Jedro

Tožnica ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku, če v predlogu za obnovo postopka ni navedla dejanskih podlag, ki bi izkazovale zatrjevani pravni interes, ki ga opira na lastniški položaj, ampak je to storila šele v pritožbi in tožbi.

Če s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, katere obnovo tožnica predlaga, o njenem zahtevku za vračanje vlaganj ni bilo odločeno, o takšnem zahtevku pa je na podlagi določbe 24. člena ZDen-B še možno odločati naknadno, s posebno delno odločbo, tožnica ne izkazuje pravnega interesa, na podlagi katerega bi ji šel položaj stranke v okviru postopka, o katerem je odločeno z navedeno pravnomočno odločbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 1. 2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora Občine L. – C. z dne 19. 4. 1994, s katerim je prvostopenjski upravni organ zavrgel predlog tožnice za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan z odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana z dne 11. 1. 1994. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v novem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča, I Up 1413/2002 z dne 23. 6. 2005, navaja, da sta v zvezi s tožničinim predlogom za obnovo postopka prvostopenjski upravni organ in tožena stranka pravilno presodila, da tožnica ni upravičena oseba, ki bi morala sodelovati v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo predlaga. K razlogom, ki jih je navedlo že Vrhovno sodišče še dodaja, da tožnica na spornem stanovanju ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi tretjega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona – SZ, saj je vanj vlagala, ko je že bila imetnica stanovanjske pravice. Prav tako ni izkazano, da bi lastninsko pravico pridobila na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ. V predlogu je res navajala solastništvo na nepremičninah, ne pa tudi pravnih podlag, ki bi solastnišvo utemeljevale, kot jih je navedla v pritožbi in tožbi. Da tožnica zaradi vlaganja ni pridobila lastninske pravice po določbah 116. člena SZ in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, pa je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani s pravnomočno sodbo, I P 435/96 z dne 15. 1. 2001. 3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) navaja, da bi se moral preizkus izpodbijane upravne odločbe v upravnem sporu omejiti na vprašanje pravilnosti materialnega in procesnopravnega stališča, da najemnik, četudi zatrjuje lastništvo zaradi investicij, ne more biti stranka v denacionalizacijskem postopku. Sodišče se je v izpodbijani sodbi spustilo v raziskovanje dejstev in meritorno presojo tožničinih vlaganj, za kar ni imelo zakonite podlage, saj bi bilo to treba najprej presojati v upravnem postopku, česar pa upravna organa nista storila. Navaja sodno prakso, ki je najemnikom pred in po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji – ZDen-B priznavala položaj stranke v denacionalizacijskem postopku tako v primeru, ko so bili z investicijami ustvarjeni novi etažni deli, kot tudi zaradi povečanja vrednosti obstoječih prostorov. Sklicevanje na pravnomočno odločitev v pravdi ni utemeljeno, saj dejanska in pravna podlaga zahtevka v pravdi in nanjo vezane objektivne meje pravnomočnosti ne obsegajo dejanske in pravne podlage potencialnih lastninskih upravičenj, ki jih zatrjuje v obravnavanem predlogu za obnovo postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) ugovarja revizijskim razlogom in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem upravnem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo Vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1. 1. 2007 pravnomočna.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožnici položaj stranke in s tem upravičenje predlagati obnovo postopka, končanega z odločbo, s katero so bile denacionalizacijski upravičenki A.A. vrnjene v last ¾ nacionaliziranega dela hiše na naslovu ..., med drugim tudi poslovni prostor v izmeri 8,41 m² in trisobno stanovanje s kabinetom v pritličju v izmeri 77,27 m². Tožnica, ki je najemnica spornih nepremičnin, svoj pravni interes opira na vlaganja v navedeno premoženje.

9. Po določbi 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/86, ki je veljal v času vložitve obravnavanega predloga za obnovo postopka, se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Položaj stranke v postopku denacionalizacije je opredeljen v 60. členu ZDen. Ta v prvem odstavku določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Z novelo ZDen-B je bil v 60. členu dodan novi drugi odstavek, ki določa, da je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

10. V tej zadevi je bil obravnavani sklep prvostopenjskega upravnega organa izdan že pred uveljavitvijo ZDen-B. Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-237/97 z dne 12. 3. 1998 kot tudi upravnosodna praksa (U 449/95 z dne 5. 2. 1997, U 1852/95 z dne 14. 1. 1998, U 1050/95 z dne 2. 6. 1999, U 1585/95 z dne 20. 10. 1999, U 711/96 z dne 24. 5. 2000) pa štejeta, da je že na podlagi prvega odstavka 60. člena ZDen lahko stranka v denacionalizacijskem postopku tudi najemnik nepremičnine, vendar le, če izkaže, da ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Najemniku nepremičnine, ki je predmet vračanja v postopku denacionalizacije, je torej že pred novelo ZDen-B šel položaj stranke v postopku denacionalizacije, vendar le v obsegu varstva njegovih pravic, ne pa tudi dejanskega položaja. Tožnica svoj pravni interes opira na zatrjevana vlaganja v sporne nepremičnine, na podlagi katerih naj bi po njenih trditvah pridobila lastninsko pravico, oziroma uveljavlja njihovo vračilo.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi tožnici ne gre položaj stranke v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku in s tem tudi ne upravičenje predlagati obnovo postopka, in sicer ne iz naslova varstva (so)lastninske pravice na premoženju, ki je predmet vračanja, niti v okviru zahtevka za povračilo vlaganj v to premoženje.

12. Sodišče prve stopnje je upoštevaje trditveno podlago, ki jo je o vlaganjih v sporno stanovanje in poslovni prostor in s tem v zvezi zatrjevanim (so)lastništvom tožnica podala v predlogu za obnovo postopka, pravilno odločilo. Po določbi 254. člena ZUP (1986) mora namreč stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog. Zato mora predlog za obnovo postopka vključevati vse okoliščine, na katerih temelji pravni interes za udeležbo v postopku. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa tožnica v predlogu za obnovo postopka v zvezi s pravnim interesom, ki ga opira na lastniški položaj, ni navajala dejanskih podlag, ki bi verjetno izkazovale obstoj njenih lastniških upravičenj, ampak je to storila šele v pritožbi in tožbi. Ker torej tožnica ni že v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazala na lastniški položaj oprtega pravnega interesa, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede na navedeno revizijski ugovori o kršitvah pravil postopka v upravnem sporu, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, niso utemeljeni. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje preizkušalo tudi tožbene navedbe, ki jih tožnica v predlogu za obnovo postopka ni navajala, pa na pravilnost njegove odločitve ne vpliva.

13. Pri presoji, da tožnici na podlagi zatrjevanega solastništva ne gre položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 435/96 z dne 15. 1. 2001, potrjeno v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 674/2001 z dne 5. 9. 2002. V navedeni pravdni zadevi je bilo namreč odločeno prav o tožničinem solastništvu v tej zadevi spornega stanovanja, in sicer tako, da je bil tožničin zahtevek zavrnjen. Ker je bilo to vprašanje, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost sodišč splošne pristojnosti, pravnomočno rešeno pred pristojnim sodiščem, je bilo tudi upravno sodišče prve stopnje nanj vezano. Tožnici pa glede na odločitev pristojnega sodišča, iz katere izhaja, da ni solastnica spornega stanovanja, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku, glede stanovanja tudi iz tega razloga ne gre položaj stranke v denacionalizacijskem postopku in s tem upravičenje predlagati obnovo postopka. Ni utemeljen revizijski ugovor, da se navedena pravdna zadeva nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago od zahtevka v pravdi, ker tožnica v pravdni zadevi ni navajala in dokazovala, da je v okviru svojih investicij preurejala skupne prostore v stanovanju, saj takšne dejanske podlage tudi ni zatrjevala v obravnavanem predlogu za obnovo postopka.

14. Glede zahteve za povračilo vlaganj v premoženje gre tožnici kot najemnici položaj stranke v denacionalizacijskem postopku le v obsegu odločanja o takem zahtevku. Glede na to da je po podatkih spisa in navedbah tožnice postavila zahtevek za vračilo vlaganj po določbah ZDen-B, je tudi iz tega razloga odločitev, da tožnici ne gre položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, pravilna. Zahtevek za povrnitev vlaganj v postopku denacionalizacije je samostojen zahtevek, o katerem organ lahko odloči s posebno, delno odločbo. Ker s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, katere obnovo tožnica predlaga, o njenem zahtevku za vračanje vlaganj ni bilo odločeno, o takšnem zahtevku pa je na podlagi določbe 24. člena ZDen-B še možno odločati naknadno s posebno delno odločbo, tožnica ne izkazuje pravnega interesa, na podlagi katerega bi ji šel položaj stranke v okviru postopka, o katerem je odločeno z navedeno pravnomočno odločbo.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani ne razlogi, zaradi kateri je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.