Jedro

Sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni priznalo nagrade za sestanek s stranko, saj je pri odločanju o stroških postopka ustaljena praksa sodišč takšna, da je nagrada za tak sestanek, opravljena pred vložitvijo odgovora na tožbo, že zajeta v nagradi za odgovor na tožbo.

Izrek

Pritožbi se delo ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišajo z zneska 3.392,27 EUR na znesek 4.546,79 EUR.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 40,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 64.058,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje in za plačilo rente iz naslova iz naslova izgubljenega zaslužka v znesku 237,06 EUR mesečno, od vložitve tožbenega zahtevka naprej, dokler obveznost po zakonu ne preneha ali se z odločbo sodišča ne spremeni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakega posameznega obroka tako, da dospele obroke plača hkrati v roku 15 dni, ostale pa kakor bodo dospevali, najkasneje do vsakega 5. v mesecu vnaprej (točka I. izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 3.392,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka izpolnitvenega roka po tej sodbi dalje (točka II. Izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno ni priznalo priglašene nagrade za sestanek s stranko in seznanjanje z zadevo, za dopise z dne 28. 1. 2010, 4. 2. 2010, 10. 5. 2010 in 15. 12. 2010, za pet poizvedb ter za prvo, tretjo, četrto, peto, šesto in sedmo pripravljalno vlogo, za pripravljalno vlogo, ki je bila vložena dne 24. 2. 2012 ter za zastopanje na narokih dne 21. 10. 2010 in dne 2. 12. 2009. Glede na priznane stroške sodišče prve stopnje na nobenem naroku ni obravnavalo glavne stvari in na nobenem naroku ni sprejemalo dokazov, saj pri določanju nagrade za odvetnika za zastopanje na glavni obravnavi nikoli ni upoštevalo tarifne številke 18/1 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami). Tožena stranka je v pritožbi podrobno navedla zakaj šteje, da je pri posameznih zavrnjenih nagradah šlo za potrebne stroške. Navaja, da je priglasila nagrado le za en sestanek s stranko, čeprav je bilo teh sestankov več in so vedno trajali več kot eno uro. Nagrada za odgovor na tožbo predstavlja zgolj časovno postavko za pisanje in domišljeni odgovor na tožbo, kar pa prav tako ni trajalo zgolj pol ure. Sodišče je priznanje stroškov za dopise odklonilo, ker je prišlo do lapsusa pri postavitvi žiga na vlogi z dne 28. 1. 2010, vendar pa je dejstvo, da sodišče prve stopnje zato ni priznalo niti predhodnega dopisa z dne 28. 1. 2010 in tudi ne kasnejšega z dne 4. 2. 2010, kar je popolnoma nerazumljivo. Dopis z dne 15. 12. 2010 je nastal na podlagi tega, da je sodišče prve stopnje na naroku 28. 12. 2010 toženi stranki naložilo, da mora predložiti dokaz v zvezi z oceno tveganja. Prav tako sodišče ni priznalo stroškov v zvezi s poizvedbami, čeprav je samo pozvalo toženo stranko, da naj dostavi fotografije, ki jih je naredila policijska uprava in dokazila o opravljenih zdravniških pregledih, za kar so bile potrebne poizvedbe. Tožena stranka je s prvo pripravljalno vlogo morala natančno odgovoriti na specifikacijo mehanizma poškodbe, ki jo je tožnik podal šele v prvi pripravljalni vlogi. S tretjo pripravljalno vlogo je tožena stranka osporaval trajne posledice in opozorila na nepopolne trditve tožnika glede rednega zahtevka, saj sodišče prve stopnje ni odreagiralo na nepopoln zahtevek. Tudi četrta pripravljalna vloga tožene stranke je odgovor na navedbe tožnika, ki je zelo natančno opredeljeval, kako naj bi prišlo do dogodka, tožena stranka pa je temu morala ugovarjati, saj bi se sicer štelo, da te trditve priznava. Tudi s peto pripravljalno vlogo je tožena stranka zgolj odgovorila na tožnikovo peto vlogo. Pisni odgovor pa je bil podan tudi zaradi tega, ker je predsednica senata slabo zapisovala navedbe ali pa jih sploh ni, ter je bila ves čas negativno nastrojena do pooblaščenke tožene stranke. Tudi s šesto pripravljalno vlogo je tožena stranka morala odgovoriti na navedbe tožnika iz njegove šeste pripravljalne vloge, sicer bi se z njimi strinjala. V sedmi pripravljalni vlogi je tožena stranka opozorila na kršitve postopka, ki jih sodišče ni hotelo zapisati med razpravo. Te vloge sodišče prve stopnje ni priznalo tudi z utemeljitvijo, da bi tožena stranka na te kršitve lahko opozorila s prejšnjo vlogo, ki pa prav tako ni bila priznana. Ni res, da tožena stranka z vlogo z dne 24. 2. 2012 ni navajala ničesar novega, saj je odgovorila na navedbe nasprotne stranke, ki niso bile resnične. Sodišče prve stopnje nagrade za zastopanje na narokih 21. 10. 2009 in 2. 12. 2009 ni priznalo z utemeljitvijo, da na teh dveh narokih ni bila izkazana aktivnost zastopnice tožene stranke. Vendar pa nagrada sploh ni odvisna od aktivnosti zastopnika na sodišču. Za narok z dne 21. 10. 2009 bi sodišče prve stopnje toženi stranki pravzaprav moralo priznati separatne stroške, saj je bil narok prestavljen zaradi prepozno vložene vloge tožnika in ker sodišče prve stopnje ni bilo pripravljeno. Brez razloga je bil prestavljen tudi narok z dne 2. 12. 2009, saj bi sodišče prve stopnje kljub temu, da k vlogam niso bile pripete vse listine lahko začelo izvajati dokaze z zaslišanjem. Ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku ni priznalo kilometrine, pač pa zgolj strošek za avtobusni prevoz. Glede na vozni red avtobusa in trajanje obravnav, bi zakoniti zastopnik na dan naroka moral biti na poti 12 ur oziroma sploh ne bi mogel domov. Po izstopu s postaje v ... vasi na A. pa bi zakoniti zastopnik moral peš hoditi še več kot 3 km, tudi potni stroški so različni, saj vozovnica ni enaka za vožnjo tja in nazaj, razpon pa je od 6,70 EUR do 7,20 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo približno toliko stroškov, kot jih je toženec (pravilno tožnik) prijavil v stečajno maso, kar je zelo krivično in pristransko. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe ter da tožniku naloži, da ji povrne stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP člena, je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom, saj tožena stranka izpodbija izključno odločitev o stroških postopka, ta odločitev pa se šteje za sklep tudi takrat, kadar je sicer vsebovana v sodbi.

Tožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na zmotno uporabo določb Odvetniške tarife, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri določanju nagrade za zastopanje ni upoštevalo tarifne številke 18/1 OT. Ta določa višino nagrade glede na vrednost spornega predmeta. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov upoštevalo pravilni izračun tožene stranke po katerem glede na vtoževani znesek, nagrada za tožbo in odgovor na tožbo znaša 1100 točk, zato je nerazumljiva pritožbena navedba o neupoštevanju tar. št. 18 OT.

Iz navedbe, da glede na priznane stroške sodišče prve stopnje na nobenem naroku ni obravnavalo glavne stvari in na nobenem naroku ni sprejemalo dokazov, izhaja, da tožena stranka dejansko uveljavlja napačno uporabo tar. št. 15/3 a OT in ne napačne uporabe tar. št. 18 OT. V skladu z tar. št. 15/3 a OT nagrada za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi znaša toliko kot nagrada za tožbo oziroma za odgovor na tožbo. Prvi narok na katerem se je obravnavala glavna stvar in na katerem so se izvajali dokazi je bil 10. 2. 2010, zato je sodišče prve stopnje za ta narok neutemeljeno priznalo le nagrado v višini 50 % nagrade za odgovor na tožbo, to je 550 točk. Navedeno pomeni, da je toženi stranki iz naslova nagrade za ta narok potrebno priznati še dodatnih 550 točk oziroma, da celotna utemeljeno priglašena nagrada zanjo znaša 1100 točk. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo katere priglašene stroške tožene stranke priznava kot potrebne. Tako je sicer navedlo, da je priznalo nagrado za pristop na narok dne 21. 10. 2009, vendar je za ta narok dejansko priznalo le nagrado za porabljeni čas v višini 50 točk in plačilo za odsotnost iz pisarne v višini 40 točk, ne pa tudi nagrade za zastopanje po tar. št. 15/3 OT. Glede na to, da se na poravnalnem naroku glavna stvar ni obravnavala in se niso izvajali dokazi, je za zastopanje na tem naroku potrebno priznati nagrado v višini 550 točk. Sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni priznalo nagrade za sestanek s stranko, saj je pri odločanju o stroških postopka ustaljena praska sodišč takšna, da je nagrada za tak sestanek, opravljen pred vložitvijo odgovora na tožbo, že zajeta v nagradi za odgovor na tožbo.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do posebne nagrade za dopis z dne 28. 1. 2010, s katerim je ponovno poslala tretjo pripravljalno vlogo na kateri je samo dopisala, da gre za pripravljalno vlogo tožene stranke. Sicer pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo niti nagrade za to vlogo, saj tožena stranka v njen ni navajala ničesar novega in je šlo dejansko res za nepotrebno kopičenje pripravljalnih vlog. Pritožbeno sodišče iz istih razlogov soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne prizna nagrade za preostale pripravljalne vloge (prvo, četrto, peto, šesto in sedmo pripravljalno vlogo).

Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ne prizna nagrade za zastopanje na narokih z dne 21. 10. 2009 in 2. 12. 2009, češ, da na teh dveh narokih ni bila izkazana aktivnost zastopnice tožene stranke v smislu zastopanja. Pooblaščenka je na navedenih dveh narokih, na katerih se res niso izvajali dokazi, zastopala toženo stranko, zato je upravičena do nagrade po tar. št. 15/3 b v višini 50 % nagrade, ki gre sicer za tožbo oziroma odgovor na tožbo. Navedeno pomeni, da je tožena stranka za zastopanje na navedenih dveh narokih opravičena do nagrade v skupni višini 1100 točk oziroma 550 točk za posamezni narok.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku tožene stranke potne stroške moralo povrniti v višini kilometrine in ne v višini vozovnic za prevoz z avtobusom. Povračilo stroškov strank ureja Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami). Tako kot pravilo določa, da se potni stroški povrnejo za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za poti, na katerih ne vozi javno prevozno sredstvo ali pa če to ne vozi v primernem času. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka že ob priglasitvi stroškov morala zatrjevati, da zakoniti zastopnik ni imel na voljo ustreznega javnega prevoznega sredstva, ne pa da je to storila šele s pritožbo.

Vse navedeno pomeni, da utemeljena prisojena nagrada toženi stranki znaša 7610 točk in ne 5410 točk, kakor je odločilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 3.492,99 EUR, temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV oziroma 698,59 EUR, takso za odgovor na tožbo v višini 320,29 EUR ter materialne stroške v višini 34,92 EUR, skupno torej 4.546,79 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišalo iz zneska 3.392,27 EUR na znesek 4.546,79 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo zahtevala, da se ji ob že dosojenih stroških dosodi še vse kar je priglasila s stroškovnikom, kar pomeni, da je zahtevala, da se tožeči stranki naloži, da ji povrne še dodatnih 8.054,94 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je s pritožbo dosojene stroške uspela zvišati za 1.154,52 EUR, kar pomeni, da njen pritožbeni uspeh znaša 14,33 %. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, da je tožena stranka upravičena do povrnitve 14,33 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Vendar pa nagrada za pritožbo ne znaša priglašenih 1100 točk, saj kot vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe ni možno upoštevati vtoževane glavnice, temveč stroške postopka, ki bi jih tožena stranka zahtevala s pritožbo. Utemeljena nagrada za pritožbo v skladu z tar. št. 15/4 OT znaša 500 točk oziroma 229,50 EUR, temu je potrebno prišteti še 20 % DDV oziroma 45,90 EUR ter materialne stroške v višini 4,58 EUR, skupno 279,98 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 14,33 % tega zneska, kar znaša 40,12 EUR.