Jedro

Tožnica v času uveljavitve ZVrt še ni bila zaposlena pri toženi stranki in jo je ta zaposlila skoraj štiri leta po uveljavitvi zakona, čeprav pogojev določenih v zakonu za zaposlitev na delovnem mestu pomočnika vzgojitelja ni izpolnjevala. Pri tem je v obojestransko podpisani pogodbi o zaposlitvi celo določba, da je razporejena na delovno mesto pomočnice vzgojiteljice z zahtevano V. stopnjo izobrazbe in ustrezno smerjo. Ker je tožnica delovno razmerje s toženo stranko sklenila že v času veljavnosti ZVrt, zanjo ne veljajo določbe drugega odstavka 58. člena ZVrt o prenehanju delovnega razmerja v primeru neizpolnjevanja pogojev v času uveljavitve zakona. Tožnico bi lahko po določbah tega člena obravnaval samo njen prejšnji delodajalec, tožena stranka pa tožnice, ki ni izpolnjevala pogojev, v letu 2000 ne bi več smela zaposliti, posebno ne za nedoločen čas. Zato je odločitev sodišča, da taka odpoved pogodbe o zaposlitvi v tožničinem primeru, kot je bila obravnavana, to je po določbi 75. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) ni bila zakonita, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se razveljavi ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 4.3.2003 in da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje dne 4.3.2003 pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji delovno razmerje vpisati v delovno knjižico in ji izplačati vse zapadle prejemke, ki gredo delavcem od 4.3.2003 dalje in da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo, sklenilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti odmerjene stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče spremenilo, ker je zaključilo, da tožeča stranka v času uveljavitve zakona o vrtcih (Zvrt - Uradni list RS, št. 12/96), to je dne 15.3.1996 ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki in zato zanjo ne more veljati določba drugega odstavka 58. člena.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 58. člena ZVrt, saj je tožnica bila tudi 15.3.1996 zaposlena na delovnem mestu pomočnice vzgojitelja v Vrtcu v Š. Dobro je vedela, katere pogoje mora izpolnjevati za to delovno mesto, pa jih po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ni izpolnila. Že takrat je bila tudi opozorjena na pogoje, ki jih bo morala izpolniti po določbah zakona. Zato so zakonska določila obvezna tudi za tožnico. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku tožnica v času uveljavitve ZVrt ni bila zaposlena pri toženi stranki kot varuhinja, ampak je kot varuhinja delala v drugem vrtcu. Pri toženi stranki je sklenila pogodbo o zaposlitvi šele 1.2.2000. ZVrt je v drugem odstavku 58. člena določil, da delavci na delovnem mestu varuha, ki na dan uveljavitve zakona nimajo izobrazbe za pomočnika vzgojitelja (peti odstavek 40. člena ZVrt), morajo le-to pridobiti najkasneje v sedmih letih po uveljavitvi zakona, sicer jim preneha delovno razmerje. Sedem let od uveljavitve zakona je poteklo 15.3.2003 in tožnica ni pridobila izobrazbe, ki je določena za pomočnika vzgojitelja (varuha ta zakon ne predvideva več).

Tožnica v času uveljavitve ZVrt še ni bila zaposlena pri toženi stranki in jo je ta zaposlila skoraj štiri leta po uveljavitvi zakona, čeprav pogojev določenih v zakonu za zaposlitev na delovnem mestu pomočnika vzgojitelja ni izpolnjevala. Pri tem je v obojestransko podpisani pogodbi o zaposlitvi celo določba, da je razporejena na delovno mesto pomočnice vzgojiteljice z zahtevano V. stopnjo izobrazbe in ustrezno smerjo. Ker je tožnica delovno razmerje s toženo stranko sklenila že v času veljavnosti ZVrt, zanjo ne veljajo določbe drugega odstavka 58. člena ZVrt o prenehanju delovnega razmerja v primeru neizpolnjevanja pogojev v času uveljavitve zakona. Tožnico bi lahko po določbah tega člena obravnaval samo njen prejšnji delodajalec, tožena stranka pa tožnice, ki ni izpolnjevala pogojev, v letu 2000 ne bi več smela zaposliti, posebno ne za nedoločen čas. Zato je odločitev sodišča, da taka odpoved pogodbe o zaposlitvi v tožničinem primeru, kot je bila obravnavana, to je po določbi 75. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) ni bila zakonita, pravilna.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.