Jedro

Slovensko sodišče je pristojno za odločanje v odškodninski zadevi proti tuji zavarovalnici le, če ima toženka sedež v naši državi ali če je škoda nastala na ozemlju RS.

Če oškodovanec po nezgodi odide v drug kraj, tega novega kraja ni mogoče šteti za kraj nastanka škode, čeprav oškodovanec v njem trpi posledice škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po toženkinem ugovoru z izpodbijanim sklepom izreklo, da je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tem sporu.

Toženka se je proti sklepu pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je pri odločanju uporabilo predpis, ki je stopil v veljavo šele po škodnem dogodku. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, vendar je o pristojnosti odločilo v nasprotju z izoblikovano sodno prakso. Ker je do škodnega dogodka prišlo izven Republike Slovenije, dejstvo, da tožnika v Republiki Sloveniji, ker imata svoje bivališče, trpita negmotno škodo, nikakor ne pomeni, da je tu nastopila tudi škodljiva posledica. Toženka vztraja, da v tej zadevi ni podana pristojnost slovenskega sodišča, zato predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odloči, da sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99), ki je začel veljati dne 28.7.1999. Podan je torej pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj se je škodni dogodek, iz katerega izvira obravnavana škoda, pripetil dne 14.8.1998, ko je še veljal prejšnji Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 72/82), ki se je po 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) takrat uporabljal kot republiški predpis. Po 53. čl. ZUKZ bi bilo slovensko sodišče pristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku proti zavarovalnici iz naslova zavarovanja odgovornosti le, če bi toženka imela svoj sedež v naši državi ali če bi škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije. V obravnavanem primeru nobeden od navedenih dveh pogojev ni izpolnjen. Toženkin sedež je v tujini, škoda pa je nastala v sosednji državi. Kraj nastanka škode je lahko samo kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, torej do telesnih ali duševnih poškodb, zaradi katerih oškodovanec trpi telesne ali duševne bolečine ter strah. Če oškodovanec po nezgodi odide v drug kraj, tega novega kraja ni mogoče šteti za kraj nastanka škode, čeprav oškodovanec v njem trpi posledice škodnega dogodka. Čeprav tožnika po tožbenih trditvah še trpita negmotno škodo na ozemlju Republike Slovenije, kjer je njuno bivališče, tega dejstva ni mogoče opredeliti kot navezno okoliščino, ki bi jima omogočala, da si izbereta pristojnost našega sodišča.

Toženka torej utemeljeno ugovarja, da za odločanje v tem sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije. Ker je sodišče prve stopnje o tem toženkinem ugovoru odločilo v nasprotju z 18. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04), je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. To je sodišču druge stopnje narekovalo obvezno razveljavitev izpodbijanega sklepa na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 354. čl. istega zakona. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevnaju postopka, upoštevaje toženkin ugovor, da ni pristojno, preizkusiti dopustnost tožbe, skladno s 3. odst. 18. čl. ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo, bo o toženkinih stroških za njeno pritožbo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.