Jedro

Upravičenec lahko v primeru, ko je zavezanec prodal stanovanje komu, ki ni upravičenec, zahteva razveljavitev te pogodbe le tedaj, če obenem zahteva tudi sklenitev pogodbe z njim (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23.6.1993, Poročilo o sodno praksi VS RS št. I/93, str. 28). Pogodba med zavezancem in tistim, ki ni upravičenec, je namreč le izpodbojna in ne nična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je prvemu tožencu prenehala stanovanjska pravica na stanovanju v Ljubljani ter da se razveljavi pogodba o prodaji tega stanovanja, sklenjena dne 18.3.1992 med prvim tožencem in drugo toženko. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Med drugim je ugotovilo, da tožnica ni aktivno legitimirana za zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče "razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter tožbenemu zahtevku glede razveljavitve prodajne pogodbe ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje". V reviziji trdi, da se ne strinja s presojo o tem, da je toženec na spornem stanovanju obdržal stanovanjsko pravico. Odhod toženca v BiH ter njegovo občasno prihajanje v sporno stanovanje v Ljubljani ne pomeni, da je v njem izpolnjeval svoje stanovanjske potrebe. V preostalem delu se sklicuje na pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko tožbenemu zahtevku tožnice nista ugodili.

Revizijske navedbe za odločitev o tožbenem zahtevku, ki je predmet revizijske presoje, niso pravno odločilne.

Tožnica s tožbo posega v kupoprodajno pogodbo med toženima strankama, ki je bila sklenjena dne 18.3.1992 na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96, v nadaljevanju SZ). Tožnica uveljavlja, da toženec ni bil upravičen do sklenitve te pogodbe, ker v času uveljavitve SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice. Upravičenka naj bi bila ona.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da lahko upravičenec v primeru, ko je zavezanec prodal stanovanje komu, ki ni upravičenec, zahteva razveljavitev te pogodbe le tedaj, če obenem zahteva tudi sklenitev pogodbe z njim (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23.6.1993, Poročilo o sodno praksi VS RS št. I/93, str. 28). Pogodba med zavezancem in tistim, ki ni upravičenec, je namreč le izpodbojna in ne nična.

Tožnica je vložila tožbo dne 29.5.1992, v kateri je zahtevala samo razveljavitev pogodbe med toženima strankama. Šele na poziv sodišča je 7.2.1994 vložila tudi tožbo, s katero je zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe z njo. Vendar pa je bila ta tožba, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, pravnomočno zavržena že s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 1787/94. Zoper zavrženje tožbe tožnica ni vložila pravnega sredstva. Tožnica tudi med postopkom ni zatrjevala, da je v roku dveh let kot potencialna upravičenka pri drugi toženi stranki sama vložila zahtevo za odkup po 117. členu SZ.

Če pa je tako, tožnica ni aktivno legitimirana za poseg v pogodbo, ki je bila sklenjena med toženima strankama.

Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da med postopkom tudi procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ni bilo.