Jedro

Tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor, ob pogoju vzajemnosti (Ustavni zakon o spremembi 68. člena Ustave RS, Ur.l. RS, št. 42/97). Ker zakon o pogojih, pod katerimi bi tujci lahko pridobili lastninsko pravico na nepremičninah, še ni sprejet (9. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, Ur.l. RS, št. 33/91-I) oziroma Državni zbor še ni ratificiral mednarodne pogodbe iz 68. člena Ustave RS, tujci kot upravičenci do denacionalizacije ne morejo dobiti podržavljene nepremičnine vrnjene v naravi in tudi ne pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, temveč le odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1781/98-14 z dne 12.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 5.9.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 7.4.1998. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo A.P. za vrnitev podržavljenih zemljišč (parcele, ki jih izrek odločbe izrecno navaja in so pripisane pri vl.št. 154, 266 in 294, k.o. B.v.), v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da je pok. A.P., (ki je bil v času podržavljenja in do leta 1957, jugoslovanski državljan, ob smrti leta 1993, pa tuj državljan), kateremu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), upravičenec do denacionalizacije. Sporno je, ali je upravičen do vrnitve nepremičnin v naravi, kar je zahteval. ZDen kot primarno obliko denacionalizacije določa -vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, le če ta ni možna, pride v poštev vrnitev v obliki odškodnine. Vrnitev v naravi ni možna bodisi zaradi dejanskih bodisi zaradi pravnih ovir, določenih v ZDen ali drugih predpisih. Ena izmed ovir za vrnitev nepremičnin v naravi izhaja iz 3. odstavka 6. člena ZDen. Nanaša se na izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, določene po veljavnih predpisih. Dejansko gre za omejitev pridobivanja lastninske pravice tujcev na nepremičninah, ki jo -omejuje 68. člen Ustave RS (Ustavni zakon o spremembi 68. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 42/97), ki določa, da tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Takšen zakon v Republiki Sloveniji še ni bil sprejet oziroma takšna mednarodna pogodba v Državnem zboru RS ni bila ratificirana. Glede na navedene ustavne omejitve tujci, kot upravičenci do denacionalizacije, ne morejo dobiti podržavljene nepremičnine vrnjene v naravi in tudi ne pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, temveč le odško-dnino (1. odstavek 42. člena ZDen). Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je sklicevanje na navedene omejitve pri pridobivanju lastninske pravice tujcev neutemeljeno, ker je upravičenec mrtev in zato nepremičnine ne bi dobil v last. Odločba o denacionalizaciji se vedno glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDen). Ali obstaja naveden-a ovira za vrnitev nepremičnin-e v naravi, se torej presoja glede na upravičenca.

Tožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponovita tožbene navedbe. Navajata, da ZDen pravice do vrnitve nepremičnin v naravi ne pogojuje s tem, da bi moral biti upravičenec jugoslovanski državljan tudi v času smrti, kot tudi ne, s tem, da bi moral biti jugoslovanski državljan v času izdaje odločbe o denacionalizaciji. Menita, da uporaba 68. člena Ustave RS v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je upravičenec mrtev in podržavljenih nepremičnin ne bi dobil v last. Odločba o denacionalizaciji se le glasi na pok. upravičenca, s tem pa se oblikuje premoženjska masa, ki bo predmet dedovanja po določbah Zakona o dedovanju. O upravičenjih, ki jih bodo dediči pridobili po pok. A.P., ni pristojen odločati upravni organ v postopku za denacionalizacijo, pač pa le redno sodišče v zapuščinskem postopku. V last in posest bo premoženje vrnjeno dedičem po pok. A.P. šele na podlagi pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka. V zapuščinskem postopku bo sodišče presodilo, ali imajo tuji državljani kot dediči dejansko pravico do dedovanja predmetnega premoženja oziroma do pridobitve lastninske pravice na premoženju v Republiki Sloveniji. Povezovanje pravice do vrnitve nepremičnin v naravi z zadnjim državljanskim statusom pok. upravičenca je, po njunem mnenju, n-ezakonito, ker pomeni omejevanje lastninske pravice ter kršitev enakosti pred zakonom, hkrati pa je takšna razlaga tudi v nasprotju z načeli in določili ZDen. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sporno vprašanje, ali je denacionalizacijski upravičenec A.P., ki je bil v času smrti leta 1993 tuj državljan, upravičen do vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi.

ZDen v 2. členu določa temeljno načelo, ki je pomembno pri odločanju o denacionalizaciji, to je, da ima vračanje v naravi pri denacionalizaciji prednost pred odškodovanjem v obliki odškodnine. Vendar pa je vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ki je v ZDen uzakonjeno kot pravilo, omejena z določbami, po katerih je v posameznih primerih možno denacionalizacijo z vrnitvijo v naravi izključiti. Po 1. odstavku 18. člena ZDen se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zako-nom. K takšnim oviram pa je, po presoji pritožbenega sodišča, treba šteti tudi 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I), ki določa, da do sprejema zakona iz 68. člena Ustave RS, tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičninah. Po spremenjenem 68. členu Ustave RS (Ustavni zakon o spremembi 68. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 42/97), na katerega se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo, namreč tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Ureditev pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah za tujce Ustava RS torej prepušča zakonski ureditvi ali ureditvi z mednarodno pogodbo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zakon o pogojih, pod katerimi tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah, še ni sprejet. Prav tako pa v Državnem zboru RS tudi ni bila ratificirana pogodba, na katero bi se lahko skliceva-li in jo uporabili pri odločanju v tem primeru.

Po presoji pritožbenega sodišča, je, glede na navedeno, odločitev sodišča prve stopnje, pravilna, pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava pa neutemeljen. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori.

Na ugovor, ki sta ga tožnika navedla že v tožbi, in sicer, da v spornem primeru ne pride v poštev uporaba 68. člena Ustave RS, ker je A.P. (upravičenec do denacionalizacije) mrtev in ne bi dobil nepremičnin v last, je dalo pravilen odgovor že sodišče prve stopnje in ga pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Pritožnika tudi nimata prav, ko menita, da je nepomembno, kakšen je bil zadnji državljanski status pokojnega A.P. ZDen je sicer omogočil vračanje premoženja vsem osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne glede na njihov državljanski status, če izpolnjujejo zakonske pogoje, zadnji državljanski status upravičenca pa je pomemben, ker vpliva na obliko denacionalizacije.

Neupoštevna je tudi pritožbena trditev, da je povezovanje pravice do vrnitve nepremičnin v naravi z zadnjim državljanskim statusom denacionalizacijskega upravičenca nezakonito ter da pomeni omejevanje lastninske pravice ter kršit-ev enakosti pred zakonom, saj je pravica pridobivanja nepremičnin za tujce, glede pridobivanja nepremičnin, lahko vezana na predpisane posebne pogoje. Načela enakosti pred zakonom pa tudi ni mogoče pojmovati kot splošno in absolutno enakost vseh, ne glede na različne okoliščine, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj, ob zakonskih pogojih, ki pa do tujcev v primeru 68. člena Ustave RS in samega ZDen niso diskriminatorni.

Glede stroškov upravnega spora pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določa 3. odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), da, v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.

Ker ni podan pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.