Jedro

Predlogi, do katerih je upravičen višji državni tožilec v pritožbenem postopku, za pritožbeno sodišče pri odločanju niso zavezujoči razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pristojni državni tožilec.

Če se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitev zakona sklicuje na navedbe v pritožbi, s tem ne zadosti kriterijem iz 1. odstavka 424. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče takšnih kršitev ne presoja.

Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Z. in obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca sta dolžna plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak na 250.000 (dvestopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je obsojenca spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/2 in 1 KZ. Obema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je vsakemu določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in vsakemu na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenega B.M. in zagovornika obsojenega R.Z. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer vsakemu na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornik obsojenega R.Z. in obsojeni B.M. dne 19.5.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajata zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, kot tudi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ugodi in v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenju sodišču prve stopnje.

Višji državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 3.6.2004, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

1. Vložnika v zahtevi nakazujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ko navajata, da obstoji velika verjetnost, da se je sodnik, ki je vodil postopek zoper oba obsojenca in izrekel sodbo, seznanil z uradnima zaznamkoma o izjavah osumljencev, danih policiji v predkazenskem postopku, saj je kot predsednik sodišča imel vso možnost videti oba uradna zaznamka, ko je bil predmetni spis poslan s strani pristojnega tožilstva. Zaradi tega bi lahko bila kršena pravica obeh obsojencev do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Vložnika navajata, da sta že v pritožbi opozorila na hudo kršitev določb kazenskega postopka, ki je nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, vendar je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo.

2. Zoper obsojenca je okrožno državno tožilstvo dne 12.6.2002 na Okrajno sodišče v Tolminu vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po členu 133/1 KZ. Istega dne je sodnica Okrajnega sodišča v Tolminu s sklepom, ki je bil obema obsojencema vročen dne 13.6.2002, iz spisa izločila uradna zaznamka o izjavah obeh osumljencev danih policiji v predkazenskem postopku. Zoper sklep obsojenca nista vložila pritožbe, niti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje nobena od strank ni zahtevala izločitve sodnika. V pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, vloženih dne 4.4. in 5.4.2003, sta obsojenca navajala, da je sodnik, ki je vodil kazenski postopek in dne 28.2.2003 izrekel obsodilno sodbo, bil seznanjen z njunima izjavama v predkazenskem postopku, saj je na sklepu o izločitvi v uvodu navedeno ime sodnika, čeprav je sklep podpisala sodnica. S sklepom z dne 4.4.2003 je sodnica, ob uporabi določbe 365. člena ZKP v sklepu o izločitvi z dne 12.6.2002 popravila očitno pisno napako tako, da je besedilo v prvi vrstici uvoda sklepa "po sodniku D.M." nadomestila z besedilom " po sodnici V.Š.". Tudi zoper navedeni sklep, ki je bil vročen obema obsojencema ter zagovorniku, pritožba ni bila vložena.

3. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe, s katerimi soglaša tudi Vrhovno sodišče, presodilo, da pritožbeni očitek, da naj bi se sodnik, ki je v zadevi razsodil, pred tem seznanil z obvestili, ki sta jih dala osumljenca v predkazenskem postopku, v podatkih spisa nima utemeljene podlage. Glede na časovni potek opravil v spisu tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po prejemu zadeve ravnalo povsem tako, kot je bilo to sodiščem naloženo z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002, opr. št. U 92/96 in sicer, da se sodnik, kateremu je zadeva dodeljena v delo, ne seznani z vsebino navedenih obvestil osumljencev in zato v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev določbe kazenskega postopka ni podana.

III.

1. Vložnika v zahtevi navajata, da je sodišče druge stopnje v svoji odločbi prezrlo predlog višjega državnega tožilca v Kopru z dne 7.3.2003, ki je v pritožbenem postopku predlagal ugoditev pritožbama obsojenega B.M. in zagovornika obsojenega R.Z. in razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti. Te navedbe vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

V pritožbenem postopku lahko državni tožilec, kateremu sodnik poročevalec sodišča druge stopnje glede na določbo 1. in 2. odstavka 377. člena ZKP, pošlje spise, poda ob vrnitvi spisa konkreten predlog, kakšno odločitev naj sprejme sodišče o pritožbi, ali si pridrži pravico podati predlog na seji senata, lahko predlaga tudi opravo obravnave. Vendar pa predlogi, do katerih je upravičen višji državni tožilec v pritožbenem postopku, za pritožbeno sodišče pri odločanju niso zavezujoči, razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pristojni državni tožilec (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 288/2001). V konkretni zadevi sta bila s pisnim predlogom višjega državnega tožilca oba obsojenca in zagovornik seznanjena pred odločitvijo sodišča druge stopnje.

2. Vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti navajata, da se v celoti pridružujeta stališču višjega državnega tožilca, ki je v pritožbenem postopku opozoril na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, storjeno na glavni obravnavi dne 28.2.2003, ko je okrožna državna tožilka v končnih izvajanjih obtožni predlog spremenila, obenem pa spremenila tudi pravno kvalifikacijo, zaradi česar bi se ob takšni spremembi obtožnega akta morala obsojenca izjasniti o morebitni odpovedi do pravice obrambe, kar pa iz zapisnika ne izhaja in da strožja kvalifikacija kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe ni opisana.

V prvotnem obtožnem predlogu, vloženem dne 12.6.2002, je državna tožilka obsojencema očitala kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po členu 133/1 KZ, ker da sta oškodovanca kritičnega dne udarjala in brcala po glavi in telesu ter mu povzročila udarnini glave in odrgnine obraza, komolcev, kolen, hrbta in vratu. Da so bile poškodbe oškodovanca, kot so izhajale iz obvestila o telesni poškodbi takšne narave, da jih je bilo mogoče opredeliti kot lahko telesno poškodbo, ter da so nastale na način iz 2. odstavka 133. člena KZ, pa je postalo jasno šele, ko je o tem podal mnenje izvedenec medicinske stroke dne 24.9.2002. Izvedensko mnenje je bilo obema obsojencema vročeno dne 26.9.2002 ter na izvedensko mnenje tudi obramba ni imela pripomb. Glede na opis ravnanj obsojencev in predmet obtožbe, je državna tožilka obtožni akt spremenila v mejah pooblastil, določenih v 1. odstavku 344. člena ZKP, zato sodišče s tem, ko je takšno spremembo obtožnega akta dopustilo, procesne kršitve ni storilo.

Zakon o kazenskem postopku o spremembi obtožnega akta v skrajšanem postopku nima posebnih določb. Skladno z določbo 429. člena ZKP velja enaka ureditev kot v rednem postopku. Če je obdolženec navzoč na glavni obravnavi, se ima pravico ob spremembi obtožbe o njej izjaviti, podati svoj zagovor, ima pa možnost tudi predlagati prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe. V takem primeru mora sodišče presoditi, ali gre za tako vsebinsko spremembo obtožnega akta, da je potrebno predlogu obdolženca ugoditi.

V konkretni zadevi je državna tožilka obtožni predlog spremenila v končni besedi na glavni obravnavi dne 28.2.2003 namesto po končanem dokaznem postopku. Za tem so končno besedo podali pooblaščenec oškodovanca, zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca, zagovornik obsojenega R.Z. in tudi oba obsojenca. Obsojenca in zagovornik obsojenega R.Z. so bili na glavni obravnavi navzoči, vendar nihče ni predlagal prekinitve ali preložitve obravnave zaradi priprave obrambe ob spremembi obtožnega akta. Izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke o poškodbah oškodovanca in (nevarnem) načinu nastanka poškodb je bilo obsojencema vročeno več mesecev pred tem. Zato sprememba obtožnega predloga na glavni obravnavi, na kateri so bili obsojenca in zagovornik obsojenega R.Z. navzoči, po presoji Vrhovnega sodišča za obsojenca ni pomenila takega presenečenja, da bi to že samo po sebi narekovalo, da bi moralo sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo in tako pravice obsojencev na glavni obravnavi s tem v zvezi niso bile prekršene.

IV.

1. Vložnika v zahtevi navajata, da sta sodišči prve in druge stopnje pri izdaji svoje sodbe bistveno prekršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena in ni imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, česar ni uspela odpraviti niti dokaj obširno obrazložena sodba sodišča druge stopnje. V zahtevi navajata, da v zvezi z vložitvijo izrednega pravnega sredstva vztrajata pri tej kršitvi in se v zvezi s tem smiselno sklicujeta na razloge navedene v obeh pritožbah. Ne sodišče prve niti druge stopnje nista uspeli odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja in pripombe, ki sta jih podala obsojenca v teku kazenskega postopka, obe sodišči sta v razlogih sodb neprepričljivi in so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Po mnenju vložnikov niso bile razčiščene okoliščine v zvezi s tem, s katerim vozilom (tip in barva vozila) sta se obsojenca odpeljala izpred B. hrama in kdo se je v vozilu sploh nahajal; kako je lahko oškodovanec prepoznal v vozilu posamezne osebe, ko pa je šlo za nočni čas, niso bile razčiščene nedoslednosti v zvezi z izpovedjo oškodovanca in njemu naklonjenih prič S.S. in D.M.; pritožbeno sodišče se ni opredelilo do vseh tehtnih pripomb iz pritožb in je nekritično sledilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje in ni zavzelo nikakršnega stališča do številnih drugih očitkov, ki sta jih obsojenca podala v svojih pritožbah.

2. Določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 149/99, I Ips 283/2005) razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona konkretno navesti in utemeljiti, saj sicer sodišče takih navedb ne more preizkusiti. Uveljavljena kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretizirana. Vložnika tudi nobenega izmed očitkov neustrezne ali pomanjkljive obrazloženosti odločilnih dejstev v izpodbijani pravnomočni sodbi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizirata, temveč ostajata na ravni posplošenega zatrjevanja. Zato s takšnimi nekonkretiziranimi navedbami vložnika ne moreta uspeti.

3. Kolikor pa se vložnika zahteva za varstvo zakonitosti glede kršitev zakona sklicujeta na navedbe v pritožbi, Vrhovno sodišče takšnih kršitev ne presoja. Takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti namreč ne zadoščajo kriterijem iz 1. odstavka 424. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 165/99) in sklicevanje na vloge, ki so bile vložene v povsem drug namen, ne more biti podlaga za presojo o tem izrednem pravnem sredstvu. Takšnih pavšalnih navedb tudi ni mogoče preizkusiti še posebej glede na to, da zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, ne da bi zatrjevane bistvene kršitve določneje opredelila.

4. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstev. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 210/98). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zato neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko v konkretnem primeru nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, namreč ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot menita vložnika zahteve, ampak gre za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, česar pa vložnika v zahtevi niti ne zatrjujeta.

V.

Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti navajata, da sta obe sodišči pri izdaji svojih sodb prezrli določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (domneva nedolžnosti), saj je bil podan velik dvom o tem, da bi obsojenca storila očitano jima kaznivo dejanje. Te navedbe Vrhovno sodišče razume kot izražanje pričakovanja vložnikov, da bo Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP), ker je po stališču vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti s pravnomočno sodbo bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Vložnika v svojih izvajanjih v zahtevi za varstvo zakonitosti napadata predvsem oceno oškodovančeve izpovedbe in ostalih izvedenih dokazov, ki jih je presodilo že sodišče druge stopnje. S tem pa uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

VI.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih obsojeni B.M. in zagovornik obsojenega R.Z. uveljavljata v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII.

Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, sta dolžna plačati povprečnino kot nastali strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost postopka v zvezi s predmetno zadevo ter premoženjske razmere obeh obsojencev, kot izhajajo iz podatkov spisa.