Jedro

Glede zahtevka za plačilo stroškov za najeto stanovanje pa je toženka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala (le), da je te stroške poravnala tožniku. Toženka pa ni z ničemer dokazala, da bi vtoževane zneske stroškov tožniku tudi dejansko poravnala. Tega zaključka sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija. Toženka torej pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da tožnik teh stroškov ni plačal dobaviteljem oziroma izvajalcem storitev ter da je sporno, kdo je izstavil račun za stroške vodovoda in kanalizacije, na koga se ta glasi, za katere mesece naj bi plačala račun za telefon in na katero obdobje se nanaša vtoževani znesek stroška elektrike, kar vse navaja v pritožbi. Navedene pritožbene navedbe zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla že prej navesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 10. 11. 2011 razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 3.590,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2005 dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več, to je plačilo zneska 2.457,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2005 dalje do plačila, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 606,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek delno zavrnilo, kar pa v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ji je naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice v eurih že za čas od 27. 10. 2005 dalje, ko je bila slovenska nacionalna valuta še tolar. Glede zahtevka, ki se nanaša na plačilo stroškov, navaja, da tožnik zgolj s predložitvijo računov z dne 10. 05. 2005 in 10. 06. 2005 ni dokazal, da je prav on plačal stroške vodovoda in kanalizacije. Iz navedenih računov tudi ni razvidno kdo ju je izstavil in na koga se glasita. Tudi položnice za RTV prispevek, za plačilo stroškov telefona in elektrike, ki jih je v spis vložil tožnik, ne dokazujejo, da je prav on plačal v njih navedene zneske, katerih povračilo ji je z izpodbijano sodbo naloženo. Tožnik je namreč izpovedal, da je vse stroške sam poravnal preko banke in da v zvezi s temi plačili hrani odrezke, ki pa jih sodišču ni predložil. Poudarja, da je podala dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe o višini položnic, ki so bile izstavljene za sporno stanovanje, sodišče prve stopnje pa neizvedbe tega dokaza sploh ni obrazložilo. V zvezi s plačilom stroškov telefona še navaja, da je tožnik izpovedal, da je toženka telefon nazadnje plačala v mesecu decembru 2004, zato je nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo stroškov telefona ugodilo tudi za mesece avgust, november in december 2004. Glede stroškov elektrike pa navaja, da iz položnice, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, ni razvidno, na katero obdobje se nanaša. Nadalje v zvezi z zahtevkom za plačilo najemnin navaja, da je njeno izpoved, da se je iz spornega stanovanja izselila že pred 01. 09. 2005 potrdila priča R. P., smiselno pa tudi priča S. B. Poudarja še, da je izvedenec P. potrdil, da pisem, ki jih je sodišču predložil tožnik, ni podpisala toženka, ter da je nemogoče zaključiti, da je podpisala aneks k najemni pogodbi in primopredajni zapisnik z dne 01. 09. 2005. 3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi očitano pomanjkljivost izpodbijane sodbe, ko je v njenem izreku manjkal zavrnilni del, je sodišče prve stopnje odpravilo z dopolnilno sodbo z dne 10. 11. 2011. 6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice v eurih že od 27. 10. 2005 dalje, ko euro še ni bil domača valuta, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati glavnico z obrestmi, ki se obračunavajo po obrestni meri, ki jo za zamudne obresti določa zakon. Tožnik je v tožbi z dne 27. 10. 2005 zahteval plačilo glavnice v tolarjih. Gre torej za terjatev, ki je bila že od vsega začetka v domači valuti. V skladu s 13. členom Zakona o uvedbi eura pa se je domača valuta, ki je bila dotlej tolar, z dnem 01. 01. 2007 uradno pretvorila v eure po zakonsko določenem menjalnem tečaju. Vrednost glavnice torej ostaja enaka, le da je sedaj izražena v drugi valuti. Od te vrednosti pa tečejo zakonske zamudne obresti in te so po vrednosti popolnoma enake ne glede na to, ali se obračunavajo od tolarske vrednosti ter se šele nato preračunajo v eure ali pa se že v izhodišču obračunajo od eurske vrednosti.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je do primopredaje stanovanja, ki je bilo predmet najemne pogodbe z dne 21. 08. 2004, sklenjene med pravdnima strankama, prišlo dne 01. 09. 2005, kot je to zatrjeval tožnik kot najemodajalec, in ne že dne 01. 03. 2005, kot je to zatrjevala toženka kot najemnica. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem dejstvu je skrbna, vestna in prepričljiva ter temelji na presoji posameznih dokazov kot tudi vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zoper njo nima nobenih pomislekov. Priča R.P. je res potrdil toženkino izpovedbo, da se je toženka v januarju 2005 preselila v stanovanje v D., kot to poudarja pritožba. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s to izpovedbo pravilno pojasnilo, da toženkina selitev v D. ni pomembna, saj iz preostalih izvedenih dokazov izhaja, da je imela toženka v spornem stanovanju vse do 01. 09. 2005 svoje stvari in ga je torej do takrat uporabljala. Res je tudi, kar poudarja pritožba, da je izvedenec glede podpisov na primopredajnem zapisniku z dne 01. 09. 2005 in aneksu k najemni pogodbi z dne 15. 05. 2005 zaključil, da sta (zgolj) verjetno (in ne gotovo) toženkina. Vendar pa se pritožbeno sodišče, kot rečeno, pridružuje sodišču prve stopnje, ki je, upoštevaje to izvedensko mnenje v povezavi s tožnikovo prepričljivo izpovedbo in njegovo registracijo omenjenega aneksa ter na drugi strani namerno neresnično izpoved toženke (ki se je kot taka izkazala predvsem v povezavi z izpovedbo priče B.), sledilo trditvam tožnika o dne 01. 09. 2005 opravljeni primopredaji stanovanja. Ker je torej najemno razmerje med pravdnima strankama trajalo vse do 01. 09. 2005, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku najemnino za obdobje od maja 2005 do vključno avgusta 2005. 8. Glede zahtevka za plačilo stroškov za najeto stanovanje pa je toženka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala (le), da je te stroške poravnala tožniku. Toženka pa ni z ničemer dokazala, da bi vtoževane zneske stroškov tožniku tudi dejansko poravnala. Tega zaključka sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija. Toženka torej pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da tožnik teh stroškov ni plačal dobaviteljem oziroma izvajalcem storitev ter da je sporno, kdo je izstavil račun za stroške vodovoda in kanalizacije, na koga se ta glasi, za katere mesece naj bi plačala račun za telefon in na katero obdobje se nanaša vtoževani znesek stroška elektrike, kar vse navaja v pritožbi. Navedene pritožbene navedbe zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla že prej navesti (prvi odstavek 337. člena ZPP). V zvezi s pritožbenim očitkom o neobrazloženi zavrnitvi toženkinega dokaznega predloga za opravo poizvedb o višini položnic, ki so bile izstavljene za sporno stanovanje v času najema, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tega dokaza (pravilno) obrazložilo, in sicer da njegova izvedba ni bila potrebna, saj je položnice za to stanovanje za čas najema sodišču predložil tožnik, ki je s tem dokazal višino zahtevanih stroškov.

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).