Jedro

Tožnik je v kazenski zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri pa Vrhovno sodišče še ni odločilo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki jih ima na razpolago v RS, preden vloži pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 24.5.2006. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, med drugim tudi v delu, ki se nanaša na kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani. V zvezi z zavrnitvijo tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč (dalje: bpp) v navedeni kazenski zadevi je tožena stranka navedla, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodba je pravnomočna. Tožnik je 5.5.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, 11.5.2006 pa njeno dopolnitev. Bpp želi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po odvetniku, za vložitev ustavne pritožbe in tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po pregledu kazenskega spisa in vložene zahteve za varstvo zakonitosti je tožena stranka ugotovila, da tožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja argumente, ki jih je tekom kazenskega postopka že večkrat navajal in se je o njih izreklo tako prvostopno kot drugostopno sodišče. Pri tem ni bil uspešen, čeprav mu je bila ves čas zagotovljena strokovna pomoč zagovornika, zato ni potrebe, da bi jih ponavljal še zagovornik v svoji vlogi. Za vlaganje ustavnih pritožb in tožb pred Evropskim sodiščem za človekove pravice pa velja splošno pravilo, da je potrebno najprej izčrpati vsa redna in izredna pravna sredstva v notranjem pravnem redu. Ker prošnja ne izpolnjuje vsebinskega kriterija za dodelitev bpp iz 1. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) jo je tožena stranka zavrnila.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da tožnik izpodbija odločbo tožene stranke le v delu zavrnitve bpp v kazenski zadevi za vložitev tožbe na Evropsko sodišče zaradi zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Strinja se z oceno tožene stranke, da v zvezi z vložitvijo tožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je ni razumno sprožati (4. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Pravilno je stališče tožene stranke, da je po ustaljeni praksi potrebno najprej izčrpati vsa redna in izredna pravna sredstva, ki so na voljo v notranjem pravu. Tožnik je k tožbi priložil zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno dopolnitev. Iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da sta tako zahteva za varstvo zakonitosti kot njena dopolnitev vloženi v kazenski spis, spis pa je bil že predložen zaradi reševanja zahteve Vrhovnemu sodišču RS, ki je sodišču spis predložilo na vpogled. Ker o zahtevi za varstvo zakonitosti še ni bilo določeno, je pravilno stališče tožene stranke, da tožnik še ni izčrpal vseh sredstev, ki jih ima na razpolago po Zakonu o kazenskem postopku. Tožnik pa v tožbi tudi ne trdi, da bi uveljavljal kršitev svojih pravic v zvezi s kazenskim postopkom pred Ustavnim sodiščem RS, zato sodišče lahko sledi stališču tožene stranke, da tožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev v pravnem redu Republike Slovenije, preden vloži tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišču prve stopnje predlagal naj ga v zadevi zasliši, kot pričo pa tudi odvetnika A.A. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, saj je prav na podlagi dopisa odvetnika vložil prošnjo za bpp. Razpisane obravnave se ni udeležil niti opravičil izostanka iz razloga, ker ga sodišče kot stranko ni povabilo na zaslišanje, kar pomeni, da ne bi mogel uveljavljati stroškov prevoza. Meni, da so v navedeni kazenski zadevi v celoti izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Pri tem sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati 1. odstavka, ampak 4. odstavek 24. člena ZBPP ter 4. odstavek 421. člena ZKP. Ob upoštevanju 2. odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) v danem primeru niso izpolnjeni pogoji za vložitev ustavne pritožbe, kar posledično pomeni, da se upošteva 4. odstavek 421. člena ZKP. Če mu ne bo ugodeno in nudena bpp za vložitev tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, bodo tako že s tem podani pogoji za vložitev take tožbe, ker bodo s tem kršene njegove človekove pravice. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je utemeljena tožnikova prošnja za dodelitev bpp za vložitev tožbe (pravilno pritožbe) na Evropsko sodišče za človekove pravice v zvezi s kazensko zadevo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena prošnja ni zadostila vsebinskemu kriteriju iz 1. odstavka 24. člena ZBPP. Tožena stranka jo je zato utemeljeno zavrnila. Tožnik namreč za vložitev pritožbe iz 25. člena EKČP na Evropsko sodišče za človekove pravice ni izčrpal vseh pravnih sredstev po nacionalnem pravu (26. člen EKČP). Vprašanje, ali je v obravnavanem primeru nacionalna pravna pot izčrpana se presoja po pravnem redu Republike Slovenije. Prvostopno sodišče in tožena stranka sta pravilno ugotovila, da tudi ustavna pritožba na Ustavno sodišče sodi med oblike izčrpanja pravne poti.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v navedeni kazenski zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri pa Vrhovno sodišče RS še ni odločilo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki jih ima na razpolago v Republiki Sloveniji, preden vloži pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi bilo treba v danem primeru upoštevati določbe 4. odstavka 24. člena ZBPP in 4. odstavka 421. člena ZKP, ki se nanašajo na postopek vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po 4. odstavku 24. člena ZBPP se bpp dodeli brez ugotavljanja pogojev iz 1. in 2. odstavka tega člena v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami (posebna bpp). Ti pogoji pa, kot že navedeno v danem primeru niso izpolnjeni, ker tožnik v zvezi z navedeno kazensko zadevo ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki jih ima po nacionalnem pravu. Da tudi uporaba določb 4. odstavka 421. člena ZKP v tem primeru ne pride v poštev, je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Določba, kako se šteje rok za vložitev (ponovne) zahteve za varstvo zakonitosti glede na prejem odločbe Evropskega sodišča, namreč za ta upravni spor ni upoštevna.

Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo na glavni obravnavi. Kot je razvidno iz sodnega spisa, je prvostopno sodišče razpisalo glavno obravnavo, na katero je vabilo tožnika in toženo stranko. Vabilo za tožnika je bilo pravilno in pravočasno izkazano, svoje odsotnosti pa tožnik ni opravičil. Ker tožnik ni prišel na obravnavo, je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave (3. odstavek 56. člena ZUS). Razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi, da se glavne obravnave ni udeležil, ker ne bi mogel uveljavljati stroškov prevoza, pri tem niso upoštevni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.