Jedro

V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, 1. da toženka vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da tožniku izroči v posest dele stavb v stanovanjski hiši Cesta A. in Ulica B., naštete v izreku, ter ponovno omogoči dobavo električne energije v dele stavbe naštete v izreku; 2. da se toženi stranki prepoveduje, da v prihodnje s takšnimi in podobnimi dejanji ali kakršnimikoli drugimi dejanji posega v posest tožeče stranke na stanovanjski hiši z naslovom Cesta A. in Ulica B., in delih stavbe, naštetih v izreku. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2.Zoper odločitev se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Varovana je vsaka posest. Zmotna je ugotovitev, da naj bi tožnik izvrševal posest za toženko, saj bi se moral v takšnem primeru tožnik ravnati po navodilih toženke. Opozarja, da med pravdnima strankama obstaja spor o lastništvu stanovanj, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Obstoj spora izključuje možnost, da je tožnik izvajal posest na spornih stanovanjih za toženko in da se je bil dolžan ravnati po njenih navodilih. Posest izvaja zase in zaradi varovanja svojega interesa. Tožnik je aktivno nasprotoval prevzemu posesti s strani toženke in je v ta namen angažiral varnostno službo ter namestil tehnična sredstva - alarmno napravo. Sodišče ni imelo podlage za uporabo 26. člena. SPZ1.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik s tožbo zahteva varstvo posesti na posameznih delih stavbe na naslovu Cesta A. in Ulica B. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da gre v naravi za posamezne dele, ki so nastali po izvedbi gradbeno-obrtniških del v pritličju in kleti stavbe, ki jih je naročila toženka. Njihova lastnica je toženka. Ugotovljeno je tudi, da je toženka tista, ki je zamenjala ključavnice oz. odklopila elektriko.

6.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na zaključek, da toženec, ki je trdil, da je bil on izvajalec gradbeno obrtniških del na podlagi dogovora s toženko, s tem, ko je ta dela na podlagi pogodbenega razmerja s toženko izvedel, na posameznih delih, na katerih je toženka zamenjala ključavnico oziroma izklopila elektriko, ni pridobil posesti.

7.Med pravdnima strankama je tudi v pritožbenem postopku sporno vprašanje, ali je imel tožnik sporne posamezne dele v posesti ali pa je bil le njihov imetnik. Sama dejanska oblast nad stvarjo namreč v primeru, da se izvršuje za drugega in po njegovih navodilih, ne predstavlja posesti, ampak zgolj imetništvo, ki pa v posestnem sporu ni varovano (26. člen SPZ). Pritožbeno sodišče se z zaključkom (in razlogi), da toženec ni bil posestnik (ampak imetnik), strinja.

8.Temeljne predpostavke za opredelitev imetništva so namreč 1. da določena oseba izvaja dejansko oblast na stvari za drugega, 2. da to izvajanje izhaja iz delovnega oz. temu podobnega razmerja ali se izvaja v gospodinjstvu in 3. da obstaja dolžnost ravnati se po navodilih drugega, t. j. posestnika. Imetnik se mora pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.2 V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.

9.Dejstvo, da je tožnik, ker toženka tega dogovora ni spoštovala, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložil tožbo (glej prilogo A6), s katero poleg plačila zahteva tudi sklenitev prodajne pogodbe za stanovanja v kletnem delu stavbe, na presojo, da je bil le imetnik, ne vpliva. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v posestnem sporu odločilno le zadnje posestno stanje, ne pa vprašanja povezana z morebitno kršitvijo med pravdnima strankama sklenjenega dogovora. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, pa je v konkretnem primeru tožnik dejansko oblast izvajal za toženko in je bil pri tem dolžan ravnati po njenih navodilih, kar pomeni, da je treba šteti, da je bila toženka tudi posestnica nepremičnin. Nerelevantna za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je tudi pritožbena navedba, da je ravnanju toženke aktivno nasprotoval ter angažiral varnostno službo in namestil tehnična sredstva.

10.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP3), jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena niti toženka. Ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški za vložen odgovor niso bili potrebni, saj v njem ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------

1Stvarnopravni zakonik.

2Glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 167; glej tudi odločbo Okr Zadar Gž 939/90, 28.11.1990, objava Pregled VSH 48/91, str. 40 in odločbo Okr Zadar Gž 325/77, 14.9.1977, objava Pregled VSH 12/77, str. 19.

3Zakon o pravdnem postopku.