Jedro

Delavka bi morala najprej ugovarjati zoper sklep delodajalca o razporeditvi delovnega časa znotraj organizacije, saj bi šele tako pridobila pravico do sodnega varstva. Ker tega ni storila, temveč se je obrnila naravnost na sodišče, terjatev pa ni denarna, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče prepovedalo toženi stranki izvajati sklep o razporeditvi delovnega časa, saj je pravilno štelo, da njena terjatev ni verjetno izkazana, ker tožnica ni zahtevala varstva pravic najprej pri delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženima strankama prepovedalo izvajati delovni čas po sklepu št. D-99 z dne ...1999 v nasprotju, kot ga je dovoljeno opravljala od 17.10.1992 dalje do pravnomočne razrešitve spora o glavni stvari. Ugotovilo je, da za predlagano začasno odredbo niso izkazani pogoji po 272. členu ZIZ, ker tožnica ni verjetno izkazala obstoja terjatve, ki naj bi bila predmet zavarovanja.

Zoper citirani sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da ga sodišče razveljavi in ugodi predlogu oz.

podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja pri sklicevanju na 1. člen Pogodbe o izobraževanju ob delu, sklenjene 30.9.1991 in Dogovoru o izvensodni poravnavi z dne 16.9.1993, s čimer naj bi bila verjetnost terjatve do dela v spremenjenem delovnem času izkazana kot tudi nevarnost, da bo izpolnitev terjatve otežena, kar dokazuje sklep tožene stranke dne 19.2.1999 o pričetku dela ob 7.00 uri v dopoldanski delovni izmeni. Povdarja, da je v zadevi o glavni stvari vložena ugotovitvena tožba o že pridobljeni pravici do dela v spremenjenem delovnem času po pogodbi o izobraževanju, ki jo toženi stranki enostransko kršita, kar ni dopustno brez soglasja volje obeh strank. Sklicuje se na 17. člen ZOR, povdarja, da ne pristaja na nobeno spremembo in se ne odreka pravici do spremenjenega delovnega časa zaradi neugodnih vlakovnih povezav ter posledično prevelike izgube časa s prihodom na delo, s čimer naj bi ji toženi stranki onemogočali izvajanje študijskih obveznosti po pogodbi. Sodišče naj bi nekritično sledilo toženkinim navedbam, da ni vložila ugovora zoper sklep z dne 19.2.1999 v smislu 80. in 83. člena ZTPDR in spor o glavni stvari za ugotovitev že pridobljene pravice spremenilo v pritožbeni postopek, kar naj z zadevo ne bi imelo nič skupnega.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za presojo zadeve je podana v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) v zvezi z 272. členom Zakona o izvršbi (Ur. l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ). V skladu z 19. členom citiranega ZDSS namreč sodišče v delovnih sporih lahko med postopkom po uradni dolžnosti, ali na predlog stranke izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljivo škodo. Po določbi 272. člena ZIZ pa je začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da bo zoper dolžnika šele nastala, pod pogojem, da hkrati verjetno izkaže vsaj še eno izmed predpostavk, predpisanih v 2. odst. istega člena zakona. Izkazana mora biti bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena, ali da je odredba potrebna za preprečitev uporabe sile, ali nastanka težko nadomestljive škode, oz. da dolžnik na podlagi začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje odredbe nastale upniku. Če le ena od naštetih predpostavk ni izpolnjena, začasne odredbe ni mogoče izdati.

V predmetni zadevi po oceni pritožbenega sodišča nista izpolnjeni predpostavki po 19. členu ZDSS in tudi tožnica samovoljne, ali nevarnosti nenadomestljive škode, v smislu te pravne norme, ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega, da niso izkazane predpostavke po 272. členu ZIZ, ker ni izkazan verjeten obstoj terjatve, katere zavarovanje s predlagano začasno odredbo tožnica zahteva. Delovno razmerje je pogodbeno razmerje posebne vrste med delavcem in delodajalcem, vendar pa se pravice iz tega pravnega razmerja uresničujejo le na način in po postopku, kot je urejeno v predpisih o delovnih razmerjih. Po 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89; v nadaljevanju ZTPDR) delavec razen denarne terjatve ne more zahtevati varstva pravic pred sodiščem, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ delodajalca. To velja seveda tudi za sporno razporeditev delovnega časa s sklepom z dne 19.2.1999 ob reintegraciji tožnice na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Ob zatrjevanju tožene stranke, da tožnica zoper ta sklep ni uveljavljala varstvo pravic v smislu 2. odst. 80. člena ZTPDR in ker tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, niti v pritožbenem postopku ne ponuja dokaza, s katerim bi izkazovala nasprotno, torej, da bi svoj pisni ugovor (priloga A 4 sodnega spisa) dejansko vročila toženi stranki, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno zaključilo, da terjatev o delu v spremenjenem delovnem času, katere zavarovanje uveljavlja s predlagano začasno odredbo ni verjetno izkazana. Uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcih je namreč v dispoziciji delavcev, hkrati pa predstavlja procesno predpostavka za individualne delovne spore o glavni stvari, zato nedenarne terjatve ni mogoče šteti za verjetno izkazane, kolikor delavec ne izkaže, da je predhodno uveljavljal varstvo pravic v skladu z delovnopravnimi predpisi.

Predlagana začasna odredba ni utemeljena niti iz načelnih procesnih razlogov, ker so predmet začasnih odredb praviloma dajatveni tožbeni zahtevki, ne pa ugotovitvene tožbe, ki se prisilno ne izvršujejo. Kar ne more biti predmet izvršbe, ne more biti predmet zavarovanja z začasno odredbo. Pritožničino sklicevanje na ugotovitveno tožbo z dne 16.2.1999 zaradi upravičenosti do dela v spremenjenem delovnem času in očitki sodišču, da naj bi takšno tožbo nedopustno spreminjalo v pritožbeni postopek zoper sklep št. D-99, ki da nima nič skupnega z nedopustno kršitvijo že pridobljene pravice iz pogodbe o izobraževanju, zato ni odločilno. Tudi iz prvega člena Pogodbe o izobraževanju ne izhaja verjetna izkazanost terjatve, kot jo s predlagano začasno odredbo želi zavarovati tožnica. V 1. členu pogodbe je zapisano le, da se na osnovi sklepa direktorja podjetja z dne 30.9.1991 tožena stranka kot štipenditer obvezuje, da bo krila stroške izobraževanja in po potrebi oz. možnosti spremenila razpored delovnega časa od 1.10.1991 dalje. V takšni formulaciji ni konkretizirane obveznosti tožene stranke glede razporejanja delovnega časa oz. je spreminjanje razporeda celo izrecno pogojeno s potrebami oz. možnostmi.

Nenazadnje pa terjatev, katere zavarovanje tožnica predlaga z začasno odredbo že zaradi predmeta spora o glavni stvari ne more šteti za verjetno izkazano. Razporejanje delovnega časa je v izključni izvirni pristojnosti delodajalcev in se delavec ne more uspešno sklicevati na pridobljeno pravico iz tega naslova, zato so tudi tovrstne pritožbene navedbe za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa pravno irelevantne. V dejstvu, da je tožena stranka tožnico s sklepom št. D-99 z dne 19.2.1999 pozvala na delo v dopoldanski izmeni ob 7.00 uri, v skladu z razporejenim delovnim časom organizacijske enote laboratorija, ni elementov samovolje, ki bi kazali na grobo kršitev pravic iz delovnega razmerja.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.