Jedro

V postopku za odmero nadomestila – enako pa tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom – ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz inšpekcijske odločbe, torej vrste nelegalne gradnje, njenega obsega in investitorstva oziroma inšpekcijskega zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožnikoma kot investitorjema nedovoljene gradnje stanovanjske hiše v ... na zemljišču s parc. št. 402/3 in 402/2, obe k.o. ..., naložila plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 14.938,60 EUR. Z 2. točko izreka odločbe je odločila, da se ugodi zahtevi tožnikov za obročno odplačilo odmerjenega nadomestila, s 3. točko izreka pa je odločila, da morata odmerjeno nadomestilo plačati v 12 obrokih v višini in z zapadlostjo, kot je navedeno v tej točki. Za neplačane zapadle obveznosti je določila tek zamudnih obresti. S 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe je zavrnila zahtevek tožnikov za vračilo stroškov, nastalih v zvezi s pritožbo zoper odločbo z dne 24. 2. 2014, in zahtevek tožnikov za vračilo stroškov, nastalih zaradi pravnega zastopanja.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je toženka navedeno odločitev sprejela v postopku po petem odstavku 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Pri odmeri nadomestila je pri kriteriju namenske rabe zemljišča v skladu s 5. členom Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) upoštevala 160 točk (T1), ker nedovoljena gradnja leži na nezazidljivem zemljišču. Ugotovila je, da navedeno zemljišče po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice (Uradni list RS št. 91/12, v nadaljevanju OPN) leži na območju najboljših kmetijskih zemljišč, na ekološko pomembnem območju Krakovski gozd in na območju kulturne dediščine Vinji Vrh pri Beli Cerkvi. Glede obsega nelegalne gradnje je toženka sledila podatkom, ki izhajajo iz izreka inšpekcijske odločbe.

3. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. 4. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je toženka nepravilno uporabila kriterije za odmero nadomestila, ki jih določa Uredba, in sicer glede zazidljivosti zemljišča in bruto etažne površine objekta. Med drugim navajata, da je na parceli 402/3 do leta 1993 stala sto let stara stanovanjska hiša, za katero je lastnica pridobila odločbo o priglasitvi vzdrževalnih del, kar dokazuje legalnost objekta. To pa pomeni, da je bilo zemljišče stavbno in ne kmetijsko. Pri tem se sklicujeta na Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84), ki je v 1. členu opredeljeval status stavbnega zemljišča, po katerem je bilo zemljišče stavbna parcela, če je na njem stal objekt. Zemljišče, ki je bilo stavbno v skladu s takrat veljavnim ZSZ/84, ni moglo zakonito postati kmetijsko zemljišče prvega območja s sprejemom prostorskega izvedbenega akta občine. Enaki razlogi veljajo tudi za zemljišče parc. št. 402/2. Ob stanovanjski hiši je bilo zgrajeno gospodarsko poslopje, za katerega je bila tudi izdana odločba o priglasitvi. Tega sta ga tožnika obnovila, hišo pa priključila nanj. Sklicujeta se tudi na definicijo stavbnega zemljišča iz 24. točke 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Upoštevati je treba, da ima prizidek, ki stoji na zemljišču s parc. št. 402/2, uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena ZGO-1. Da gre za zazidano stavbno zemljišče, pa nedvomno izhaja tudi iz potrdila o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za vsa pretekla leta, iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov in kopij katastrskih sklepov ter sklepa o dedovanju, ki se nahajajo v upravnem spisu.

5. Nepravilno pa je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede obsega nedovoljene gradnje. V ta obseg ni mogoče šteti prizidka, ki predstavlja gospodarsko poslopje, zgrajeno pred 31. 12. 1966. Prav tako ni mogoče za etažo šteti mansarde, saj gre za neizkoriščeno podstrešje. Tudi če bi šlo za mansardo pa se ne more upoštevati enaka površina etaže kot v pritličju, saj je potrebno ugotoviti tudi naklon strehe in nato izračunati površino etaže. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi obrestmi.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora določa 157. člen ZGO-1. Po določbi prvega odstavka tega člena je nadomestilo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Po petem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. 9. Navedeno pomeni da v primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato pa svojo odločbo pošlje upravni enoti, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, torej odločbo, kakršna je izpodbijana v tem upravnem sporu.

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana v skladu s prej povzetim petim odstavkom 157. člena ZGO-1, namreč na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-430/2010-6 z dne 29. 5. 2013, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, s katero so bili tožniku izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje obravnavanega objekta. Teh okoliščin tožnika ne izpodbijata, zato sodišče šteje, da med strankama niso sporne.

11. Tako vrsta in obseg nedovoljenega posega v prostor, kot tudi inšpekcijski zavezanec, so torej pravnomočno ugotovljeni že z inšpekcijsko odločbo. Toženka je na to odločbo vezana, kar pomeni, da v odločbi o odmeri nadomestila teh okoliščin ne ugotavlja sama, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper njeno odločbo (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1551/2006). Povedano drugače: v postopku za odmero nadomestila – enako pa tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom – ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz inšpekcijske odločbe, torej vrste nelegalne gradnje, njenega obsega in investitorstva oziroma inšpekcijskega zavezanca.

12. V zadevi je sporna višina odmerjenega nadomestila, in sicer ugotovitev toženke, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo na območju najboljših kmetijskih zemljišč, pa tudi ugotovljena bruto etažna površina objekta (360 m2), od katere je bilo nadomestilo odmerjeno.

13. Sodišče pritrjuje toženki, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo na nezazidljivem zemljišču. 14. Namenska raba prostora se po 9. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) določa s prostorskim aktom. V zadevi niti ni sporno, da je predmetna nelegalna gradnja po veljavnem OPN izvedena v območju nezazidljivih zemljišč - območju najboljših kmetijskih zemljišč, saj temu tožnika ne ugovarjata.

15. Tudi Uredba „nezazidljivo“ zemljišče opredeljuje kot zemljišče, ki leži izven poselitvenega območja oziroma kot zemljišče, za katerega ni z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njem mogoča gradnja (4. točka 3. člena). Le če bi na takem zemljišču stal objekt, ki bi bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, bi se štelo, da gre za „zazidljivo zemljišče“ (5. točka 3. člena).

16. Ker v obravnavanem primeru tožnika nista izkazala, da bi bila na obravnavanem zemljišču poleg gradnje, za katero je inšpektor ugotovil, da je nelegalna (med to gradnjo sodi tudi prizidek, za katerega investitorja zatrjujeta, da je pridobil uporabno dovoljenje po zakonu), še objekt, zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, nista izkazala, da gre za gradnjo na zazidljivem zemljišču, in ne za gradnjo na nezazidljivem zemljišču, ki je najboljše kmetijsko zemljišče, kot izhaja iz OPN.

17. Pravilno pa je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede obsega nedovoljene gradnje. Iz navedene inšpekcijske odločbe, na katero je toženka vezana, izhaja, da gre za gradnjo objekta, tlorisnih dimenzij 12 m x 9 m, ki po višini obsega klet, pritličje in mansardo z dvokapno streho, ter prizidka na zahodni strani objekta, širine 4 m (dolžine 9m). Glede na definicijo bruto tlorisne površine, ki izhaja iz standarda SIST ISO 9836, po kateri je bruto tlorisna površina stavbe skupna površina vseh etaž stavbe (med etaže pa spada tudi podstrešje, točka 5.1.3.1.), pri čemer se ta dobi iz zunanjih dimenzij obodnih elementov v višini tal etaže (točka 5.1.3.2.), je toženka pravilno ugotovila, da znaša bruto tlorisna površina posamezne etaže 108 m2 (12 m x 9 m), kar je treba množiti s številom etaž (3), temu pa je treba prišteti še bruto tlorisno površino prizidka, ki znaša 36 m2 (4m x 9m). Uporabnost posamezne etaže in višina posamezne etaže se pri izračunu bruto tlorisne površine stavbe ne upošteva. Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, da toženka ni upoštevala, da gre za neizkoriščeno mansardo, in da ni upoštevan naklon strehe.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.