Jedro

V kolikor se je sporna pot prej res uporabljala le za pešhojo in občasne vožnje s traktorjem, sedaj pa vsakodnevno vozi po tej trasi kamion s cisterno za odvoz mleka, potem to lahko pomeni nedopustno razširitev služnostne pravice, v kolikor je bila ta v priposestvovalni dobi ugotovljena le za pešhojo in občasne prevoze za gospodarske potrebe kmetije z osebnim vozilom oziroma traktorjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika I. R., (tudi v nadaljevanju tožnika), da ne obstaja služnostna pravica voženj v breme njegovih nepremičnin parc.št. 116 in 118, vpisanih v vl.št. 117 k.o...., za gospodarske potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št. 184, vpisane v vl.št. 239 iste k.o., ki je last toženca. Zavrnilo je tudi zahtevek na opustitev vsakršnih posegov v lastninsko pravico tožnika na parc.št. 116 in 118 k.o. ... ter opustitev kakršnekoli vožnje preko navedenih nepremičnin. Ugodilo pa je v pridruženi pravdni zadevi postavljenemu tožbenemu zahtevku toženca A. K. (tudi v nadaljevanju toženca) in ugotovilo, da v zvezi z redno rabo kmečkega gospodarstva last toženca obstoji služnostna pravica brezplačne vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in pešhoje po zahodnem delu služečih zemljišč parc.št. 116 in 118, vpisanih v vl.št. 117 k.o. .... V celoti je ugodilo tudi zahtevku tožbe v pridruženi zadevi na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice brezplačne vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in pešhoje pri služečih zemljiščih parc.št. 116 in 118, vpisanih v vl.št. 117 k.o. ...., v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč v vl.št. 52 in 239 k.o. .... Tožniku je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 320.379,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje. S sklepom (točka III izreka), ki ni predmet pritožbe, pa je prvostopno sodišče zavrnilo ugovor tožnika zoper sklep z dne 8.6.1998, opr.št. P 238/97, s katerim je ugodilo toženčevemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. Bistveni zaključek prvega sodišča, da naj bi toženčevi pravni predniki že pred letom 1979 priposestvovali zatrjevano služnost, se opira zlasti na izjavi prič F. Š. in I. U. Kljub zapisu o dezorientiranosti priče F. Š. je sodišče povsem nekritično povzelo njegovo izpoved, poleg tega ni upoštevalo, da na posestvu ni bil dnevno prisoten, pač pa je hodil zgolj na nedeljske obiske k materi na sosednje posestvo, torej mu razmere niso in ne morejo biti iz lastnega poznane. Tudi izpoved priče I. U. je sodišče napačno povzelo, saj ta ni nikjer izpovedal, da sporne poti ni nikomur branil. Natančna analiza njegove izpovedi pokaže ravno nasproten zaključek. Tako kot Š., tudi U. ni živel v stari hiši na sedanjem tožnikovem posestvu, tja je hodil le občasno kosit travo. Če ob košnjah ni videl nikogar hoditi, potem tega tudi ni mogel nikomur prepovedati. Če ga nihče ni spraševal za pot, tudi ne pomeni, da jo je dopustil. Tudi če je pravni prednik toženca zares hodil po poti, kot kaže zaradi ozkosti dvorišča voziti itak ni mogel, potem je to hojo izvrševal v nasprotju z voljo lastnika zemljišča. Glede na suvereno trditev priče, da poti ni kupil, pa je povsem jasno, da je ni priznaval in bi ji nasprotoval, v kolikor bi koga tam ob svojih košnjah našel. Priča K. je ob svojih obiskih na kmetiji pravnih prednikov tožene stranke naletel na ženo priče U., ki je nanj prenesla stališče lastnika do uporabe poti. Sodbeni zaključek v zvezi z izpovedjo te priče je oprt zgolj na letnice in datum, sodišče ni logično povezalo dogodkov. Priča K. je povsem verodostojna priča, brez kakršnegakoli interesa do posameznih strank v postopku. Sodišče tudi ni štelo, da je bila pravica hoje in voženj med pokojnim J. K. in tožnikom dogovorjena do preklica, kar seveda ne vodi v priposestvovanje. Pri tem se sodišče sklicuje na pričo D. O., ki je povedala, da sta bila oba navedena prijatelja, ravno to pa je tisto, kar tožnik ves čas trdi, namreč, da je šlo za dogovor dveh mejašev, da eden hrani les na zemljišču drugega, drugi pa lahko vozi po zemljišču prvega. Logično je, da takšne dogovore sklepajo vsaj znanci, največkrat pa prav prijatelji. Praktično vse zaslišane priče, tudi tiste, ki so tožniku izrecno nenaklonjene, potrjujejo dejstvo shranjevanje lesa na zemljišču J. K.. Predvsem pa se sodišče povsem po nepotrebnem sklicuje na pričo O., ki pri dogovarjanju ni bila niti navzoča, niti z besedo pa ne omeni izpovedi prič M. K. in J. R., ki sta bila pri dogovoru prisotna. Tožnik ponovno poudarja, da je pot preko Selc na parc.št. 1085 javna pot, ki je v tem trenutku dejansko zanemarjena, pred leti pa je bila povsem ustrezna in prevozna. Toženec je sam priznal, da je prepovedal ureditev javne poti, z obrazložitvijo, da sosed O. ni imel pridobljenih nobenih pravic voženj po njegovem svetu. Zaključek prvega sodišča, da vsakodnevni kamionski dovozi in odvozi mleka na toženčevem posestvu pomenijo dovoljeno širitev služnosti, kar povezuje s splošnim napredkom prevoznih sredstev, je po mnenju tožeče stranke več kot vprašljiv, pri čemer se sklicuje na pravno mnenje Občne seje VS Sl iz leta 1975. Kmetija toženca je šele od pričetka tega spora dalje pričela s pridelavo takšnih količin mleka, da je potreben kamionski prevoz, prej je toženec mleko vozil po sporni poti v lastni prikolici. Dokler je bil lastnik posestva še pokojni K., se je sporna pot uporabljala le za občasne vožnje s traktorjem, morda enkrat ali dvakrat letno, saj kakšne omembe vredne kmetijske proizvodnje na kmetiji toženca takrat ni bilo. Ne samo, da se je povečalo število voženj, tudi prevozna sredstva so se tako spremenila, da ni mogoče govoriti o dovoljeni razširitvi, če gre za vsakodnevne kamionske prevoze z več ton težkim tovornjakom. Pritožnik končno opozarja še na dejstvo, da je sporna trasa služnostne poti za opisane vožnje neprimerna in celo nevarna za ljudi oziroma zemljišče, ker je v enem delu zelo ozka in ker je tam nestrokovno narejena betonska škarpa. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neosnovane in soglaša z obsežnimi zaključki prvostopnega sodišča. Med drugim opozarja, da je že pokojni prednik toženca J. K. kmetijo precej povečal. Prodajal je precejšnje količine lesa, ki ga je ves čas vozil po sporni poti in se ukvarjal z rejo živine. Toženec je v obdobju od leta 1993 do 1996 zgradil novo stanovanjsko hišo, gospodarsko poslopje in silose. Ves gradbeni material je spravil po sporni poti z raznovrstnimi, tudi težjimi vozili. Kmetijo je preusmeril in pričel s predelavo mleka. Do tožnikovega reagiranja je prišlo le od takrat dalje, ko je mlekarna pričela z prevzemom mleka na domu. Zamenjavo zemljišč, da bi na ta način prišel do lastne poti, pa tožnik še vedno odklanja. Sklicevanje na škarpo je neosnovano, saj ta del poti itak stoji na zemljišču soseda B.. Kar se tiče širine poti ob delavnici, pa je takšno situacijo povzročil zgolj tožnik, ko je gradil hišo in delavnico, takrat bi jo lahko bolj odmaknil od kolovozne poti, saj ima na drugi strani dovolj prostora. Pritožba je utemeljena. Pravdni stranki sta v sporu glede služnostne pravice pešhoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po zahodnem delu zemljišč parc.št. 116 in 118 k.o. ...., ki so last tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožena stranka oziroma njeni pravni predniki izvajali vožnjo in hojo preko tega zemljišča več kot 20 let in tako priposestvovali služnostno pravico sporne poti že do leta 1979, zato morebitni dogovor v letu 1979, da je šlo za služnost dovoljeno do preklica, ne vpliva na toženčevo služnostno pravico na sporni poti, tudi sicer pa sodišče ne šteje za dokazano, da bi šlo za prekarij. Da so lastniki gospodujočih zemljišč priposestvovali ne le služnostno pravico pešhoje, pač pa tudi vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, pa je po stališču prvostopnega sodišča posledica gospodarskega razvoja kmetije, saj se je najprej pot uporabljala z vozovi, nato traktorji, sedaj pa se mleko prevaža tudi s cisterno, vse za potrebe kmečkega gospodarstva kmetije last tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožnika poleg negativne ugotovitvene tožbe oziroma tožbe na ugotovitev neobstoja služnostne pravice, temelji na določbi 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ko zahteva, da mora tožena stranka opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na njegovih nepremičninah, še posebej pa zahteva opustitev kakršnihkoli voženj preko navedenih nepremičnin. Tožbeni zahtevek toženca (v pridruženi pravdni zadevi) pa temelji na določbi 54. člena ZTLR, po kateri se pridobi stvarno služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval in pri tem tudi ne gre za viciozno ravnanje po 2. odstavku istega določila, po katerem stvarne služnostni ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, ali je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, ali je bila služnost dovoljena do preklica. Lastnik gospodujoče stvari lahko po 56. členu ZTLR zahteva, da se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Kljub obširno izvedenemu dokaznemu postopku na prvi stopnji, pa je treba pritrditi pritožbenim očitkom, da prvostopno sodišče dejanskega stanja obravnavanega razmerja ni dovolj raziskalo oziroma, da že zbranih dokazov in ugotovljenih dejstev ni pravilno ocenilo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaenkrat ni zanesljiv zaključek v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka priposestvovala služnostno pravico brezplačne vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po spornem delu tožnikove parcele. Tožeča stranka v pritožbi najprej utemeljeno opozarja, da prvostopno sodišče zgolj z navedbo, da so toženec in njegovi pravni predniki priposestvovali pot že do leta 1979, ne opredeljuje povsem jasno, v katerem obdobju naj bi tekla priposestvovalna doba. V nadaljevanju pa je utemeljen tudi očitek, da bi moralo prvostopno sodišče pri ugotavljanju dejstva, ali so tožnik oziroma njegovi pravni predniki v obdobju priposestvovalne dobe odrekali uporabo poti tožencu oziroma njegovim pravnim prednikom, kritično oceniti vse izvedene dokaze, torej tudi izpovedi številnih drugih zaslišanih prič, ne le F. Š. in I. U., ki sta dejansko izpovedala, da v obdobjih, ko sta bila lastnika spornih služečih parcel, nista tam bivala, pač pa prihajala le občasno. Enako velja glede zatrjevanega dogovora med tožnikom in pokojnim J. K., da je slednjemu služnost poti dovoljena le do preklica. V primeru, da tožeča stranka dokaže takšen dogovor, v tem obdobju stvarne služnosti tožena stranka ne bi mogla priposestvovati. Glede na nepravilen materialnopravni pristop v zvezi z obsegom zatrjevane služnostne pravice, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, pa bo bržkone potrebno ugotoviti, ali je tudi v obdobju po letu 1979 tožena stranka neovirano izvajala služnost in v kakšnem obsegu. Pritožba zato utemeljeno očita sodišču, da je ugotovitev o neobstoju prekarija utemeljilo zgolj z izpovedjo priče D. O., pa še to neprepričljivo, medtem ko ostalih izpovedi zaslišanih prič sploh ni ocenilo (na primer izpovedi prič M. K. in J. R., pa tudi ostalih, ki so bili o obstoju tega dogovora zaslišani). Tudi če je ugotovljeno priposestvovanje služnostne pravice pešhoje in voženj za potrebe gospodujočega kmetijskega posestva tožene stranke, pa je odločilnega pomena ugotovitev obsega izvrševanja služnostne pravice v obdobju priposestvovalne dobe. Stvarno služnost je potrebno po določbi 1. odstavka 50. člena ZTLR izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, kar pomeni, da je prepovedano samovoljno širjenje obsega služnostne pravice. Tudi v času pravnih prednikov pravdnih strank, ko so se uporabljala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika, je ta v paragrafu 484 nalagal dolžnost utesnjevanja služnosti in prepovedoval njihovo razširjenje. Sodna praksa res šteje, da uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti (glej pravno mnenje Občne seje VS SL z dne 24.6.1975, Poročilo VS SL št. 1/1975), vendar pod določenimi pogoji in ob presoji vsakega konkretnega primera posebej, vse pa seveda v okviru citiranega zakonskega določila, torej prepovedi širjenja služnostne pravice. Upoštevaje doslej izvedene dokaze je že sedaj mogoče reči, da je s prihodom toženca na kmetijo prišlo do večjih sprememb v načinu uporabe sporne poti. V kolikor se je prej res uporabljala le za pešhojo in občasne vožnje s traktorjem, sedaj pa vsakodnevno vozi po sporni trasi kamion s cisterno za odvoz mlleka, potem to lahko pomeni nedopustno razširitev služnostne pravice, v kolikor je bila ta v priposestvovalni dobi ugotovljena le za pešhojo in občasne prevoze za gospodarske in gospodinjske potrebe kmetije z osebnim vozilom oziroma traktorjem. Res je sicer, kot utemeljuje tožena stranka, da se tudi prevozi mleka s cisterno opravljajo za potrebe kmetije oziroma kmetovanja, vendar je služnost taka omejitev lastninske pravice drugega, da jo je potrebno restriktivno razlagati in upoštevati prav vse okoliščine primera, v danem primeru torej tudi pogostost in način voženj, ki jih sedaj toženec opravlja za potrebe kmetije oziroma, ki so izvajane za te potrebe, pa tudi krajevne razmere na služečem zemljišču (širina poti, bližina tožnikove hiše oziroma delavnice, utrjenost poti). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (370. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki se uporablja na podlagi določila 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku). Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje kritično oceniti vse doslej izvedene dokaze, glede na pomisleke, ki so doslej navedeni, posebej skrbno pa se opredeliti glede obdobja in načina izvajanja zatrjevane služnostne pravice. Izrek o stroških postopka je v skladu z določbo 3. odstavka 166. člena ZPP/77.