Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem. Toženka izvedenca ni predlagala, sodišče pa dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je zaradi padca s kolesa poškodoval. Zatrjuje, da je padec povzročil toženkin pes, ker je skočil nanj. Sodišče prve stopnje (ki je že tretjič odločalo o temelju za odškodnino) je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v opisanem dogodku utrpel tožnik. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni vmesni sodbi toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z dejansko ugotovitvijo obeh sodišč, da je na tožnika med vožnjo s kolesom, skočil njen pes. Sodišči naj bi svojo odločitev oprli predvsem na izpoved voznika avtomobila in njegovega sina, ki naj bi videla, kako je toženkin pes podrl tožnika s kolesa. Vendar trdi, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo zakaj je tema pričama verjelo, čeprav sta bili njuni izpovedi o poteku nesreče zelo različni. Pri tem meni, da voznik avtomobila in njegov sin samega padca sploh nista mogla videti. Navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene trditve v zvezi s tem, niti ni ocenilo izpovedi dveh žensk, ki sta šli v času nesreče mimo. Ti naj bi izpovedali, da je avto, v katerem sta bila voznik in njegov sin, pripeljal šele po tožnikovem padcu in šele potem ko sta tožniku nudili pomoč in umaknili kolo s ceste. Poleg tega pa bi sodišče prve stopnje moralo določiti izvedenca, ki bi ugotovil, ali sta voznik in njegov sin sploh lahko videla padec kolesarja na način in iz razdalje kot opisujeta. Ne strinja se z obrazložitvijo pritožbenega sodišča, da bi morala toženka ta dokaz sama predlagati, saj ni vnaprej vedela, da bo sodišče zavzelo takšno stališče. Toženka še meni, da bi sodišče moralo verjeti priči, ki je v bližini obrezovala trto, videla padec, vendar v izpovedi ni omenila psa. Njegova izpoved naj bi bila od vseh najbolj logična.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Revizijski preizkus je omejen na preizkus pravilne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), poleg tega lahko stranke uveljavljajo posamezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

S trditvami, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo vseh pomembnih dejanskih ugotovitev, da ni odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z nasprotji med izpovedmi prič in da ni izvedlo dokaza z izvedencem, toženka uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevani očitek ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče se glede tega, zakaj je verjelo vozniku avtomobila in njegovemu sinu, oziroma zakaj je voznik avtomobila kot priča verodostojen, sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. To je obrazložilo, da je pričama verjelo, ker sta dogodek videla v celoti, ker sta tekom postopka izpovedala enako in ker nista v nobenem odnosu s toženko, zaradi katerega bi utegnila biti pristranska. Voznik se je na vabilo na zaslišanje sicer res odzval, da o dogodku ne ve ničesar, vendar je pojasnil, da je bilo to zato, ker ni prepoznal priimkov pravdnih strank. Čeprav je prvič izpovedal, da je bilo v nesreči poškodovano zadnje kolo, drugič pa je govoril o sprednjem kolesu, sodišči v njegovo izpoved nista podvomili, saj iz zapisnika o poškodbi izhaja, da sta bila poškodovani obe kolesi. Nižji sodišči sta torej svojo odločitev utemeljili na podlagi izpovedi voznika avtomobila in njegovega sina, kar sta tudi obrazložili.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo toženkine trditve, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe v zvezi z nasprotji med izpovedmi voznika avtomobila in njegovega sina, ki naj bi nesrečo različno opisala. Na to nasprotje se toženka v pritožbi sploh ni sklicevala. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišči nista pojasnili, zakaj nista verjeli izpovedi dveh žensk, ki sta se sprehajali mimo kraja nesreče. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj priči ni štelo za verodostojni, toženka pa je v pritožbi sama navedla, da ti dve priči "nista objektivni opazovalki." Tako tudi pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da neverodostojnosti teh dveh prič v obrazložitvi ni posebej obravnavalo.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem, na podlagi katerega bi lahko ugotovilo, da voznik avtomobila in njegov sin škodnega dogodka nista mogla videti. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, toženka določitve izvedenca ni predlagala, sodišče pa dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti. Poleg tega toženka želi prikazati, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti izvedenca zaradi dokazovanja dejstev, ki jih je prvič navedla šele v pritožbi. Zato sodišče teh navedb (o omejitvi hitrosti na cesti, kjer se je zgodila nesreča, hitrosti vožnje, oddaljenosti avtomobila z voznikom in njegovim sinom od tožnika v času padca, možnosti videnja padca zaradi razdalje in običajne pozornosti voznikov ter sovoznikov itd.) utemeljeno ni upoštevalo.

Z ostalimi revizijskimi navedbami (da bi sodišče moralo verjeti priči, ki je v bližini obrezovala trto in da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev) toženka izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, kar v reviziji ni dopustno. Tako je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnik padel s kolesa in se poškodoval zato, ker je nanj skočil pes, ki je bil v lasti toženke in ki v času nesreče ni bil privezan, niti ni bila prisotna toženka. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Paragraf 1320 ODZ določa, da je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren tisti, ki žival redi, torej njen imetnik oziroma lastnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo živali. Ker toženka ni niti zatrjevala, da je poskrbela za varstvo in nadzorstvo živali, je zaključek o njeni odškodninski odgovornosti za škodni dogodek utemeljen.

Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo po 378. členu ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.