8. 7. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Boštjan Krivec, Kobilje, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Aleš Majcenovič, d. o. o., Maribor, na seji 8. julija 2024

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 1/2021 z dne 21. 4. 2021 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 710/2020 z dne 10. 11. 2020 v zvezi s I. in III. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 337/2017 z dne 23. 9. 2019 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je v upoštevnem delu pravde zahteval ugotovitev ničnosti dne 15. 3. 2007 sklenjene stanovanjske kreditne pogodbe v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF) in povezanega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zahteval je tudi ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene hipoteke, ki je služila zavarovanju njegovih obveznosti iz kreditne pogodbe. Zahtevek je utemeljeval z nepoštenostjo glavnega predmeta pogodbe v povezavi z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo banke. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Kot materialnopravno podlago za odločanje je sodišče opredelilo Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZPotK) ter Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ). V zvezi z razlago Direktive 93/13/EGS je poudarilo pomen sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Posebej se je sklicevalo tudi na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju zadeva Andriciuc).

2.Kot odločilno je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ugotovilo je, da (i) je ob jasnem pogodbenem besedilu pritožnik podpisal izjavo, s katero je potrdil prejem vseh potrebnih informacij o kreditu z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero ter prevzel tveganje spremembe mesečnih anuitet; (ii) je bančni svetovalec pritožniku naredil informativni izračun kredita v EUR in kredita v CHF ter mu na preprost način predstavil valutno tveganje, tečaj, obrestno mero in njihovo spremenljivost; (iii) je pritožnik pridobil tudi dva informativna izračuna kredita v CHF pri drugih bankah; (iv) tožena stranka ni dajala prednosti kreditu v švicarskih frankih; in (v) je pritožnik prejel informativni izračun, iz katerega je bilo mogoče razbrati kredit v CHF in njegovo pretvorbo v EUR, znesek LIBOR-ja, maržo, anuiteto ter preplačilo kredita. Navedeni izračun je temeljil na predpostavki nespremenjenega tečaja. Sodišče je ugotovilo tudi, da je imel pritožnik pred sklenitvijo pogodbe pri toženki najmanj tri sestanke, pri čemer sta vsaj dva bila namenjena pojasnjevanju tveganj. Za kredit v CHF se je pritožnik po presoji sodišča odločil zlasti zaradi nižje mesečne anuitete. Kredit je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča (kljub pogodbeni možnosti konverzije) odplačeval 10 let, pri čemer je dobro leto po sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe sklenil še eno kreditno pogodbo v švicarskih frankih. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je banka pojasnilo dolžnost izpolnila. Ob tem ni sledilo trditvi pritožnika, da bi mu morala tožena stranka prikazati simulacije gibanja anuitet v odvisnosti od spremembe tečaja (in obrestne mere).

3.Po presoji sodišča prve stopnje pogodbeni pogoj glede izplačila in vračila kredita v švicarskih frankih tudi ni bil nepošten. V trenutku sklepanja pogodbe po presoji sodišča med obveznostjo strank ni bilo znatnega neravnotežja, saj je to nastopilo šele po sklenitvi pogodbe in v obsegu, ki v trenutku sklepanja ni bil predvidljiv. Ob tem je višina obveznosti v švicarskih frankih ostala nespremenjena. Tožena stranka po presoji sodišča ni mogla predvideti tečajnih sprememb, do katerih je prišlo po sklenitvi pogodbe. Po naziranju sodišča bi prišlo do nedopustne prevalitve valutnega tveganja na pritožnika šele, če bi tožena stranka lahko predvidela, kako se bo gibala vrednost tečaja, ali če bi v okviru pogodbenih določb svoje tveganje omejila ali izključila. Po presoji sodišča je bilo nepomembno tudi pritožnikovo sklicevanje na hipoteko, saj je tožena stranka z njo zavarovala tveganje neplačila in ne valutnega tveganja.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je izhodišče, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Soglašalo je s presojo prvostopenjskega sodišča, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena. Zapisalo je, da je bil hud padec vrednosti EUR približno sedem let po sklenitvi pogodbe za obe stranki nepredvidljiv. Tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere in tudi zato ni bilo vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga je zatrjeval pritožnik. Vrhovno sodišče je pritožnikov predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

5.Pritožnik uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 33., 50. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 6. člena EKČP. Navaja, da je pričakoval stabilno financiranje, ki mu element neomejenega tveganja v dolgoročnem kreditnem razmerju bistveno nasprotuje. Poudarja, da stanovanje pomeni premoženjsko podlago njegove eksistence, odločitev sodišč pa vidi tudi kot poseg v socialno funkcijo lastninske pravice v zvezi z načelom socialne države. Opozarja na grozečo prodajo stanovanjske nepremičnine v primeru nezmožnosti odplačevanja naraslih anuitet. Pritožnik meni, da je treba že skladno z ZVPot presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti tudi v primeru, če je ta jasen in razumljiv. Drugačno stališče sodišč naj bi bilo arbitrarno. Sodišči naj bi dodatno spregledali, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS ni bil prenesen v nacionalni pravni red, saj v ZVPot ni določbe, ki bi izključevala presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru glavnega predmeta pogodbe, če je ta jasen in razumljiv. V tej zvezi se sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid proti Asociación de Usuarios de Servicios Bancarios (Ausbanc), C-484/08, z dne 3. 6. 2010. Opozarja tudi na izjavo Vlade z dne 25. 4. 2008 na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS, ki je opustitev prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS izrecno utemeljila z višjo ravnijo varstva pravic potrošnikov.

6.Pritožnik ob sklicevanju na zadevo Andriciuc meni, da sodišči nista obrazložili izpolnjenosti pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Sodišči naj bi upoštevali predvsem pogodbeno besedilo, ne pa tudi dolžnosti banke, da predloži informacije, na podlagi katerih bi bil pritožnik zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice za lastne finančne obveznosti. Poudarja, da je SEU v zadevi Andriciuc izrazilo svoje stališče, da morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati vsaj za predstavo o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija domače valute in tujih obrestnih mer. Opozarja tudi na stališče SEU v navedeni sodbi, da ne zadošča zgolj informacija o možnosti zviševanja ali zniževanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo. Sodiščema očita tudi protislovje v smislu, da naj bi bilo valutno tveganje v danem primeru pritožniku (laiku) razumljivo in bi se ga moral zavedati, medtem ko naj bi bila apreciacija tečaja za banko (strokovnjaka) popolnoma nepričakovana. Uveljavlja tudi kršitev pravice do opredelitve, med drugim, v zvezi s trditvami o: (i) neomejenosti in realnosti tveganja z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha v pogodbenem razmerju; (ii) dejanski enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke pred valutnim tveganjem in tveganjem neplačila; (iii) nezmožnosti ocene tveganja na strani pritožnika in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke; (iv) posebnem bremenu ob zgodnji depreciaciji domače valute glede na obdobje odplačevanja; in (v) predvideni nižji anuiteti (zaradi ugodnejše obrestne mere) ob zavajajočem učinku prikaza preteklih tečajnih nihanj. Opozarja tudi na lastno navedbo v pravdnem postopku, da je izjavo o prevzemu valutnega tveganja podpisal šele po sklenitvi pogodbe.

7.Pritožnik meni, da je bila dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na z njegove strani predlagane priče, predloženo reklamno gradivo tožene stranke in gradivo avstrijskih organov, samovoljna in v nasprotju s pravico do poštenega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi na drugi strani upoštevalo izključno pričevanja (bivših) zaposlenih tožene stranke. Opustilo naj bi tudi izvedbo po njegovem naziranju ključnih dokazov, in sicer opozoril Banke Slovenije od leta 2005 naprej ter letnega poročila Unicredit banke Slovenija, d. d., Ljubljana, iz leta 2006). Poudarja, da je v postopku zatrjeval, da je banka kot strokovnjakinja vedela za realnost uresničitve tečajnega tveganja. Ob tem se sklicuje na zadevo Andriciuc in stališče SEU, da je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke. V tej zvezi opozarja na alternativnost presoje nepoštenosti po kriterijih v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot.

B.

8.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

9.Senat Ustavnega sodišča je v delu, ki se nanaša na odločitve sodišč o primarnem zahtevku in povezane odločitve o stroških, ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik sena

[1]Pritožnik glede na vsebino ustavne pritožbe ne izpodbija odločitve sodišč o podrejenem zahtevku. Enako velja za zavrnitev primarnega zahtevka na temelju oderuštva in odsotnosti pogodbene kavze.

[2]Sklicuje se tudi na pravni mnenji Inštituta za upravno pravo z dne 6. 5. 2017 in 3. 8. 2020, ki ju prilaga ustavni pritožbi.

[3]Sklicuje se na gradiva Avstrijske narodne banke in Avstrijskega nadzornega organa za finančne trge.

1.Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 710/2020 z dne 10. 11. 2020 ter I. in III. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 337/2017 z dne 23. 9. 2019 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v ponovno odločanje.

2.Pritožnik in nasprotna udeleženka nosita vsak svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je v upoštevnem delu pravde zahteval ugotovitev ničnosti dne 15. 3. 2007 sklenjene stanovanjske kreditne pogodbe v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF) in povezanega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zahteval je tudi ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene hipoteke, ki je služila zavarovanju njegovih obveznosti iz kreditne pogodbe. Zahtevek je med drugim utemeljeval z nepoštenostjo glavnega predmeta pogodbe v povezavi z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo banke. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Kot materialnopravno podlago za odločanje je sodišče opredelilo Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPotK) ter Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) s posebnim poudarkom na načelu vestnosti in poštenja ter dolžnosti profesionalne skrbnosti banke. Zapisalo je, da ZPotK ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti banke, temveč je (ob obvezni vsebini kreditne pogodbe v tuji valuti v smislu navedbe valute in vrste tečaja) določal le na splošno njeno obveznost, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe, ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku. V zvezi z razlago Direktive 93/13/EGS je sodišče poudarilo pomen sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). V zvezi z zahtevano vsebino pojasnilne dolžnosti se je posebej sklicevalo tudi na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju zadeva Andriciuc). Po naziranju sodišča je banka pritožniku morala posredovati informacije na način, da je ta lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem pa po naziranju sodišča ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki so bila pritožniku posredovana med pogajanji.

2.Kot odločilno je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ugotovilo je, da (i) je ob jasnem pogodbenem besedilu pritožnik podpisal izjavo, s katero je potrdil prejem vseh potrebnih informacij o kreditu z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero ter prevzel tveganje spremembe mesečnih anuitet; (ii) je bančni svetovalec pritožniku naredil informativni izračun kredita v EUR in kredita v CHF ter mu na preprost način predstavil valutno tveganje, tečaj, obrestno mero in njihovo spremenljivost; (iii) je pritožnik pridobil tudi dva informativna izračuna kredita v CHF pri drugih bankah; (iv) tožena stranka ni dajala prednosti kreditu v CHF; in (v) je pritožnik prejel informativni izračun, iz katerega je bilo mogoče razbrati kredit v CHF in njegovo pretvorbo v EUR, znesek LIBOR-ja, maržo, anuiteto ter preplačilo kredita. Navedeni izračun je temeljil na predpostavki nespremenjenega tečaja in obrestne mere (LIBOR). Sodišče je ugotovilo tudi, da je imel pritožnik pred sklenitvijo pogodbe pri toženki najmanj tri sestanke, pri čemer sta vsaj dva bila namenjena pojasnjevanju tveganj. Za kredit v CHF se je pritožnik po presoji sodišča odločil zlasti zaradi nižje mesečne anuitete. Kredit je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča (kljub pogodbeni možnosti konverzije) odplačeval 10 let, pri čemer je dobro leto po sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe sklenil še eno kreditno pogodbo v CHF. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je banka pojasnilo dolžnost izpolnila. Ob tem ni sledilo trditvi pritožnika, da bi mu morala tožena stranka prikazati simulacije (grafe) gibanja anuitet v odvisnosti od spremembe tečaja (in obrestne mere). Po naziranju sodišča glede na stališča SEU v zadeji Andriciuc ni mogoče sprejeti zaključka, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost lahko pravilno izpolnjena.

3.Po presoji sodišča prve stopnje pogodbeni pogoj glede izplačila in vračila kredita v CHF tudi ni bil nepošten. V trenutku sklepanja pogodbe po presoji sodišča med obveznostjo strank ni bilo znatnega neravnotežja, saj je to nastopilo šele po sklenitvi pogodbe in v obsegu, ki v trenutku sklepanja za banko ni bilo predvidljivo. Ob tem je višina obveznosti v CHF ostala nespremenjena. Po naziranju sodišča bi prišlo do nedopustne prevalitve valutnega tveganja na pritožnika šele, če bi tožena stranka lahko predvidela, kako se bo gibala vrednost tečaja, ali če bi v okviru pogodbenih določb svoje tveganje omejila ali izključila. Po presoji sodišča je bilo nepomembno tudi pritožnikovo sklicevanje na hipoteko, saj je tožena stranka z njo zavarovala tveganje neplačila in ne valutnega tveganja.

4.Pritožnik se je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo med drugim skliceval na sodbo SEU v zadevi Andriciuc. V tem okviru je posebej poudaril dolžnost pojasnila vpliva zelo velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita. Opozarjal je na tesno povezavo med nepreglednostjo pogodbenega pogoja in njegovo nepoštenostjo. Vztrajal je tudi na objektiviziranem merilu dobre vere v smislu Direktive 93/13/EGS, ki je bistveno opredeljena s strokovnimi znanji in izkušnjami banke kot subjekta, ki se profesionalno ukvarja s kreditiranjem (prebivalstva). Kot materialnopravno neupoštevno je izrecno označil subjektivno nezmožnost banke glede napovedovanja konkretnega gibanja tečaja v prihodnosti. Nasprotno, bistveni pomen je v okviru pritožbenega materialnopravnega stališča pripisal zavedanju možnosti večje (tudi za potrošnika zelo neugodne) spremembe tečaja (in ne konkretne napovedi gibanja tečajnega razmerja). V tem okviru je opozarjal tudi na vsebino kriterija znatnega neravnotežja, ki ga je povezal s pogodbenim položajem strank v okoliščinah enostranske porazdelitve tečajnega tveganja. Izrecno je zapisal, da presoja neravnotežja ne more biti povezana s količinsko ekonomsko presojo. Dejstvo devalvacije domače valute, ki je sledilo pogodbi, je tako po naziranju pritožnika v pritožbi bilo le zunanji pokazatelj nesorazmerja, ki je bilo podano že ob sklenitvi pogodbe v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja.

5.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V izhodišču je sprejelo materialnopravno podlago, ki jo je opredelilo že prvostopenjsko sodišče, vključno z upoštevnostjo meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU na njeni podlagi. Opredelilo je tudi izhodišče, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Presoja nepoštenosti, ki jo je sicer tudi opravilo prvostopenjsko sodišče, v obravnavanem primeru po stališču pritožbenega sodišča zato ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo prvostopenjskega sodišča, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena. Zahteva po izdelavi simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje bi bila po naziranju pritožbenega sodišča pretirana in tudi ne izhaja iz sodbe SEU v zadevi Andriciuc. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da je bil hud padec vrednosti EUR približno sedem let po sklenitvi pogodbe za obe stranki nepredvidljiv. Tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere in tudi zato ni bilo vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga je zatrjeval pritožnik. Neravnotežje v pravicah in obveznostih je po naziranju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja). V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep švicarske centralne banke v letu 2015, ki za banko v trenutku sklepanja pogodbe ni bil predvidljiv. Vrhovno sodišče je pritožnikov predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

6.Pritožnik uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 33., 50. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 6. člena EKČP. Navaja, da je pričakoval stabilno financiranje, ki mu element neomejenega tveganja v dolgoročnem kreditnem razmerju bistveno nasprotuje. Poudarja, da stanovanje pomeni premoženjsko podlago njegove eksistence, odločitev sodišč pa vidi tudi kot poseg v socialno funkcijo lastninske pravice v zvezi z načelom socialne države. Opozarja na grozečo prodajo stanovanjske nepremičnine v primeru nezmožnosti odplačevanja naraslih anuitet. Pritožnik meni, da je treba že skladno z ZVPot presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti tudi v primeru, če je ta jasen in razumljiv. Drugačno stališče sodišč naj bi bilo arbitrarno. Sodišči naj bi dodatno spregledali, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS ni bil prenesen v nacionalni pravni red, saj v ZVPot ni določbe, ki bi izključevala presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru glavnega predmeta pogodbe, če je ta jasen in razumljiv. V tej zvezi se sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, C-484/08, z dne 3. 6. 2010. Opozarja tudi na izjavo Vlade z dne 25. 4. 2008 na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS, ki je opustitev prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS izrecno utemeljila z višjo ravnijo varstva pravic potrošnikov.

7.Pritožnik ob sklicevanju na zadevo Andriciuc meni, da sodišči nista obrazložili izpolnjenosti pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Sodišči naj bi upoštevali predvsem pogodbeno besedilo, ne pa tudi dolžnosti banke, da predloži informacije, na podlagi katerih bi bil pritožnik zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice za lastne finančne obveznosti. Poudarja, da je SEU v zadevi Andriciuc izrazilo svoje stališče, da morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati vsaj za predstavo o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija domače valute in tujih obrestnih mer. Opozarja tudi na stališče SEU v navedeni sodbi, da ne zadošča zgolj informacija o možnosti zviševanja ali zniževanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo. Sodiščema očita tudi protislovje v smislu, da naj bi bilo valutno tveganje v danem primeru pritožniku (laiku) razumljivo in bi se ga moral zavedati, medtem ko naj bi bila apreciacija tečaja za banko (strokovnjaka) popolnoma nepričakovana. Navaja, da v postopku niti ni zatrjeval, da je bilo za banko natančno predvidljivo, kako se bo gibal tečaj CHF v prihodnosti. Opozarja na trditve, da so banke (glede na svoje strokovno znanje in izkušnje) lahko povsem realno pričakovale, da bo do znatnih tečajnih nihanj prišlo. Uveljavlja tudi kršitev pravice do opredelitve, med drugim, v zvezi s trditvami o: (i) neomejenosti in realnosti tveganja z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha v pogodbenem razmerju; (ii) dejanski enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke pred valutnim tveganjem in tveganjem neplačila; (iii) nezmožnosti ocene tveganja na strani pritožnika in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke; (iv) posebnem bremenu ob zgodnji depreciaciji domače valute glede na obdobje odplačevanja; in (v) predvideni nižji anuiteti (zaradi ugodnejše obrestne mere) ob zavajajočem učinku prikaza preteklih tečajnih nihanj. Opozarja tudi na lastno navedbo v pravdnem postopku, da je izjavo o prevzemu valutnega tveganja podpisal šele po sklenitvi pogodbe.

8.Pritožnik meni, da je bila dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na z njegove strani predlagane priče, predloženo reklamno gradivo tožene stranke in gradivo avstrijskih organov, samovoljna in v nasprotju s pravico do poštenega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi na drugi strani upoštevalo izključno pričevanja (bivših) zaposlenih tožene stranke. Opustilo naj bi tudi izvedbo po njegovem naziranju ključnih dokazov, in sicer opozoril Banke Slovenije od leta 2005 naprej ter letnega poročila Unicredit banke Slovenija, d. d., Ljubljana, iz leta 2006. Pritožnik poudarja, da je v postopku zatrjeval, da je banka kot strokovnjakinja vedela za realnost uresničitve tečajnega tveganja. Ob tem se sklicuje na zadevo Andriciuc in stališče SEU, da je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke. V tej zvezi opozarja na alternativnost presoje nepoštenosti po kriterijih v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot.

9.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-504/21 z dne 8. 7. 2024 ustavno pritožbo v delu, v katerem se nanaša na odločitve sodišč o primarnem zahtevku in povezane odločitve o stroških, ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o sprejemu obveščeno Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je bila ustavna pritožba poslana v odgovor nasprotni udeleženki (tj. toženi stranki iz pravde).

10.Nasprotna udeleženka navaja, da zatrjevani razlogi, v zvezi s katerimi naj bi po naziranju pritožnika prišlo do odstopa od sodne prakse SEU, ne pomenijo nosilnih argumentov (ratio decidendi). Tako naj bi veljalo tudi za Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. septembra 2011 o dajanju posojil v tujih valutah (UL C 342, 22. 11. 2011 – v nadaljevanju Priporočilo ESRB), ki ga v svojih sodbah (tudi v zadevi Andriciuc) povzema SEU. Slednje naj bi navedeno priporočilo le povzelo in v zvezi z njim naj ne bi zavzelo lastnih stališč. Da pravna stališča, ki jih sodišče navede kot obiter dicutum, z vidika učinkov v zvezi s pravico iz 22. člena Ustave ne morejo imeti takšnih učinkov, kot jih imajo pravna stališča sodišča, na katerih sodba temelji, naj bi bilo potrjeno tudi v presoji Ustavnega sodišča. Nasprotna udeleženka opozarja, da tudi na podlagi prava Evropske unije (ob izreku) zavezujejo le nosilni razlogi obrazložitve. Opozarja, da Priporočilo ESRB naslavlja le države članice z učinkom za naprej, njegova retroaktivna uporaba pa bi med drugim pomenila tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Merilo za skupne stroške kredita in s tem jasnost in razumljivost glavnega predmeta pogodbe naj bi bila efektivna obrestna mera. Nasprotna udeleženka navaja, da je ZPotK določal vsebino opozorila v primeru kredita v tuji valuti le na način, da mora pogodba določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Opozorilo v smislu, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil, je bilo predvideno šele s kasnejšo novelo zakona, ki v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v obravnavanem primeru še ni veljala. Ker je zakonodajalec izrecno uredil obveznosti pred sklenitvijo pogodbe in vsebino kreditne pogodbe s potrošniki, je nasprotna udeleženka po njenem naziranju utemeljeno in legitimno pričakovala, da bodo pogodbe, ki jih bo sklenila skladno s to ureditvijo, tudi veljavne. Vrhovno sodišče naj bi v trenutku sklepanja kreditne pogodbe štelo, da je strankam vsebina valutne klavzule povsem razumljiva, ker jo predvidevajo že predpisi. Nasprotna udeleženka poudarja, da sta se obe sodišči v obravnavanem primeru sklicevali na sodbo SEU v zadevi Andriciuc, pri čemer v navedeni sodbi (ali sicer v pravu varstva potrošnikov) nista videli podlage za obveznost izdelave simulacij oziroma siceršnjih formalnih zahtev.

11.Nasprotna udeleženka opozarja, da je načelo pravne varnosti oziroma varstva legitimnih pričakovanj (vključno z načelnim nasprotovanjem retroaktivne veljave) tudi del splošnih načel prava Evropske unije. Navaja, da načelo skladne razlage ne more služiti za obid prepovedi retroaktivnosti, kadar bi prišlo do razlage contra legem. Zato v zasebnopravnih razmerjih direktive posameznikom ne morejo nalagati obveznosti ali jemati pravic iz nacionalne zakonodaje, tudi ne v primeru, če ta ni usklajena s pravom Evropske unije. Takšnega učinka tudi ni dopustno doseči z (retroaktivno) razlago zakonskega prava s strani sodišča, saj bi ta kršila pravno predvidljivost v zvezi z 22., 23., 33. in 35. členom Ustave, 1. členom Prvega protokola k EKČP in 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016). Navedeno bi po mnenju nasprotne udeleženke zaradi močno omejene razpoložljivosti dokaznih sredstev kršilo njena ustavna procesna jamstva. Nasprotna udeleženka opozarja, da gre za kršitev pravice iz 1. člena Prvega protokola k EKČP tudi v primeru, če do posega v lastninsko pravico pride v sodnem postopku, v katerem je bilo stranki (v posledici retroaktivne razlage) naloženo zelo težko dokazno breme. Opozarja, da tudi ESČP pri presoji dopustnosti uporabe spremenjene sodne prakse uporablja kriterij razumne predvidljivosti. Opozarja, da vse pravo Evropske unije ni avtomatično ustavno pravo, pri čemer trdi tudi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je redno sodišče pri razlagi prava Evropske unije oziroma pri razumevanju precedenčnega dometa odločitev SEU prišlo do pravilnega rezultata. Nasprotna udeleženka tudi meni, da je uporaba Direktive 93/13/EGS v obravnavanem primeru izključena na podlagi drugega odstavka 1. člena navedene direktive v zvezi s 371. in 372. členom OZ. Meni, da pritožnik z očitkom kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe dejansko graja uporabo materialnega prava oziroma izpodbija dokazno oceno (opravljene pojasnilne dolžnosti in kriterija dobrovernosti tudi v smislu dejstev notranjega življenja), česar pa Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Opozarja tudi na bistvene razlike obravnavanega kreditnega razmerja v primerjavi s finančnim produktom, ki ga je SEU obravnavalo v zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021.

12.Nasprotna udeleženka opozarja, da je ZVPot v 22. členu določal le, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, v nasprotnem primeru se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Če takšne določbe ni mogoče šteti za nepošteno, posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti (delna) ničnost kreditne pogodbe. Nasprotna udeleženka navaja, da je SEU v novejši praksi jasno izpostavilo, da samo dejstvo, da glavni predmet pogodbe ni oblikovan na jasen in razumljiv način, samo po sebi ni takšno, da bi mu dalo nepošten značaj. Ker slovensko pravo ne določa, da je že nepreglednost dovolj za nepoštenost pogodbenega pogoja, naj bi bile brezpredmetne navedbe pritožnika, da v slovenski pravni red ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS. Nasprotna udeleženka pojasnjuje, da do kršitve pravice do opredelitve v sklopu očitkov ustavne pritožbe ni prišlo. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče pritožniku naloži plačilo stroškov za pripravo odgovora na ustavno pritožbo.

13.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožniku, ki vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi. Opozarja na ugotovitve sodišč v smeri drastičnega povečanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR. V zvezi z vsebino pojasnilne dolžnosti in pomenom njene neizpolnjenosti se sklicuje na sodbo SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19. Opozarja na ključni pomen znanj in izkušenj banke v okoliščinah sklepanja kredita z valutnim tveganjem. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za presojo in odpravo neravnotežja na podlagi zakonodaje, ki je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe že veljala. Predlaga, naj Ustavno sodišče nasprotni udeleženki naloži plačilo stroškov postopka.

B.

14.V ustavni pritožbi pritožnik med drugim v okviru očitka kršitve 22. člena Ustave uveljavlja tudi kršitev pravic do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe v zvezi s standardom pojasnilne dolžnosti. Slednjega povezuje tudi s presojo nepoštenosti v okviru minimalnih zahtev Direktive 93/13/EGS. Senat Ustavnega sodišča je zato opravil presojo izpodbijanih sodnih odločb z vidika skladnosti s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

15.Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti sodne odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Ob sprejetem izhodišču Direktive 93/13/EGS mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Sodišči sta torej morali ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, ter nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem. V obravnavanem primeru je glede na sprejeta izhodišča sodišč za odločitev pomemben pravni standard pojasnilne dolžnosti, njegov pomen pri presoji nepoštenosti ter vsebina te presoje, kolikor se povezuje s standardom znatnega neravnotežja v povezavi z merili ZVPot.

16.Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost. Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe. Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere. Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti. Prav tako v okviru valutnega kreditiranja zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe. Ob tem je očitno, da je SEU navedena stališča in merila sprejelo v povezavi z načelom transparentnosti in vsebino standarda pojasnilne dolžnosti na podlagi Direktive 93/13/EGS in ne na temelju (retroaktivne) uporabe Priporočila ESRB kot zavezujočega pravnega vira. V tej zvezi ni mogoče spregledati, da je potrošnik v postopku izrecno zatrjeval, da mu (predvsem tečajno) tveganje ni bilo predstavljeno v realni sferi, in je posebej poudarjal ravno pomen vpliva zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na njegove kreditne obveznosti (višino obrokov).

17.Člen 24 ZVPot je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (i) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (ii) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (iii) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (iii) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ničnostno sankcijo za nepoštene pogodbene pogoje je določal drugi odstavek 23. člena ZVPot. Direktiva 93/13/EGS, ki temelji na načelu minimalne harmonizacije, v prvem odstavku 3. člena določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Direktiva ne nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo dobre vere. Presojo nepoštenosti v okviru ZVPot je treba vselej opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU.

18.SEU se je tudi o vsebini meril nepoštenosti pogodbenih pogojev že velikokrat izreklo. Nedovoljenost se presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevne vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal (poznala) ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe. Znatno neravnotežje je treba presojati glede na vsebino pogodbenega pogoja in ne glede na to, kako se v praksi uporablja. Pri presoji znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank kreditne pogodbe je treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe (zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita) in ki so lahko vplivale na poznejše izpolnjevanje pogodbe in na pravni položaj potrošnika. Kadar mora potrošnik nositi stroške gibanja terminskih menjalnih tečajev in ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti, je mogoče, da pogodbeni pogoj potrošniku nalaga nesorazmerno tveganje v primerjavi s prejetimi storitvami in zneskom kredita.

19.Ustavno sodišče je o v bistvenem enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-14/21 je ustavni pritožbi ugodilo, enako je storilo tudi v kasnejših odločbah št. Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, št. Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, št. Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, št. Up-329/19 z dne 26. 10. 2023, št. Up-810/20 z dne 4. 1. 2024, št. Up-5/21 z dne 9. 9. 2024 in št. Up-232/22 z dne 9. 9. 2024. Obe sodišči sta v obravnavanem primeru jasno sprejeli upoštevnost meril Direktive 93/13/EGS za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (kredita v tuji valuti). Nobeno sodišče v postopku torej ni zavzelo stališča, da je uporaba minimalnih zahtev Direktive 93/13/EGS v obravnavanem primeru izključena. Nasprotno, obe sodišči v postopku sta zavzeli tudi stališče o zavezujoči naravi sodne prakse SEU na temelju Direktive 93/13/EGS. V tem okviru tudi nobeno sodišče ni sprejelo stališča, da bi bila neupoštevna katerakoli sodba SEU (ali deli sodb) na temelju navedene direktive (vključno z opredeljenim standardom pojasnilne dolžnosti v delu prikaza vpliva na finančne obveznosti potrošnika). Pri tem v delu pojasnilne dolžnosti ne gre za zahteve v smislu procesnih predpostavk ali formalnih dokaznih pravil (npr. v številu ali odklonih natančno določenih izračunov, prikazov in/ali izjav). Gre za pravni standard, ki naslavlja procesno enakovreden strokovni subjekt in zahteva prikaz tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti na podlagi kreditne pogodbe v tuji valuti. Zahteva po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti so bila v trenutku sklepanja kreditne pogodbe tudi že zakonsko določena.

20.Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse SEU je očitno, da jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) in odsotnost (naklepnega) zavajanja banke ne zadoščata za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Enako velja tudi za ugotovitev, da banka kredita v CHF ni ponujala prednostno. Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na sprejeta merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti tudi ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe (pri drugih bankah na iniciativo potrošnika) in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete v posledici spremembe tečaja. Enako velja tudi za prikaz anuitetnega načrta, ki temelji na predpostavki nespremenjenega tečaja. Še toliko bolj to velja v primeru, če se je pritožnik za kredit v CHF odločil (tudi) zaradi nižje anuitete (v primerjavi s kreditom v EUR), ki jo je izbral iz navedenega prikaza. Očitno ne zadošča tudi določeno število sestankov, pri čemer njihova vsebina v smeri konkretnih pojasnil iz obrazložitve niti ni razvidna. Ravno tako je za ugotovitev obveznosti v predpogodbeni fazi brez pomena ravnanje potrošnika več let po sklenitvi kreditne pogodbe. Glede na navedeno sodišče prve stopnje sodbe ni obrazložilo v ključnem delu presoje, s čimer je kršilo pravico pritožnika do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S pritrditvijo razlogom prvostopenjskega sodišča je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo tudi na pritožbeni stopnji, saj tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnika v pritožbi, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse SEU ni izpolnjen. S tem sta prvo- in drugostopenjsko sodišče kršili pravico iz 22. člena Ustave. Na podlagi izhodišč, ki jih za presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja predvideva Direktiva 93/13/EGS ob upoštevanju navedenih meril SEU, tudi ni mogoče spregledati, da je pritožnik v pritožbi med drugim opozarjal na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar je povezoval s ključnimi značilnostmi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti. Teh okoliščin ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno (s standardom profesionalne skrbnosti) objektivizirano zmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega razmerja. Ravno tako je opozarjal, da pomeni upoštevno merilo za presojo znatnega neravnotežja pogodbeni pravni položaj (in ne dejanska oblika uresničitve pogodbenega tveganja). Omenjene trditve pritožnika že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo SEU, pomenijo upoštevne elemente presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Iz navedenega razloga omenjene navedbe pritožnika niso nebistvene, očitno neutemeljene ali neupoštevne. Tudi s tem ko se pritožbeno sodišče pri obravnavi nepoštenosti, s katero je utemeljilo neupoštevnost neprenesenega drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, do navedenih vidikov ni opredelilo, je kršilo pravico pritožnika do opredelitve iz 22. člena Ustave. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijani sodbi je v izpodbijanem delu (odločitev o primarnem zahtevku s stroškovno posledico) razveljavil in zadevo v razveljavljenem obsegu vrnil v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Murski Soboti (1. točka izreka). Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodno odločbo razveljavil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu očitkov o drugih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.

21.Pritožnik in nasprotna udeleženka priglašata tudi stroške, ki so jima nastali v postopku pred Ustavnim sodiščem. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ker niso podani razlogi za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin

Predsednik senata

[1]Pritožnik glede na vsebino ustavne pritožbe ne izpodbija odločitve sodišč o podrejenem zahtevku. Enako velja za zavrnitev primarnega zahtevka na temelju oderuštva in odsotnosti pogodbene kavze.

[2]Sklicuje se tudi na pravni mnenji Inštituta za upravno pravo z dne 6. 5. 2017 in dne 3. 8. 2020, ki ju prilaga ustavni pritožbi.

[3]Sklicuje se na gradiva avstrijske narodne banke in avstrijskega nadzornega organa za finančne trge.

[4]Sklicuje se na priloženo Pravno mnenje o pomenu odločbe Ustavnega sodišča št. Up-14/21 za nadaljnje odločanje pravdnih sodišč v zadevah glede kreditov v švicarskih frankih, ki ga je pripravil dr. Aleš Galič. Nasprotna udeleženka se sklicuje tudi na priloženo Mnenje o pravnih dimenzijah spremembe sodne prakse Vrhovnega sodišča Slovenije glede obravnave pojasnilne dolžnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih z dne 27. 12. 2023, ki sta ga podala dr. Rajko Pirnat in dr. Aleš Galič ter Pravno mnenje o skladnosti ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s krediti v CHF z Ustavo in Pravom EU z dne 14. 4. 2020, ki ga je pripravil prof. dr. Matej Avbelj.

[5]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sklepe Ustavnega sodišča št. Up-1389/20 z dne 29. 9. 2021; št. Up-471/04 z dne 14. 4. 2006; št. Up-224/01 z dne 13. 11. 2003; in št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002 (OdlUS XI, 128). Navaja tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-868/14 z dne 16. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 49/16), 12. točka obrazložitve.

[6]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi, C-456/11, z dne 15. 11. 2012, 40. točka obrazložitve; British Airways proti Komisiji, C-122/16 P, z dne 14. 11. 2017, 82. točka obrazložitve; in Artegodan proti Komisiji, C-221/10 P, z dne 19. 4. 2012, 87. točka obrazložitve. Navaja tudi sodbe Splošnega sodišča v zadevah Alba Aguilera in drugi proti ESZD, T-119/17 RENV, z dne 12. 5. 2021, 48. točka obrazložitve; Shoe Branding Europe proti EUIPO – adidas (Position de deux bandes parallèles sur une chaussure), T-629/16, z dne 1. 3. 2018, 101. točka obrazložitve; EDF proti Komisiji, T-747/15, z dne 16. 1. 2018, 97. točka obrazložitve; Komisija proti AV, T-701/16 P, z dne 17. 5. 2018, 30. točka obrazložitve; in Sony Interactive Entertainment Europe proti EUIPO – Marpefa (Vieta), T-879/16, z dne 8. 2. 2018, 31. točka obrazložitve.

[7]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbo SEU v zadeji EOS KSI Slovensko, C-448/17, z dne 20. 9. 2018.

[8]Gre za Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 111/07 – ZPotK-B).

[9]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 163/2001 z dne 7. 11. 2001.

[10]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbo SEU v zadevi VYSOČINA WIND, C-181/20, z dne 25. 1. 2022, 47. točka obrazložitve. Navaja tudi sodbi SEU v zadevah "Goed Wonen", C-376/02, z dne 26. 4. 2005, 33. in 34. točka obrazložitve, in Amministrazione delle finanze dello Stato, C-199/82, z dne 9. 11. 1983.

[11]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbo SEU v zadeji Impact, C-268/06, z dne 15. 4. 2008.

[12]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Wyszyński proti Poljski z dne 24. 3. 2022; Todorov in drugi proti Bolgariji z dne 13. 7. 2021; ter Pintar in drugi proti Sloveniji z dne 14. 9. 2021.

[13]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Hanževački proti Hrvaški z dne 5. 9. 2023, 35. točka obrazložitve, in Petko Petkov proti Bolgariji z dne 19. 2. 2013. V zvezi z načelno nedopustnostjo ukrepov retroaktivne narave se sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Rola proti Sloveniji z dne 4. 6. 2019.

[14]Nasprotna udeleženka se sklicuje tudi na odločitvi ESČP v zadevah Antonopoulou proti Grčiji z dne 19. 1. 2021 in Sadlik proti Poljski z dne 31. 8. 2021.

[15]Nasprotna udeleženka navaja sodbo SEU v zadevi EOS KSI Slovensko. Sklicuje se tudi na sklep SEU v zadevi Unión de Créditos Inmobiliarios, C-79/21, z dne 17. 11. 2021, 33. točka obrazložitve.

[16]Pritožnik navaja tudi sodbi SEU v zadeji Raiffeisen Bank, C-698/18, z dne 9. 7. 2020 in OTP Bank in OTP Faktoring, C-51/17, z dne 20. 9. 2018 (v nadaljevanju zadeva OTP). Sklicuje se tudi na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22) in št. Up-317/21 z dne 8. 9. 2022.

[17]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[18]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve.

[19]Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovana v 5. členu Direktive 93/13/EGS; prim. sodbo SEU v zadevi Gómez del Moral Guasch, C-125/18, z dne 3. 3. 2020, 46. in 47. točka obrazložitve.

[20]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21, 20. točka obrazložitve. Posebej glede povezave med zahtevo po preglednosti in nepoštenostjo v primeru glavnega predmeta pogodbe glej npr. tudi sodbo SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 90.–103. točka obrazložitve. Glede umestitve te povezave v okviru nacionalne presoje glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, predvsem 78. točko obrazložitve, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, predvsem 15.–21. točko obrazložitve.

[21]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 32), 11. točka obrazložitve. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21. Sodba SEU v zadevi EOS KSI Slovensko, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, se ni nanašala na kredit v tuji valuti.

[22]Prim. sodbe SEU v zadeji Andriciuc, 49.–51. točka obrazložitve, zadevi OTP, 74., 75. in 78. točka obrazložitve, združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 70. in 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 49.–51. točka obrazložitve. Navedenih sodb SEU sicer z izjemo zadeve Andriciuc sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj so bile izdane po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jih senat Ustavnega sodišča v tej odločbi navaja, ker so upoštevne z vidika aktualne razlage Direktive 93/13/EGS. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava Evropske unije ab initio. Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246.

[23]Sodbi SEU v zadevah Kásler in Káslerné Rábai, C-26/13, z dne 30. 4. 2014, 71. in 72. točka obrazložitve, in Bucura, C-348/14, z dne 9. 7. 2015, 52. točka obrazložitve.

[24]Sodba SEU v zadeji Andriciuc, 49. točka obrazložitve. Navedeno stališče je SEU velikokrat ponovilo. Prim. predvsem tudi sodbo SEU v zadeji OTP, 74. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.

[25]Prim. sodbe SEU v zadeji Andriciuc, 50. točka obrazložitve, zadevi OTP, 75. točka obrazložitve, združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 50. in 51. točka obrazložitve.

[26]Sodba SEU v zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

[27]Prav tam, 51. točka obrazložitve.

[28]Prim. sodbo SEU v zadeji OTP, 78. točka obrazložitve, podobno tudi sodba SEU v zadeji A. S.A., C-212/20, z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve.

[29]Sodbi SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 74. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 53. točka obrazložitve.

[30]Prim. 8. člen Direktive 93/13/EGS in sodbo SEU v zadeji Verein für Konsumenteninformation, C-191/15, z dne 28. 7. 2016, 55. točka obrazložitve.

[31]Sodba SEU v zadeji Nova kreditna banka Maribor, C-405/21, z dne 13. 10. 2022.

[32]Tako sodba SEU v zadeji Bucura, 48. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

[33]Sklep SEU v zadeji Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C-602/13, z dne 11. 6. 2015, 50. točka obrazložitve.

[34]Sodba SEU v zadeji Andriciuc, 54. točka obrazložitve.

[35]Prim. sodbo SEU v zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 69. točka obrazložitve.

[36]Prim. tudi sodbo SEU v zadeji Trapeza Peiraios, C-243/20, z dne 21. 12. 2021, 51.–63. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 9.–26. točka obrazložitve.

[37]Navedeno stališče je v sodni praksi SEU sicer izraženo v večjem številu primerov, ki so povezani s posojili potrošnikov v tujih valutah. Ob zadevi Andriciuc glej npr. tudi sodbo SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, C‑776/19–C‑782/19, 70. točka obrazložitve, in sodbo SEU v zadevah BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 49. točka obrazložitve. Enako tudi sklep SEU v zadeji ERSTE Bank Hungary, C-670/20, z dne 6. 12. 2021, 28. točka obrazložitve. SEU je v zadevi OTP med drugim (celo v kontekstu izjave, ki je vključevala zavedanje o možnosti znatnega povečanja anuitete) izrecno opozorilo, da je bilo iz elementov, ki so bili predloženi SEU, razvidno, da sta kreditojemalca med drugim prejela dodaten obrazec z informacijami v zvezi z valutnim tveganjem, ki je vseboval primere izračuna tveganja v primeru znižanja vrednosti madžarskega forinta glede na švicarski frank, kar pa je moralo preveriti predložitveno sodišče (glej 77. točko obrazložitve navedene sodbe).

[38]Glej 22., 23. in 24. člen ZVPot. Tudi ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena izrecno določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Vrhovno sodišče je v sodbi št. II Ips 163/2001 z dne 7. 11. 2001 v okviru omejenega revizijskega preizkusa v okoliščinah sklenjene leasing pogodbe (za avtomobil) prvenstveno razlagalo pogodbo in vprašanje, ali je bila valutna klavzula, ki je v konkretnem primeru služila revalorizaciji pogodbenih obveznosti v kontekstu nestabilne domače valute, pogodbeno sploh dogovorjena.

[39]Glede pomena tega argumenta glej podrobneje odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21, 23.–29. točka obrazložitve.