Jedro

Na drugačno presojo ne more vplivati zatrjevano stališče Arbitražne komisije. Prvič že zato ne, ker stališče te komisije ni pravni vir, in drugič zato, ker se zatrjevana ugotovitev te komisije nanaša na razlago pomena razglasitve neodvisnosti RS za proces razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodnopravnega subjekta in s tem na vprašanje mednarodnopravnega nasledstva bivše SFRJ, ne pa na sam postopek osamosvajanja RS. Le del slednjega pa je tudi v tej zadevi sporni prevzem upravljanja z vojaškimi stanovanji od organov bivše JLA.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodbi očita, da nedopustno posega v njene pridobljene pravice. Prej je namreč živela skupaj s starši, ki so stanovanje vrnili, ko je dobila sporno stanovanje. Meni, da v času moratorija Slovenija ni smela sprejemati novih osamosvojitvenih predpisov in pravni subjekti so se morali vesti tako, kot da osamosvojitveni predpisi ne veljajo. Zatrjuje še, da je tožeča stranka prepustila Badinterjevi komisiji rešitev vprašanja, kdaj je nastala Republika Slovenija. Ta arbitražna komisija pa je zavzela stališče, da je Slovenija pravnoveljavno nastala dne 8.10.1991. Na dan izteka moratorija je torej Slovenija prevzela razpolaganje z nepremičninami bivše SFRJ.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijska izvajanja pa je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3. odst. I. točke cit. listine). S sklepom skupščine RS (Uradni list RS, št. 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom le-te pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr. režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi, konkretno s stanovanji, pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Že zato je potrebno šteti, da je Republika Slovenija prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS).

Na drugačno presojo ne more vplivati zatrjevano stališče Arbitražne komisije. Prvič že zato ne, ker stališče te komisije ni pravni vir, in drugič zato, ker se zatrjevana ugotovitev te komisije nanaša na razlago pomena razglasitve neodvisnosti RS za proces razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodnopravnega subjekta in s tem na vprašanje mednarodnopravnega nasledstva bivše SFRJ, ne pa na sam postopek osamosvajanja RS. Le del slednjega pa je tudi v tej zadevi sporni prevzem upravljanja z vojaškimi stanovanji od organov bivše JLA.

Zato po uveljavitvi osamosvojitvenih predpisov poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji. Tako je potrebno šteti, da tožena stranka z odločbo Poveljstva garnizije, stanovanjskega organa Ljubljana z dne 19.8.1991 ni pridobila stanovanjske pravice. Revizijska trditev, da je toženka pridobila sporno stanovanje zato, ker so njeni starši vrnili vojski svoje stanovanje, nima podlage v ugotovitvah izpodbijanih sodb in pomeni nedovoljeno revizijsko novoto (3. odst. 385. čl. ZPP).Toženka torej zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. člen ZSR v zvezi z 2. odstavkom 159. člena SZ).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).