Jedro

Čas in okoliščine poškodbe, zadobljene pri opravljanju vojaške službe, pristojna vojaška enota ugotovi po uradni dolžnosti. Ker o tem obstajata dve potrdili z različno vsebino, je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 12.10.1994 je tožniku začasno do 31.7.1995 bil priznan status mirnodobnega vojaškega invalida IX. skupine zaradi 30 % invalidnosti in osebna invalidnina IX. skupine mesečno v znesku 3.666,48 SIT. Navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila z izpodbijano odločbo in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker iz predloženih listin in ugotovljenih dejstev ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je tožnik okvaro organizma zadobil v okoliščinah iz 11. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (p.b., Uradni list SFRJ, št. 31/86). Nezakonito odločbo je zato odpravila in zadevo vrača organu prve stopnje v ponovni postopek z napotili glede dopolnitve postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da samo dejstvo, da pisno potrdilo o nastanku poškodbe ni bilo opremljeno z ustreznim pečatom, ne more vplivati na njegovo veljavnost, saj ni razlogov za dvom v verodostojnost in pristnost potrdila. Glede dokazovanja okoliščin, v katerih je tožnik dobil poškodbo, pa tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, saj najprej ugotavlja, da se le te ugotavljajo s pisnimi dokaznimi sredstvi, nakar se spušča v presojo izdanega potrdila in izjavo tožnika, katero že vnaprej šteje za manjvredni dokaz, ne da bi to obrazložila. O okoliščinah nastale poškodbe tudi umetno ustvarja videz protislovnosti med tožnikovimi navedbami v vlogi in ugotovitvami v odločbi organa prve stopnje, češ da je po tožnikovih navedbah do nezgode prešlo pri postroju enote, v odločbi pa se ugotavlja, da pri pouku poljskega telefona. Gre za isti dogodek, saj je postroj enote sestavni del pouka uporabe poljskega telefona.

Napačna je tako ugotovitev, da ni mogoče ugotoviti okoliščin, v katerih je tožnik utrpel poškodbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v vlogi z dne 19.7.1993 za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida svoj zahtevek smiselno opira na 1. odstavek 11. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (v nadaljevanju: ZTPVI, p.b., Uradni list SFRJ, št. 31/86), ki se v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije. Po navedeni določbi 1. odstavka 11. člena je mirnodobni vojaški invalid državljan Republike Slovenije, ki je v miru kot vojaška oseba pri opravljanju vojaške službe v oboroženih silah ali v zvezi s to službo brez svoje krivde zadobil rano ali poškodbo in je zaradi tega njegov organizem okvarjen najmanj za 20 %. Okoliščine v katerih je nastala poškodba so torej bistvene za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida in ravno te okoliščine so v obravnavani zadevi sporne. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da pristojna vojaška enota ugotovi vzrok in okoliščine poškodbe, o čemer izda zainteresirani osebi potrdilo (98. člen cit. zakona). Neizpodbijana je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik o okoliščinah zadobljene poškodbe predložil dve potrdili (obe brez datuma), kateri je podpisal poročnik M.K. - poveljnik UV. Tožena stranka pravilno ugotavlja neskladnost v navedenih potrdilih glede časa in okoliščin poškodbe, saj je v enem navedeno, da je do poškodbe prišlo 3.2.1993 pri postroju enote, v drugem pa, da si je tožnik poškodoval levo koleno med služenjem vojaškega roka januarja 1993. Čas in okoliščine poškodbe mora pristojna vojaška enota ugotoviti po uradni dolžnosti (98. člen cit. zakona) in ker o tem obstajata potrdili z različno vsebino, je pravilen sklep tožene stranke, da je dejansko stanje o teh bistvenih okoliščinah pomanjkljivo ugotovljeno. Razlog za dvom o okoliščinah zadobljene poškodbe torej ni v pomanjkljivi obličnosti potrdil, ampak v različni vsebini, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka umetno ustvarja videz protislovnosti o okoliščinah zadobljene poškodbe. Tožena stranka namreč tudi utemeljeno opozarja na neskladje glede časa dobljene poškodbe med tožnikovimi navedbami (3.2.1993) in izvidom ortopedske klinike, iz katerega je razvidno, da je tožnik zadobil poškodbo levega kolena v mesecu januarju 1993. Bistvene dejanske okoliščine o tem, kdaj in v kakšnih okoliščinah je tožnik zadobil izkazano poškodbo, so tako tudi po mnenju sodišča pomanjkljivo ugotovljene, zato je tožena stranka v reviziji iz tega razloga utemeljeno odpravila odločbo prve stopnje. V ponovnem postopku bo v skladu z napotili tožene stranke tožnik imel možnost, da pojasni nastala neskladja.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z že citiranim Ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.