kanalizacijsko omrežje, čeprav v času prve faze gradnje dopušča izgradnjo greznice. Ker gre za gradnjo objektov, za katere je bila izvedena presoja vplivov na okolje, je v skladu z Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. - ZVO) potrebno pridobiti okoljevarstveno soglasje. Iz okoljevarstvenega soglasja z dne 1. 8. 2000 izhaja, da morajo biti objekti priključeni na kanalizacijo pred izdajo uporabnega dovoljenja. V kolikor kanalizacija ne bo zgrajena, investitorja ne bosta mogla pridobiti uporabnega dovoljenja in torej objektov ne bosta mogla uporabljati. Upravna organa in sodišči so tako odločitev oprli na razlago materialnih predpisov, ki ji ni moč očitati arbitrarnosti, zato pritožnici ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje le, da Mestna občina ni izpolnila pogoja iz enotnega dovoljenja za gradnjo glede kanalizacije, kar pa še ne dokazuje, da izdano dovoljenje posega v njene ustavne pravice.

Okoliščin, ki bi kazale na kršitve ustavnih jamstev procesne narave, pritožnica ni izkazala. Lahko bi bil relevanten le njen očitek, da Upravno sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave. V okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave se namreč od upravnih sodišč zahteva, da v upravnem sporu zagotovijo obravnavo, torej kontradiktorni postopek, kjer stranke lahko ponujajo dokaze in spodbijajo nasprotne navedbe, kar je element javnega sojenja. Vendar pa vsebinska obravnava tega pritožničinega očitka ni bila mogoča. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnica že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Po četrtem odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50 /97 in nasl. - ZUS) predstavlja izdaja sodbe brez glavne obravnave v upravnem sporu poseben pritožbeni razlog, ki ga Vrhovno sodišče presoja s stališča, ali je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča z dne 5. 7. 2001 je razvidno, da očitka glede izvedbe glavne obravnave pritožnica v pritožbi ni uveljavljala. Zato tudi ni bilo mogoče upoštevati navedb pritožnice, s katerimi očita sodišču, da ni izvedlo glavne obravnave. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo.

Neutemeljen je tudi pritožničin očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. To kršitev pritožnica vidi v emisijah, ki jih povzroča sporna gradnja na njenih zemljiščih. Obe sodišči sta razumno pojasnili, da so varnost pred emisijami dolžni varovati inšpekcijski organi. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi izpodbijani sodni odločbi vsebovali kakšno pravno stališče, ki je z vidika ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanim aktom ni mogoče očitati.

Pritožničinega očitka, da je bila z izpodbijanimi akti kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa ne vsebuje posamičnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan