15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopajo C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F., odvetniki v V., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 84/2005 z dne 15. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. V Pg 332/2004 z dne 11. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Ustavna pritožnika sta družbenika družbe G., d. o. o., U. (v nadaljevanju družba), v kateri imata poslovni delež vsak do ene tretjine, v preostalem delu pa je imetnik poslovnega deleža družbenik, ki je hkrati tudi poslovodja družbe. Pritožnika sta zoper poslovodjo vložila odškodninsko tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 72. in 73. člena Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 47/97 – v nadaljevanju ZPre). Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločalo zgolj o predlogu za izdajo začasne odredbe in ga zavrnilo z obrazložitvijo, da pritožnika nista izkazala aktivne legitimacije za odškodninsko tožbo. Pritožnika sta se zoper odločitev pritožila, Višje sodišče pa je njuno pritožbo zavrnilo.

V ustavni pritožbi pritožnika sodiščema očitata kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, kar naj bi pomenilo tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave. Sodišči naj namreč ne bi postopali v skladu z določbami Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.– ZS), saj naj bi pri nastali pravni praznini ne upoštevali pravne analogije. Pritožnika navajata, da sta kot družbenika družbe zoper poslovodjo družbe, ki je hkrati tudi družbenik, hotela uveljavljati odškodninski zahtevek, vendar pa naj bi zaradi oviranja poslovodje sklep na skupščini ne bil sprejet. Pritožnika menita, da v Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – ZGD) obstaja pravna praznina, zato bi bilo treba na podlagi pravne analogije uporabiti določbe 72. in 73. člena ZPre. Sodišči se naj o njunih razlogih glede pravne analogije ne bi izjasnili, Višje sodišče pa naj se tudi vsebinsko ne bi opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb. S tem naj bi jima bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev pravic iz 33., 67. in 74. člena Ustave, ker naj bi jima sodišči s svojima odločitvama odvzeli pravico sprožiti odškodninski postopek zoper poslovodjo, s čimer naj bi bil izničen pomen lastninske pravice, onemogočeno pa naj bi jima bilo tudi uresničevanje osnovnih korporacijskih upravičenj na podlagi poslovnih deležev, katerih imetnika sta.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Očitkov pritožnikov, ki pomenijo zgolj napačno uporabo materialnega prava, Ustavno sodišče zato ni presojalo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnika v ustavni pritožbi sodiščema očitata kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker nista analogno uporabili določb ZPre, na njune pritožbene navedbe glede tega pa naj pritožbeno sodišče ne bi oziroma naj bi zgolj pavšalno odgovorilo. Ta očitka sta neutemeljena. Pritožbeno sodišče je namreč na njune pritožbene navedbe odgovorilo dovolj izčrpno, obe sodišči pa sta razumno obrazložili, zakaj pritožnika nista aktivno legitimirana za vložitev predloga za začasno odredbo. Sicer pa pritožnika zmotno razumeta pomen izpodbijanih odločb. Odločitvi sodišč o predlogu za izdajo začasne odredbe namreč nista tisti, ki bi jima onemogočali vložitev odškodninske tožbe. Zato jima tudi ni mogla biti kršena nobena od zatrjevanih človekovih pravic.

Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne utemeljuje kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen v zvezi s 67. členom Ustave) kakor tudi ne kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Za takšne kršitve bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki je z vidika teh ustavnih pravic nesprejemljivo. V obravnavanem primeru, v katerem sta sodišči odločali zgolj o predlogu za izdajo začasne odredbe, te pravice niso mogle biti kršene.

Na 2. člen Ustave se pritožnika za utemeljevanje ustavne pritožbe ne moreta sklicevati, ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić