Jedro

O obstoju zunajzakonske skupnosti se ne odloča kot o glavnem vprašanju v posebnem postopku. Če je skupnost prenehala, je treba zahtevati ugotovitev pravnih posledic, ki jih je pustila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. in 3. odstavku spremeni tako, da se glasi: "Predlagateljica F. K., Z. 6, K. se napoti na pravdo zoper nasprotnega udeleženca M. Š., Z. 25, K., zaradi ugotovitve, da premoženje, glede katerega predlaga delitev v predlogu, vloženem

24.4.2003, predstavlja njuno skupno premoženje.

Predlagateljica mora tožbo vložiti v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče s postopkom nadaljevalo, pri čemer bo štelo, da v predlogu navedeni predmeti ne predstavljajo skupnega premoženja nepravdnih strank."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek za delitev skupnega premoženja. Na pravdo je napotilo nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico F. K. z zahtevkom na neobstoj zunajzakonske skupnosti. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da mora tožbo vložiti v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa, ker bo sicer sodišče s postopkom nadaljevalo ne glede na zahtevek, glede katerega je bil nasprotni udeleženec napoten na pravdo. Tako je odločilo, potem ko je ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec v skladu z 2. odstavkom 9. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP interes za ureditev pravnega razmerja.

Zoper sklep se nasprotni udeleženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sklepa. Navaja, da nima nobenega interesa, ne za ureditev pravnega razmerja ne za karkoli drugega. Zato ni podan razlog, zaradi katerega ga je sodišče napotilo na pravdo. Zunajzakonska skupnost se ne predvideva in tisti, ki jo zatrjuje, mora njen obstoj dokazati in ne obratno. Zahtevek na neobstoj zunajzakonske skupnosti že sam po sebi ni logičen in bi bila taka tožba nesklepčna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ima v celoti prav. Nobene podlage ni v spisu za ugotovitev, da ima interes za ureditev spornega razmerja nasprotni udeleženec, prav tako pa je točno, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazovati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice oziroma pravnega razmerja ni. Enako velja glede dejstev: tisti, ki trdi, da določeno dejstvo obstaja, mora to dokazati.

Tudi sicer je v sodni praksi večinsko stališče tako, da se o obstoju zunajzakonske skupnosti ne odloča kot o glavnem vprašanju v posebnem postopku. Če je namreč morebitna zunajzakonska skupnost, ki je že prenehala, pustila pravne posledice, ki še trajajo, je treba zahtevati ugotovitev teh pravnih posledic, ne pa razmerja, ki je pravne posledice povzročilo (glej Poročilo o razpravi na posvetovanju o pravnih problemih zunajzakonske skupnosti, Pravosodni bilten št. 1, letnik 1987, stran 28).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlagateljica tista, ki mora vložiti tožbo, vendar to ni tožba na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, pač pa glede na spredaj povedano tožba na ugotovitev pravnih posledic, ki po njenem zatrjevanju iz tega izhajajo. Pravna posledica naj bi torej bila skupno premoženje (prim. 1. in 2. odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR in 2. odstavek 51. člena ZZZDR). Predlagateljica bo torej v pravdi morala dokazati, da nepremičnine in premičnine, ki jih je navedla v predlogu, predstavljajo skupno premoženje. Če tožbe ne bo vložila, ali če v pravdi ne bo uspeha, bo imelo sodišče prve stopnje podlago, da predlog za delitev skupnega premoženja zavrne.

Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v 3. odstavku 118. člena ZNP v zvezi s 130. členom ZNP in v 9. in 10. členu istega zakona.

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sklepa pa temelji tudi na

3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP.