Jedro

V primeru, ko sodišče po vloženi zahtevi za sodno varstvo ponovi ali dopolni dokazni postopek, mora o tem obvestiti storilca ter ga seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v 5 dneh po prejemu obvestila (peti odstavek 65. člena ZP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Služba za občinsko redarstvo Medobčinskega inšpektorata in redarstva Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec je dne 20. 2. 2015 s sklepom zavrnila predlog storilca J. H. za razveljavitev klavzule pravnomočnosti plačilnega naloga in predlog za ponovno vročitev plačilnega naloga. Okrajno sodišče v Celju je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prekrškovnega organa.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve petega odstavka 65. člena Zakona o prekrških-1 (v nadaljevanju ZP-1) ter 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti graja postopanje prvostopenjskega sodišča, ker je v dopolnjenem dokaznem postopku po prejemu storilčeve zahteve za sodno varstvo pridobilo dokazno obremenilno gradivo (izpisek iz evidence e-risk glede prebivališča storilca, odgovor Pošte Slovenije glede naslova vročanja ter dodatna pojasnila prekrškovnega organa), na katerega je med drugim oprlo sodbo, pri tem pa storilcu pred odločitvijo ni dalo možnosti, da se s tem gradivom seznani in o njem izjavi. Takšna procesna kršitev je po mnenju vrhovnega državnega tožilca vplivala na zakonitosti izpodbijane sodbe, saj je bila storilcu onemogočena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva zoper izdani plačilni nalog o prekršku in zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter prekrškovno zadevo vrne pristojnemu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 večkrat skušalo vročiti storilcu, a sodnega pisanja ni prevzel. B.

4. Presoja, ali je bil storilec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev (22. člen Ustave v povezavi z 29. členom Ustave). Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko v njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. Dolžnost sodišča, da storilca seznani z dejstvi, glede katerih se v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, je izrecno zapisana v petem odstavku 65. člena ZP-1 in se v nasprotnem primeru, to je brez vednosti o podlagi prekrškovnega očitka, storilec ne more vsebinsko izjaviti o prekršku.

5. V obravnavanem primeru je storilec dne 24. 10. 2014 podal prekrškovnemu organu predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti plačilnega naloga št. 06101-1206/2014 in predlog za vročitev navedenega plačilnega naloga, ki pa ju je prekrškovni organ s sklepom, z dne 20. 2. 2015 zavrnil. Prekrškovni organ je navedel, da plačilni nalog ni bil vročen naslovniku iz razloga po drugem odstavku 96.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je vročevalec ugotovil, da je naslovnik – storilec z zapisanega naslova preseljen, zaradi česar je o tem obvestil pošiljatelja – prekrškovni organ in mu vrnil pošiljko. Prekrškovni organ je pred vročanjem preko obstoječih evidenc preveril status domicila storilca in ugotovil, da ima prijavljeno stalno prebivališče že od dne 1. 3. 1978 na naslovu A., 3000 Celje. Ker je prekrškovni organ predhodno preveril naslov, na katerem je storilcu neuspešno skušal vročiti plačilni nalog in se je ta skladal s podatki iz uradnih evidenc, je na podlagi drugega odstavka 96.a člena ZUP odredil, da se plačilni nalog objavi na oglasni deski prekrškovnega organa in na enotnem državnem portalu e-uprava, in sicer v obliki javnega naznanila. Plačilni nalog je bil z javnim naznanilom objavljen dne 11. 6. 2014, vročitev pa je na podlagi drugega odstavka 96.a člena ZUP bila opravljena s pretekom 15 dni, t.j. dne 27. 6. 2014, zato je začel teči naslednjega dne zakonski 8 dnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo in 15 dnevni rok za plačilo globe in ker storilec teh pravic ni izkoristil, je prekrškovni organ ugotovil, da je plačilni nalog postal pravnomočen dne 8. 7. 2014 in izvršljiv dne 23. 7. 2014. Na tej podlagi je prekrškovni organ odločil, da je bila vročitev plačilnega naloga opravljena skladno z določbami drugega odstavka 96.a člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 58. člena ZP-1, zato je oba predloga storilca zavrnil. 6. Okrajno sodišče v Celju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in obrazložilo, da po podatkih spisovnega gradiva storilec svojega stalnega prebivališča na naslovu A., 3000 Celje, uradno nikoli ni spremenil, ta naslov je izhajal tudi iz uradnih evidenc, zato je bila zaradi storilčeve preselitve vročitev plačilnega naloga z javnim naznanilom pravilna in ni prišlo do kršitve načina vročitve. Ker je prijavljeno stalno prebivališče storilca prekrškovni organ nedvomno ugotovil iz uradnih evidenc, to pa se šteje tudi za naslov vročanja po določbi 17.a člena ZPPreb, je prekrškovni organ pravilno upošteval določbo drugega odstavka 96.a člena ZUP in mu plačilni nalog vročil preko oglasne deske in enotnega portala e-uprava z javnim naznanilom, tako da je plačilni nalog postal pravnomočen že dne 8. 7. 2014, izvršljiv pa dne 23. 7. 2014. Pred izdajo sodbe je sodišče vpogledalo tudi v uradno evidenco e-risk glede prebivališča storilca z dne 24. 3. 2015 in z dne 20. 4. 2016, opravilo poizvedbe na Pošti Slovenije in prebralo odgovor Pošte Slovenije z dne 19. 5. 2016 ter opravilo poizvedbe glede vročitve plačilnega naloga pri prekrškovnem organu in prebralo njihov odgovor z dne 21. 6. 2016. Iz uradnih evidenc e-risk izhaja, da ima storilec na navedenem naslovu A., 3000 Celje prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje ter ni nikdar spremenil tega naslova. Pošta Slovenije je odgovorila, da je bil plačilni nalog vrnjen prekrškovnemu organu z navedbo, da je storilec „preseljen“ in je novi naslov znan, pri tem pa so upravno pisanje vrnili pošiljatelju – prekrškovnemu organu zaradi tega, ker je imel storilec s Pošto Slovenije sklenjen dogovor, da se mu poštne pošiljke prepošiljajo na naslov B., 3310 Žalec, zaradi oddaljenosti dogodka pa ni bilo več možno ugotoviti, na kakšen način oziroma s kakšnim imenom je bil označen hišni predalčnik na naslovu storilčevega stalnega prebivališča. Prekrškovni organ je sodišču odgovoril, da storilcu niso poskušali ponovno vročati plačilnega naloga na novo ugotovljeni naslov, kakor ga je navedla na vročilnici Pošta Slovenije, zaradi tega, ker so ves čas preverjali in sledili podatkom iz uradne evidence CRP, od kjer je bil razviden nespremenjen naslov stalnega prebivališča, in sicer A., 3000 Celje. Prekšrkovni organ je še dodal, da se tudi v primeru morebitnega storilčevega dogovora s Pošto Slovenije, pošiljke, ki se osebno vročajo, nikoli ne preusmerjajo na navidezne naslove, ki niso stalno prebivališče, začasno bivališče ali naslov za vročanje. Izpodbijana sodba se opira predvsem na te poizvedbe in odgovore.

7. Utemeljeno je stališče vrhovnega državnega tožilca, da sodišče prve stopnje storilcu ni omogočilo, da bi se seznanil z obremenilnimi dokazi. Tako je iz zgornjega povzetka procesne situacije kot iz podatkov v spisovni dokumentaciji razvidno, da je sodišče (očitno) z namenom preverjanja storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo pridobilo in vpogledalo v podatke uradnih evidenc e-risk ter prebralo odgovora Pošte Slovenije in prekrškovnega organa, vendar pa navedenih podatkov in odgovorov ni posredovalo storilcu, nanje pa je v bistvenem oprlo svojo sodbo. Prav v primeru, ko sodišče po vloženi zahtevi za sodno varstvo ponovi ali dopolni dokazni postopek mora o tem obvestiti storilca ter ga seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila (peti odstavek 65. člena ZP-1). Sodišče v nasprotju z izrecno zakonsko določbo storilca o pridobljenih podatkih iz uradnih evidenc e-risk ter odgovorov Pošte Slovenije in prekrškovnega organa, ki so zanj obremenilni, ni obvestilo in mu s tem ni dalo možnosti, da bi se seznanil z dokazi, ki bi lahko vplivali na njegov pravni položaj. S tem je sodišče kršilo tako določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 kot tudi storilčevo pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, oboje v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in torej storilcu ni bila dana možnost seznanitve in izjave o procesnem gradivu, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

C.

8. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Celju v ponovno odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). Pri odločanju se bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo, se opredeliti tudi do storilčevega predloga za njegovo zaslišanje ter v prekrškovni zadevi ponovno odločiti.