Jedro

Ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, ki je bila zavarovana kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi glede na določbe ZNKD. V obravnavanem primeru gre zato za vprašanje, ali so bila obravnavana zemljišča glede na določbo 6. člena Zakona o TNP s posamičnim aktom razglašena za naravni spomenik in kot taka zato izvzeta iz pravnega prometa.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odpravi točka b. v 1. točki izreka delne odločbe Upravne enote A, št. ... z dne 14. 1. 2008, ter se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

V preostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. ... z dne 14. 1. 2008, v 1. točki izreka odločil, da se zahteva za vrnitev v naravi pod a. parc. št. 1233/7, 1233/8, 1233/9, 1233/10 in 1233/12, k.o. B., ki niso del podržavljenega premoženja nekdanjih članov Agrarne skupnosti C., zavrne, pod b. parc. št. 1842/9, 1842/12, 1233/1, 1233/2, 1233/4, 1233/11, 1233/16 - /36, 1233/46, 1233/47, 1233/38 -/41, 1250/1, 1250/2, 1250/3, 1233/13, 1233/14, 1233/15, vse k.o. B., ter parc. št. 1842/1, 1842/19 - /25, 1842/27 - /29, 1842/5, 1842/17, 1842/18, 1842/31, 1842/32, 1842/6, 1842/2, 1842/15, 1842/16, 1841/2, 1841/13, 1841/9, 1842/26, k.o. Č., zavrne na podlagi 3. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizacije (v nadaljnjem besedilu: ZDen), pod c. parc. št. 1842/7, 1842/10, 1842/3, 1841/7 in 1841/8, k.o. Č., zavrne na podlagi 3. odstavka 16. člena ZDen, pod d. parc. št. 1842/13, 1842/8, 1842/14, 1842/11, 1842/4 in 1841/6, k.o. Č., in parc. št. 1233/3, k.o. B., zavrne na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen in 3. odstavka 16. člena ZDen, v 2. točki izreka, da vsaka stranka v postopku svoje stroške nosi sama, drugi stroški pa niso izkazani, ter v 3. točki izreka, da bo upravni organ o preostalem delu zahteve za vrnitev premoženja odločil v nadaljevanju postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 6. 3. 2008, zavrnil pritožbi tožnice in A.A. ter drugih članov Agrarne skupnosti C. in potrdil navedeno odločbo. Upravna organa sta ugotovila, da so člani Agrarne skupnosti C., vpisane v register agrarnih skupnosti, 10. 11. 1995 vložili zahtevo za vrnitev premoženja na podlagi določbe 9. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljnjem besedilu: ZPVAS), podržavljenega na podlagi Zakona o agrarnih skupnosti. O delu premoženja je bilo že odločeno z delnimi odločbami. Predmet te odločbe so podržavljene parc. št. 1842, k.o. Č., parc. št. 1233 in parc. št. 1250, k.o. B., ki ležijo na D. V času podržavljenja so bile te parcele kot prekomejne vpisane pri vl. št. 164, k.o. C., kjer je bila vknjižena lastninska pravica za vsakokratne lastnike hiš oziroma vl. št. vasi E. in F. kot skupna lastnina brez navedbe deležev. Premoženje je bilo podržavljeno z odločbo Okrajnega ljudskega odbora G., št. ... z dne 11. 5. 1949. Iz registra deležnih pravic Okrajnega komisarja za agrarne operacije z dne 27. 4. 1910 in registra deležnih pravic o uredbi užitnih in oskrbovalnih pravic glede skupne planine D. št. ... z dne 19. 7. 1919 je razvidno, da so bile parc. št. 1842, 1233 in 1250 skupna last vasi F. oziroma posestnikov iz te vasi, ne pa tudi posestnikov iz E. Sedanje katastrsko stanje obravnavanih nepremičnin je razvidno iz potrdila Območje geodetske uprave H., Geodetske pisarne A., št. ... z dne 14. 4. 2006, ter iz identifikacije stanj zemljiškokatastrskih podatkov z dne 4. 8. 2006. Po identifikaciji parc. št. 1233/7, 1233/8, 1233/9, 1233/10 in 1233/12, k.o. B., niso del podržavljenega premoženja nekdanjih članov AS C., zaradi česar je organ zahtevo v tem delu zavrnil iz tega razloga. Glede nepremičnin, navedenih pod točko b 1. točke izreka odločbe, je ugotovil, da ležijo v J., ki je bil kot narodni park razglašen z Zakonom o J. Po določbi 51. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljnjem besedilu: ZNKD), ki je veljal v času uveljavitve ZDen, spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni lastnini, ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine. S sprejetjem Zakona o ohranjanju narave (v nadaljnjem besedilu: ZON) se namembnost območja, na katerem ležijo zahtevane nepremičnine, ni spremenila, ZON pa je tudi določil, da dosedaj sprejeti akti o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti, izdani na podlagi tam naštetih zakonov (med njimi tudi ZTNP), ostanejo v veljavi. J. je torej dobil status naravne vrednote po določbi 4. člena ZON. Po določbi ZDen se naravne znamenitosti vračajo v naravi, če niso podane ovire iz določbe 19. člena ZDen. Po določbi 1. odstavka 171. člena ZON pa so med drugim deli naravne znamenitosti, navedene v seznamu tega zakona, ki je njegova priloga (med katerimi je tudi J.), prešli v last države. Po določbi 85. člena ZON tako te nepremičnine niso v pravnem prometu, zaradi česar se zahteva za vračilo teh nepremičnin glede na določbo 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen zavrne. Za nepremičnine s parc. št. 1842/7, 1842/10, 1842/3, 1841/7 in 1841/8, k.o. Č., je bilo nadalje ugotovljeno, da so v lasti fizičnih oseb, zaradi česar vračilo ni možno po določbi 16. člena ZDen, za nepremičnine s parc. št. 1842/13, 1842/8, 1842/14, 1842/11, 1842/4 in 1841/6, k.o. Č., in parc. št. 1233/3, k.o. B., pa je bilo ugotovljeno, da so zazidana stavbna zemljišča ter v lasti pravnih oseb, zaradi česar pa vračilo ni možno po določbi 32. in 16. člena ZDen. V zvezi s pripombami vlagateljev zahteve pa je organ še navedel, da se je glede zavrnitve zahteve nepremičnin za vrnitev v naravi pod točko b. oprl na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-359/06-24, in U-I-64/07-13 z dne 21. 6. 2007. Organ se tudi ne strinja, da bi moralo pristojno ministrstvo z ugotovitveno odločbo določiti znamenitosti iz določbe 1. odstavka 171. člena ZON, saj so postale last države že na podlagi samega zakona. V izreku odločbe pa sicer res niso navedeni vlagatelji, katerih zahtevek se zavrne, vendar pa bi bilo to v skladu z določbo 8. člena ZPVAS in določbo 1. odstavka 212. člena ZUP/86 nujno le v primeru, če bi se premoženje vračalo posameznim upravičencem, v tem primeru, ko je zahtevek zavrnjen, pa ne gre za tako nepravilnost v odločbi, da bi bila zaradi tega odločba nezakonita.

Tožnica je v tožbi navedla, da se odločbe ne da preizkusiti, ker je subjektivno nedoločena, pri čemer ni dvoma o tem, da so vlagatelji člani AS C., vendar so zahtevek vložili vsak zase glede na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na posameznika. Le zoper fizične osebe, na katere se nanaša vračanje premoženja, lahko učinkuje odločba. Nobene podlage ni, da se določba 1. odstavka 212. člena ZUP/86 uporablja za tak primer. Nadalje je opozorila, da je bil zahtevek najprej vložen na podlagi ZDen, nato pa na podlagi ZPVAS, organ pa je ta postopka združil. Dejstvo je, da organ ni dolžan usklajevati med strankami in procesno dopustno je, da si izberejo predstavnika ali pa ga jim postavi upravni organ, vendar pa ta nima nobene podlage, da zanemari materialne pravice udeležencev. Pravno nevzdržno pa je zatrjevanje, da v primeru zavrnitve ni pomembno, kdo so bili lastniki v času podržavljenja, kar je v postopku tudi bilo ugotovljeno. Neobrazložena je ostala tudi tretja točka odločbe, saj ni znano, zakaj je organ izdal delno odločbo. Ugotovitev, da posestniki iz E. niso bili lastniki parc. št. 1842, 1233 in 1250, je zmotna in v nasprotju s stanjem v zemljiški knjigi, kjer so kot lastniki vpisani tudi posestniki iz vasi E. Tako stanje je bilo upoštevano pri izdaji odločbe z dne 24. 7. 2007. Nadalje pa tožnica tudi meni, da posamična odločba Ustavnega sodišča, ki je izdana v ustavni pritožbi, ni materialnopravni vir, ki bi ga bilo mogoče brezprizivno uporabljati v vseh bodočih primerih. Tako menijo tudi nekateri ustavni sodniki. V odločbi, na katero se je skliceval upravni organ, je bilo odločeno o I. na podlagi določb ZDen, v predmetni zadevi pa ni tako, saj postopek teče po ZPVAS. Poleg tega pa ni mogoče mimo dejstev, da je prvostopni organ z odločbami z dne 16. 1. 2007 in z dne 4. 5. 2007 nepremično premoženje, kljub temu, da je državna lastnina in leži v J., vrnil upravičencem, kar pomeni neenakost pred zakonom. Ustavne odločbe, na katere se organ sklicuje, vprašanja ''smiselnosti'' uporabe določb ZDen ne obravnavajo. Zato je neposredno sklicevanje nanje strokovno neutemeljeno. Posebej je sporno sklicevanje na odločbo, ki ima povsem drugačen zahtevek in ki dejansko terja zaščito države. To potrdi tudi sama ustavna odločbo, saj se sklicuje na Odlok o razglasitvi I. za kulturni spomenik državnega pomena. Lastninska pravica v J. ni prepovedana, je pa omejena, s temi omejitvami pa se varuje javni interes, ki je izkazan s posebnim varovanjem. Izkazano tudi ni, da je ovira za vračilo v naravi iz tega razloga obstajala že ob sprejemu ZDen. ZTNP nima določbe, s katero je bil prepovedan pravni promet, sicer sploh ne bi moglo priti do vseh lastninskih in posestnih sprememb, ki jih ta odločba izkazuje. Neutemeljena je trditev, da je že pred uvedbo ZDen veljal Zakon o varovanju kulturne in naravne dediščine, če je bil sprejet šele leta 1999. Pa tudi opredelitev pojma kulturne dediščine iz določbe 2. člena ni mogoče poljubno raztegovati. Ker pa ne govori o naravni dediščini, je tudi sklicevanje nanj povsem neutemeljeno. Vsebinsko vprašanje se nanaša na ZON, po določbi 171. člena pa je morala biti izdana ugotovitvena odločba za določitev posebej pomembnih naravnih znamenitosti, ki niso določene. Če bi veljalo stališče organa, taka odločba ne bi bila potrebna. Trditev, da se položaj upravičencev po vložitvi zahtevka ni poslabšal, je cinizem, nevreden pravne države. Glede na besedilo ZTNP je jasno, da sam sprejem zakona ne pomeni razglasitev, ki bi jo lahko šteli kot razglasitev pred ZDen. Na to napotuje določba 6. člena ZTNP, ki posebej določa izdajo posebnega akta za zavarovanje delov nepremičnin, ki imajo tam navedeno vrednost. Stališče Vrhovnega sodišča v sodbi, opr. št. U 773/96 z dne 17. 5. 2000, je tako pravno nesprejemljivo, sklicevanje nanjo pa pravno sporno, saj ena sodba še ne pomeni sodne prakse, sodna praksa v ustavnem konceptu pa ni sprejeta kot materialnopravni vir. Pravni položaj upravičencev je v času uveljavitve ZDen in ZPVAS zagotavljal vrnitev premoženja v naravi z omejitvami, ki jih prinaša ZTNP. Takrat tudi ni bilo nobene prepovedi pravnega prometa, saj je bilo njihovo premoženje družbena lastnina v upravljanju zadruge. S takim položajem pa so računali tudi vlagatelji zahteve. Ovire so nastopile s sprejetjem novih zakonov, ki so neposredno posegli v njihove pravice. Sprejeti zakoni ZLKSDL, ZVKD in ZON tako pomenijo poseg v določbo 33. člena Ustave. Načelno stališče, da se ob izdaji odločbe uporabljajo predpisi, ki takrat veljajo, pa je tudi neposredno poseganje v pravico do zasebne lastnine. V zvezi s tem si tudi ustavni sodniki niso enotnega mnenja (ločeno mnenje k odločbi, št. Up-395/06). Če pa bi organi odločili v zakonskem roku, pa vlagateljem ne bi bilo treba dokazovati, da je država s sprejetjem zgoraj navedenih zakonov posegla v njihove pravice in njihov pravni položaj bistveno poslabšala. Odločitev pa je napačna tudi zaradi napačnega razumevanja samega postopka oziroma postopka za vrnitev premoženja AS. Ne glede na to, kakšno obliko lastnine je prinašala zakonodaja, od družbene do državne, vedno obstaja zaveza za vrnitev. Gre samo za vprašanje zavezanca, ki je sedaj država, to pa ne more pomeniti izgubo pravice do vrnitve premoženja v naravi. Take so bile tudi interpretacije v DZ ob sprejemanju ZON. Predlagala je, da sodišče po opravljeni obravnavi razsodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom Občina K. je v odgovoru na tožbo navedla, da ne vidi ovire za vračanje premoženja v naravi in se strinja, da se predmetne nepremičnine vrnejo v naravi upravičencem.

Stranke z interesom A.A.A., B.B.B. v I. ter C.C.C. d.d. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno postopanje organa in njegova odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo pod a. in b. 1. točke izreka delne odločbe, št. ... z dne 14. 1. 2008, s katero je organ odločil o zahtevi za denacionalizacijo podržavljenih zemljišč s parc. št. 1233, 1250 in 1842. Po določbi 208. člena ZUP/86 se z dispozitivom odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Dispozitiv mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (določbi 1. in 2. odstavka). Po določbi 1. odstavka 212. člena ZUP/86 pa se med drugim, kadar gre za stvar, ki se tiče večjega števila določenih oseb, lahko izda za vse skupaj ena sama odločba; osebe pa morajo biti imenovane v dispozitivu, v obrazložitvi pa morajo biti za vsako posamezno osebo navedeni razlogi, ki se nanašajo nanjo.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se zahteva za vrnitev v naravi tam navedenih parcel pod točko a., b., d. in d. zavrne zaradi razlogov, navedenih pri vsaki točki 1. točke izreka. Tožnica ugovarja subjektivni nedoločenosti izreka, ker meni, da lahko odločba učinkuje le zoper fizične osebe, na katere se vračanje premoženja nanaša, zaradi česar v tem primeru ni možno uporabiti določbe 1. odstavka 212. člena ZUP/86. Sodišče se sicer deloma strinja s tožničinim ugovorom, saj je dispozitiv res pomanjkljiv, vendar pa gre v obravnavanem primeru za odločanje o zahtevi za vračanje premoženjskih pravic, torej o zahtevi o pravicah na premoženju, ki je natančno opredeljeno v dispozitivu, ki pa je tudi bila zavrnjena. Za bistveno kršitev pravil postopka bi po oceni sodišča šlo v primeru ugoditve zahteve, saj ne bi bilo jasno, komu se premoženje vrača, zaradi česar odločba v takem primeru ne bi bila izvršljiva. Sodišče tako ugotavlja, da v takem primeru ne gre za takšno kršitev postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, zaradi česar ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Odločitve v 3. točki izreka, ko je prvostopni organ odločil, da bo o preostalem delu zahteve za vrnitev premoženja odločil v nadaljevanju postopka, pa organu tudi ni bilo treba posebej obrazlagati, saj je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, ob ugotovitvi, da je za odločitev zrel le del zahteve, lahko o tem delu zahteve odločil z delno odločbo po določbi 215. člena ZUP/86, pri tem pa tudi napovedal odločanje v nadaljevanju postopka za preostali del zahteve.

Tožnica tudi ugovarja, da se ugotovitev pod točko a. v 1. točki izreka ne ujema s stanjem v zemljiški knjigi, kjer so kot lastniki parc. št. 1842, 1233 in 1250, vpisani poleg posestnikov iz C. tudi posestniki iz E., prvostopni organ pa se je oprl na podatke iz registra deležnih pravic Okrajnega komisarja za agrarne operacije z dne 27. 4. 1910 in registra deležnih pravic o uredbi užitnih in oskrbovalnih pravic glede skupne planine ''D.'' št. ... z dne 19. 7. 1919. Iz zadnje citiranih listin, ki so po svoji naravi tudi javne listine, ki jo je v predpisani obliki izdal takrat pristojni organ, je med drugim razvidno, da so bile med drugim tudi parc. št. 1233, 1250 in 1842 vpisane v zemljiški knjigi kot skupna last posestnikov iz vasi C., kot tudi posestnikov iz vasi E., vendar pa so bila določena zemljišča razdeljena med udeležence obeh vasi, in sicer so bile parc. št. 1842, 1233 in 1250 v lasti vasi C. oziroma posestnikov iz te vasi, ugotovljeno pa je tudi bilo, da je vpis v zemljiški knjigi za parc. št. 1233, 1250 in 1842 napačen, ker imajo deležne pravice na teh zemljiščih le posestniki iz C. Ker iz identifikacije katastrskih podatkov za parc. št. 1233, 1250 in 1842 izhaja, da parc. št. 1233/7, 1233/8, 1233/9, 1233/10 in 1233/12, k.o. B., niso nastale iz podržavljenih parc. št. 1233, 1250 in 1842, je prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo teh zemljišč, ker niso bile v lasti članov bivše agrarne skupnosti C. Na drugačno odločitev v tem delu tako ne more vplivati, da je bilo tako zemljiškoknjižno stanje, na katerega opozarja tožnica, upoštevano pri odločbi z dne 24. 7. 2007, saj navedena odločba ni predmet presoje tega upravnega spora.

Sodišče pa pritrjuje tožničinemu ugovoru v zvezi z odločitvijo prvostopnega organa pod točko b. v 1. točki izreka prvostopne odločbe, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za vračilo v naravi parc. št. 1842/9, 1842/12, 1233/1, 1233/2, 1233/4, 1233/11, 1233/16 - /36, 1233/46, 1233/47, 1233/38, 1233/39, 1233/40, 1233/41, 1250/1, 1250/2, 1250/3, 1233/13, 1233/14, 1233/15, vse k.o. B., ter parc. št. 1842/1, 1842/19 - /25, 1842/27 - /29, 1842/5, 1842/17, 1842/18, 1842/31, 1842/32, 1842/6, 1842/2, 1842/15, 1842/16, 1841/2, 1841/13, 1841/9, 1842/26, k.o. Č., iz razloga po 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj je po mnenju sodišča napačna oziroma vsaj preuranjena. Po določbi 3. odstavka 18. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz tega zakona. Med ovire, za katere določa ZDen, da onemogočajo vračilo v naravi, spada tudi, če je nepremičnina izzveta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (določba 3. točke 1. odstavka 19. člena). Po presoji sodišča so razlogi za odločitev prvostopnega organa za zgoraj navedena zemljišča pod točko b 1. točke izreka pravilni. Prvostopni organ je ob ugotovitvi, da se navedena zemljišča nahajajo na območju J. parka, odločil, da njihova vrnitev ni možna, ker gre za zemljišča, ki so izvzeta iz pravnega prometa, pri čemer se je oprl na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-359/06-24, in U-I-64/07 z dne 21. 6. 2007. Ustavno sodišče je odločilo, da določbe 2. člena Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 89/99 in 107/99), 62. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) ter 1. odstavka 85. člena in 1. odstavka 171. člena ZON (Uradni list RS, št. 56/99, 31/00, 119/02, 22/03 - UPB1, 41/04 in 96/04 - UPB2) niso v neskladju z Ustavo. V odločbi je navedlo, da je ob uveljavitvi ZDen (t.j. 7. 12. 1991) varstvo tako kulturnih kot naravnih znamenitosti - med slednje so nedvomno sodila tudi obravnavana zemljišča -, urejal Zakon o naravni in kulturni dediščini (v nadaljnjem besedilu: ZNKD, Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90, 26/92), ki je zavaroval vso naravno in kulturno dediščino ter med drugim določil, da je namenjena vsem, kar pomeni, da je vsakdo imel pod enakimi pogoji pravico spoznavati in uživati vrednote naravne in kulturne dediščine (določbi 3. in 4. člena). Lastninska pravica občanov in civilnopravnih oseb na tako opredeljenih stvareh sicer ni bila izključena, jim je pa zakon nalagal določeno ravnanje s njimi, dopustil pa je tudi razlastitev iz tam določenih razlogov. V določbi 51. člena pa je ta zakon tudi določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni lastnini, ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine, po noveli iz leta 1992 pa, da je ni mogoče odtujiti iz javne ali družbene lastnine, razen izjemoma, če gre za stanovanja. Navedeno pomeni, da ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, ki je bila zavarovana kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi. Vračanje teh nepremičnin je zakonodajalec dejansko omogočil šele, ko je določil, za katere kulturne spomenike in naravne znamenitosti ovire ne veljajo. Tako je z uveljavitvijo ZON-UPB2 - ki med drugim ureja sistem varstva naravnih vrednot, katere lahko tvorijo naravni spomenik -, šele omogočil vračanje zavarovanih naravnih znamenitosti, razen tistih, za katere obstajajo ovire po drugih določbah ZDen. Po prilogi k ZON-UPB2 je na Seznamu naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki so v celoti, ali katerih deli so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij ali drugih pravnih oseb in preidejo v last države, pod točko 1 naveden J. - zakon o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 in 42/86). V državno last je torej prešel celotni J., kjer se nahajajo tudi obravnavana zemljišča. V določbi 1. člena ZTNP je opredeljen namen tega zakona (med drugim varstvo naravnih in kulturnih vrednost, zavarovanje avtohtonega rastlinstva, živalstva in naravnih ekosistemov, ipd.), v določbi 2. člena je določeno, da je območje narodnega parka pod posebnim, s tem zakonom določenim družbenim varstvom, v določbi 6. člena pa, da se na območju narodnega parka s posebnim aktom zavarujejo deli nepremične naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno naravno, kulturno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik. Iz citiranih določb torej izhaja, da se za opredelitev neke nepremičnine na območju J. kot naravne znamenitosti - in s tem njenega upravljanja pod posebnim režimom - zahteva še izdaja posamičnega akta, s katerim bi bila določena nepremičnina razglašena kot taka, torej kot naravna znamenitost. Da bi pa bil za obravnavane nepremičnine pod točko b. izdan tak posamični akt, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ker je prvostopni organ ob ugotovitvi, da se obravnavane nepremičnine nahajajo na območju J., že zaključil, da so izvzete iz pravnega prometa. S tem pa je v tem delu po presoji sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (določba 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) glede na sicer pravilno uporabljeno materialno pravo v zadevi. Sodišče je zato tožbi v delu, ki se nanaša na točko b. v 1. točki izreka prvostopne delne odločbe, ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu v smislu določb 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem naj prvostopni organ dopolni ugotovitveni postopek v tej smeri in o zadevi ponovno odloči, pri čemer pa sodišče še dodaja, da če bo prvostopni organ v ponovnem postopku ugotovil, da je bil za obravnavane nepremičnine izdan tudi posamični akt po določbah ZTNP, bo to pomenilo, da so obravnavana zemljišča po določbi 64. člena v zvezi z določbo 4. člena ZON-UPB2 naravni spomenik oziroma naravna znamenitost, ki je v lasti države. To pa bo tudi glede na določbo 1. odstavka 85. člena ZON-UPB2 pomenilo, da niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih s tem zakonom.

Sodišče pa se ne more strinjati z tožničinimi navedbami, da se je organ oprl na zakon, ki je bil sprejet šele leta 1999, ter, da gre v tem delu zadeve za varstvo kulturne dediščine, saj se je oprl med drugim na Zakon o naravni in kulturni dediščini, ki je veljal ob uveljavitvi ZDen. Nadaljnji tožničin ugovor, da navedene odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče upoštevati iz razloga, ker ni materialnopravni vir, kakor tudi, ker po mnenju tožnice ne gre za takšen primer kot v obravnavanem primeru, pa je po presoji sodišča tudi neutemeljen. V tej odločbi Ustavnega sodišča, ki je po Ustavi Republike Slovenije med drugim pristojno, da odloča o skladnosti zakonov z Ustavo (določba 160. člena Ustave RS), je Ustavno sodišče ugotovilo, da zgoraj citirani zakoni oziroma posamične določbe teh zakonov niso v neskladju z Ustavo, pri čemer je tudi podalo za to obrazložitev, ker pa gre v obravnavanem primeru za odločanje na isti pravni in podobni dejanski podlagi, se je upravni organ nanjo utemeljeno skliceval. Pri odločanju o vračilu premoženja po ZPVAS je glede na določbo 8. člena tega zakona namreč treba smiselno uporabiti tudi določbe ZDen v delu, ki se nanaša na ugotavljanje stvarnih in pravnih ovir za vračanje premoženja (določbe od 16. do 33. člena ZDen) in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu. Ustavno sodišče pa se je v tej odločbi tudi izreklo, da ne gre za poseg v pričakovane pravice denacionalizacijskega upravičenca in s tem za pravni položaj, ki bi bil varovan po določbi 1. člena Prvega protokola k EKČP, zaradi česar sodišče tudi ne more sprejeti ugovora tožnice o posegu v njeno pravico po določbi 33. člena Ustave RS. V zvezi z izdajo ugotovitvene odločbe po določbi 171. člena ZON-UPB2 pa se sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s tem ugovorom podal upravni organ, in jih zato na tem mestu ne ponavlja. Tožnica je res s tem izgubila pravico do vračila premoženja v naravi, vendar pa pravica do vračila premoženja v naravi ni absolutna, saj ne pomeni, da bi upravičenec mogel uveljaviti vrnitev premoženja v naravi vselej, kadar to zahteva. Vprašanje, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki, to je v obliki odškodnine, namreč določa zakon s kogentnimi pravili, katerih namen pa je predvsem vodilo, da se s popravo teh krivic ne povzročajo nove krivice. Prejšnje odločitve upravnih organov o vračilu premoženja v naravi v TNP pa tudi ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi, saj tudi te niso predmet presoje tega upravnega spora.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve v ničemer ne bi vplivala na odločitev v stvari (določba 2. odstavka 59. člena ZUS-1).